uredi› krajšaj› T:573 M:732 Z: [×]

Združene države Amazona

Sredi 90. let, ko sem hodila v srednjo šolo, se je moja družina preselila v predmestje Seattla, ker je oče dobil službo v Boeingu. Starši so naju s sestro ob vikendih vozili v nakupovalno središče Bellevue Square. Sedela sem na preprogi v knjigarni B. Dalton in brala revije. Dva kilometra naprej po cesti Bellevue Way, v garaži najete hiše, je Jeff Bezos ustanavljal Amazon.

Vauhini Vara, The Atlantic

Vpliva Amazona nekaj časa skoraj nismo opazili. V srednji šoli sem tudi delala in na delo sem se vozila skozi takrat še neizrazito sosesko South Lake Union, polno avtomobilskih salonov in skladišč, ter ob vodi mimo nekaj marin. Glavna znamenitost je bila avtopralnica Denny Triangle's Elephant z dvema rožnatima neonskima napisoma v obliki slona. Šlo je za odličen primerek kiča, po katerem je takrat slovel Seattle; jaz sem ga oboževala.

Soseska, kot se je spominjam, se je šele pred kratkim spremenila zaradi nastajajočega Amazonovega kompleksa s knjižnico, posvečeno Harryju Potterju, pasjim parkom z lažnim vodnim hidrantom in tremi ogromnimi kupolastimi rastlinjaki. Oktobra lani se je avtopralnica s sloni zaprla zaradi pandemije, višjih davkov in najemnine. Lastnik je enega od neonskih napisov v obliki slona daroval Amazonu. »Prosili so zanj, želeli so si ga,« je lastnik Bob Haney povedal za The Seattle Times, »zato sem jim ga poklonil.«

Haney ni junak v knjigi Aleca MacGillisa Fulfillment: Winning and Losing in One-Click America (Izpolnitev: Zmaga in poraz v Ameriki na klik), impresionističnem popotovanju po državi, v kateri se je eksistenca državljanov prepletla z enim samim podjetjem, čeprav bi prav lepo sodil v zgodbo. O Amazonu je bilo napisanih veliko knjig, zato MacGillisa ni zanimalo brskanje po drobovju same korporacije, temveč se je namenil raziskati Ameriko, ki se je znašla v njeni vse daljši senci – se pravi področja, kjer je Amazonov prevevajoči vpliv spodkopal družbeno povezanost. In teh področij sploh ni težko najti.

Amazonov vpliv na ameriško življenje je mogoče izmeriti na nešteto načinov. V Združenih državah Amerike je na njegovo storitev Prime po zadnjih ocenah naročenih več kot sto milijonov ljudi oziroma več, kot jih je na volitvah glas oddalo za Joeja Bidna oziroma na prejšnjih za Donalda Trumpa. Amazon pobere pol tega, kar ameriški kupci zapravijo na spletu. To je drugi največji zasebni delodajalec v ZDA, takoj za Walmartom; zaposluje več kot 800 tisoč ljudi, a večina teh ni še nikoli prestopila praga kupolastega sedeža v Seattlu. Med Amazonovo številčno delovno silo v Arizoni, večina je dela v skladiščih, jih je bila leta 2017 tretjina odvisna od državnega programa za subvencijo prehrane. Čisto slučajno je Amazon skupaj z Walmartom med podjetji, ki jim sistem, po katerem je subvencije za prehrano mogoče unovčiti tudi pri spletnih nakupih, najbolj koristi in mu zato priteka veliko vladnega denarja. Bezos, Amazonov direktor, je med najbogatejšimi ljudmi na svetu.

Kot poudarja MacGillis, lahko tako široko in globoko uveljavitev ene same družbe razumemo samo z zgodovinskega zornega kota. Zvezni zakoni, ki urejajo poslovno konsolidacijo, so se začeli sproščati konec 70. let in protitrustovska zaščita je bledela. Logično je bilo, da se je vse večji delež premoženja korporacij začel koncentrirati v majhnem številu podjetij in s tem hkrati v majhni skupini ljudi. Vzpon interneta na začetku tisočletja je to dogajanje še pospešil na način, ki nam je danes že dobro znan, in tako je peščica družb – Google, Facebook, Apple, sploh pa Amazon – začela obvladovati ogromen del gospodarskega življenja. MacGillisu se zdi, da smo premalo pozorni tudi na zemljepisno prerazporeditev bogastva in z njim vpliva, ki ga je prinesla ta preobrazba.

