Ena in ena je tri
Marsikomu se zaznavanje treh dimenzij prostora ne zdi nič posebnega. Gibljemo se v prostoru in hkrati nezavedno ugotavljamo razdalje do različnih objektov, vendar si to lahko privoščimo le z gledanjem skozi obe očesi hkrati. Z gledanjem skozi le eno oko nam namreč razdalje med različnimi objekti ne bo uspelo določiti. Za uspešno prostorsko gledanje torej potrebujemo dve sliki, levo in desno, ki ju naši možgani združijo v eno samo, stereosliko. Pri gledanju bližnjih predmetov je kot med slikama levega in desnega očesa večji kot pri oddaljenih predmetih, kjer je manjši. Tako lahko ugotovimo, kateri predmet leži bliže in kateri je bolj oddaljen. Na žalost pa nekateri zaradi določenih motenj sploh ne morejo združiti obeh slik v prostorsko sliko, zato si tudi ne morejo ogledovati stereoskopskih posnetkov.