MacGillis, poročevalc ProPublice in avtor biografije o Mitchu McConnellu z naslovom The Cynic (Cinik) je eden prvih novinarjev, ki so začeli dokumentirati socioekonomski preobrat, zaradi katerega se je tako imenovani pas rje oziroma nekdanje središče ameriške industrije prebarval iz modre v rdečo in se je Donald Trump lahko vselil v Belo hišo. V knjigi Fulfillment (Izpolnitev) ga manj skrbijo posledice volitev, o katerih je toliko govorjenja, kot sam tehnološki zasuk. Na prvi pogled izenačevalni obet, da so kupci od vsepovsod deležni udobja brez primere z enim samim klikom, je poglobil razlike med bogatimi in revnimi glede izbire. MacGillis opisuje, kako so se bogate družbe in njihovi vodstveni delavci naselili v majhnem številu premožnih obalnih mest, medtem ko so v preostali ameriški pokrajini priložnosti presahnile.

Predstavljanje tega pojava kot poglobitev prepada med urbanimi naselji in podeželjem je popreprostena različica precej pestrejše in daljše zgodbe, poudarja MacGillis. Leta 1969 so se med 30 mestnih območij z najvišjimi prihodki na osebo uvrščali tudi Detroit, Cleveland in druga mesta ameriškega srednjega zahoda. Leta 2019 sta na seznamu ostali le še dve imeni srednjega zahoda, Chicago in Minneapolis, skoraj vsa preostala mesta so obalna. Hkrati so razlike med obalnimi mesti, ki so obogatela, neprijetno velike. Vse višje najemnine in pomanjkanje stanovanj po primerni ceni so povzročili, da ima območje Seattla po podatkih iz leta 2019 tretjo največjo populacijo brezdomcev v ZDA, takoj za New Yorkom in Los Angelesom.

Te številke pričajo o občutnem razhajanju, ne zajemajo pa človeških razsežnosti. To se je namenil popraviti MacGillis, ko je raziskoval, kaj raztapljanje moči in možnosti pomeni za navadne ljudi. Amazon za obdelavo naročil kupcev interno uporablja izraz izpolnitev (fulfillment). MacGillis ima seveda v mislih drugačen pomen: ameriško poudarjanje priložnosti za izpolnitev v svojem delu – za smisel, namen in vrednost, občutek osebnega opolnomočenja in solidarnosti v skupnosti. Ni korporacije, ki bi odpirala jasnejši vpogled oziroma več zornih kotov kot Amazon, ko gre za strateške izbire, ki so izrecno pripomogle k spodkopavanju tega poslanstva.

Knjiga Izpolnitev se začne v kleti. Hector Torrez (to ni pravo ime) je zaposlen v Amazonovem skladišču v Thorntonu v Koloradu in zasluži 15,60 dolarja na uro, da vso noč prestavlja pakete in škatle. Na začetku knjige izve – od sodelavcev, ne od vodstva družbe –, da je bil na delovnem mestu izpostavljen koronavirusu in žena ga zato izseli v klet. Iz Torrezove kleti MacGillis odpotuje v Seattle in Washington, kjer je strnjenega toliko Amazonovega bogastva, pa tudi v mesta v Marylandu, Ohiu in Pensilvaniji, ki vsaj posredno Amazon lahko krivijo za svoj zgodovinski zaton blaginje v 90. letih.

V nekaterih MacGillisovih zgodbah je povezava z Amazonom tako rahla, da je skoraj ni mogoče razločiti, in težave njegovih junakov na prvi pogled izvirajo iz veliko globljih razlogov, kot so globalizacija, gentrifikacija in odvisnost od zdravil, ne pa iz vpliva nekega podjetja. Mlad moški iz majhnega mesta v Ohiu se iz Washingtona, kjer je začel obiskovati kolidž, vrne domov in se vključi v demokratsko politiko. Ko mu uspe na lokalni ravni, kandidira za kongres, odločen, da stranka ne bo odpisala njegove odvisniške, Trumpu naklonjene regije, vendar mu ne uspe nabrati več kot nekaj sindikalne podpore. Pevka gospelov, ki je v 80. letih v Seattlu postala kulturna znamenitost, opazuje, kako njene sosede drugega za drugim izrivajo iz zgodovinskega temnopoltega osrednjega predela mesta.

Lokalna energija je resda verjetno presahnila iz več razlogov, a v obalnih mestih, ki jih je obiskal MacGillis, izstopa Amazonova nesorazmerna zmožnost, da že tako in tako cvetoče kraje in zaposlene naredi še bogatejše in vplivnejše. Čeprav šestmestne plače in ugodnosti, ki so jih deležni mladi Amazonovi programerji – kavarna, ki oskrbuje njihove pse, sobe za sestanke v orjaški repliki ptičjega gnezda – niso nobena skrivnost, njihov notranji odmev ob Torrezovi izkušnji zadoni drugače. In občutek upravičenosti do privilegijev, ki se razgali med iskanjem drugega primernega kraja za sedež, je osupljiv. Lokalni uradniki po vseh prizadetih ameriških predelih se 'mečejo na trepalnice', da bi Amazon privabili k sebi. Nazadnje ta izbere predmestje prestolnice države – ki je že tako in tako eno najbogatejših področij v državi – in odide, potem ko je nabral ogromno koristnih podatkov o posameznih predelih, ki so mu jih posredovali zagreti ponudniki, čeprav v resnici verjetno nikoli niso imeli najmanjše možnosti.

V manj bleščavih žepih države – na podeželju in v majhnih mestih, kjer je MacGillis kot novinar preživel veliko časa – Amazonova vloga pri zaostrovanju ekonomskih tegob ni nič manjša. V El Pasu v Teksasu se Amazon agresivno oglašuje mestnim oblastem kot edini pravi dobavitelj pisarniškega materiala – zaradi česar so bili lokalni ponudniki prisiljeni odpreti spletno trgovino na Amazonu in velik odstotek njihovega iztržka pristane pri njem. V Yorku v Pensilvaniji so zaradi Amazona in splošne konsolidacije prodaje na drobno, ki jo to podjetje povzroča, morali zapreti sedež nekoč priljubljene blagovnice Bon-Ton. Krizo brezposelnosti, ki se je nato razplamtela, Amazon izkorišča za iskanje primernega kadra za svoja skladišča v bližnjih mestih.

Na domačem terenu v Baltimoru je MacGillis globoko raziskal oseko človeške notranje izpolnitve, ki je spremljala Amazonove obljube o hitri storitvi. Opisal je zgodbo Billa Bodanija mlajšega, ki je večino delovne dobe preživel v tovarniških obratih Sparrows Point podjetja Betlehem Steel zunaj mesta. Na začetku stoletja se je zaradi hude poškodbe moral upokojiti, čeprav je bil star komaj nekaj čez petdeset, ravno v obdobju, ko so tuji tekmeci in drugi dejavniki podjetje potisnili v stečaj. Sčasoma se je Sparrows Point moral zapreti in Bodanijeva mesečna pokojnina se je zmanjšala s tri tisoč dolarjev na tisoč šesto. Lani se je skoraj 70-letni Bodani vsak dan kot šofer viličarja vračal na isti kraj, v 90 tisoč kvadratnih metrov veliko Amazonovo skladišče. Polotok so preimenovali v Tradepoint Atlantic in MacGillis ga je poimenoval vsenamensko logistično središče, v katerem med drugim domuje tudi Amazonov center izpolnitve.

Bodanija so mladi sodelavci klicali ata ali stari, pa niti približno ni bil najstarejši delavec. Na začetku je dobival dvanajst dolarjev na uro, medtem ko je kot jeklar zaslužil petintrideset dolarjev. Druga ponižanja so manj očitna. Podjetje uporablja algoritem, da sledi produktivnosti zaposlenih in koliko časa porabijo za druge stvari. Če podatki kažejo, da delajo slabše od povprečja, jih algoritem označi za odpust. Povedano drugače, delavca je mogoče odpustiti brez pretiranega sodelovanja šefov. Omejeni predahi za stranišče pomenijo, da se je Bodani včasih olajšal v skritem kotičku skladišča, viličarja pa parkiral tako, da se je lahko skril za njim. Kljub vsemu ga je pomirjalo, da je delal na istem fizičnem področju, kjer je začel svojo poklicno pot. Službo v tovarni Sparrows Point je izbral, ker je tam imel občutek pripadnosti. »Imam občutek, da je to moj dom,« je pojasnil MacGillisu.

Človek, za katerega sta solidarnost in vztrajnost očitno zelo pomembni, se še vedno redno sestaja z društvom upokojencem in si privošči kosilo z drugimi nekdanjimi jeklarji iz Sparrows Pointa ter s sindikalisti – v takšnih običajih ne bo mogel uživati nihče od Amazonovih zaposlenih, če bo prevladala njegova protisindikalistična nastrojenost. Nekega dne se je ustavil v pisarni nekdanjih zaposlenih v jeklarni in vzel nekaj brošur o pravici do sindikalne organiziranosti. Na delu jih je pokazal mlademu sodelavcu, ki ga je učil upravljati viličarja, saj je opazil, da se težko spopada z Amazonovo kulturo – z nenehnih pritiskom k poviševanju ciljev, občutkom popolnega nadzora in s pomanjkanjem glasu delavcev, kot je zapisal MacGillis. Naslednji dan je Bodanija njegov nadrejeni, tri desetletja mlajši od njega, okaral zaradi sindikalistične literature. Mladi sodelavec, ki je vzel letake, jih je brezbrižno razdelil drugim in so ga odpustili. (Amazon je to zanikal.) Ko je nadrejeni Bodaniju zagrozil, da mu bo znižal plačo zaradi obiskovanja stranišča, mu je prekipelo. »Saj se hecaš,« je odvrnil nadrejenemu in po 50-letni karieri v Sparrows Pointu med novoletnim navalom naročil podal odpoved.

Ko je MacGillis začel pisati knjigo o Amazonovem vplivu in nemoči tistih, ki se mu znajdejo na poti, ni mogel vedeti, v kako primernem trenutku bo izšla. Tudi novinarski članki v zadnjem času razgaljajo, da navadna dela v Amazonu niso le naporna, temveč tudi skrajno nevarna, saj je število poškodb približno dvakrat večje od povprečja v tej panogi. Podjetje dejavno zatira vse poskuse sindikalizma. Ta razkritja so prišla na dan, ko zaradi pandemije Amazon beleži daleč najbolj dobičkonosno leto v svojih zgodovini po zaslugi ljudi, ki raje kupujejo na spletu namesto v fizičnih trgovinah.

Bezosovo neto premoženje se je lani povečalo za več kot 67 milijard dolarjev (oziroma 60 odstotkov), na 172 milijard. V približno istem obdobju se je po Amazonovih podatkih skoraj 20 tisoč zaposlenih na prvi bojni črti, na primer skladiščniki in prodajalci v špeceriji Whole Foods, okužilo s koronavirusom. Širši pogled samo potrdi vzorec: svetovni milijarderji so lani svoje premoženje povečali za približno petino, na več kot enajst bilijonov, so izračunali pri Forbesu. Medtem pa približno četrtina ameriških odraslih živi v skupnem gospodinjstvu z nekom, ki je na čakanju ali so ga odpustili zaradi pandemije.

Reševanje neravnovesja v nekaterih predelih ZDA bi bil naporen podvig in MacGillis si niti ne drzne ponuditi rešitev. A njegova knjiga nakazuje, kje bi bilo vredno začeti: resna reforma razmer na delovnem mestu bi pomagala več stotisočem in pripomogla k preoblikovanju splošnih pogojev dela. Hector Torrez, ki ga MacGillis vnovič omeni proti koncu Izpolnitve, ni optimističen. Še vedno dela v skladišču v Thorntonu in Amazon je sprejel nekaj ukrepov za večjo varnost zaposlenih – ponudil je do dva tedna plačanega dopusta vsem s covidom in začasno povišico tistim, ki so na vrhuncu spomladanskega izbruha vztrajali v službi. Družba je uvedla osnovne varnostne ukrepe, na primer maske in razkuževanje delovnega mesta. Za Torreza takšni koraki niso dovolj. »Okrog sebe vidim veliko ljudi, ki nimajo izbire,« je povedal MacGillisu. Torrezove karantene je že zdavnaj konec, a ker noče tvegati in okužiti otrok ter žene, še vedno biva v kleti.

Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune Content Agency