uredi› krajšaj› T:165 M:484 Z: [×]

Zbogom, gotovina

Ko je Marco Polo konec 13. stoletja obiskal Kublajkana, ga je menda najbolj osupnil papirnati denar, ki ga je ta uporabljal. »V tem mestu Kanbalu je kovnica velikega kana, za katerega bi res lahko rekli, da pozna skrivnost alkimistov, saj obvlada umetnost izdelovanja denarja,« je napisal.

Joshua Howgego, New Scientist

Ni težko razumeti, zakaj je dobil takšen vtis. Za Evropejca tistega časa so denar predstavljali predmeti, kot so bili srebrni in zlati kovanci, ki so imeli oprijemljivo, menjalno vrednost. Kan pa je preprosto vzel staro lubje murv, ga predelal v papir in z vrsto podpisov ter žigov razglasil za papir z vrednostjo. Nihče v Mongoliji si ga ni drznil zavrniti kot plačilno sredstvo.

Danes je ta princip tako globoko ukoreninjen in razširjen, da sploh ne razmišljamo več o njem. A gotovina – fizični denar v obliki bankovcev in kovancev – izgublja ugled. Širjenje spletnega nakupovanja in vse večja uporabnost plačilnih kartic, poleg tega pa dodatni stroški države in centralne banke, ki jih prinaša gotovina, so pripomogli, da se govori le še o popolni digitalizaciji denarja.

Tehnologija za to že obstaja. A medtem ko je odmik od gotovine vse očitnejši, je vse več tudi godrnjanja zaradi slabih plati tovrstnega poslovanja. Digitalni denar morda ne bo rešil vseh zagat z gotovino in bo poleg tega prinesel vrsto novih. Si ga torej res želimo?

Izvršilna direktorica za bančništvo, plačila in finančno odpornost v Bank of England (britanski centralni banki) Victorica Cleland ve marsikaj o gotovini. Do nedavnega je bila glavna blagajničarka za gotovino, kar pomeni, da je bil njen podpis na vsakem bankovcu, natisnjenem v Angliji. Gotovina ima v sodobni ekonomiji tri ključne funkcije, je pojasnila. Enostavno je prenosljiva med ljudmi, vsi natančno vedo, koliko je vredna, in v običajnih gospodarskih razmerah se njena vrednost kratkoročno le malo spreminja.

87 odstotkov vseh plačil na Švedskem je že brezgotovinskih. Vir: Riksbank (švedska centralna banka)

Na voljo je veliko drugih vrst premoženja, s katerimi bi bilo mogoče trgovati, od zlatih palic do diamantov in nepremičnin, vendar nobena od njih teh funkcij ne opravlja tako elegantno kot gotovina. Na njej temelji celoten zapleten finančni sistem, vključno s centralnimi bankami.

Kljub temu je uporaba gotovine v prostem padu. Po podatkih trgovskega združenja UK Finance bo letos v Združenem kraljestvu manj gotovinskih kot negotovinskih plačil. Delež gotovinskih plačil je leta 2006 še dosegal 62 odstotkov, v desetih letih je upadel na 40 odstotkov in bo leta 2026 pomenil le še dobro petino oziroma 21 odstotkov. Podobna »demonetizacija« se dogaja povsod po svetu in naloge gotovine vse bolj prevzemajo kartice ter mobilniki.

Metanje denarja skozi okno

K spremembam je najbolj pripomogla večja udobnost za porabnike, a tudi države in centralne banke imajo svoje razloge, da potiskajo gotovino na drugo mesto. Kovance in bankovce je treba kovati oziroma tiskati, in to v veliko večjih količinah, kot jih je dejansko v uporabi, saj morajo zalagati trgovine, bančne poslovalnice za poslovanje z občani in bankomate. Zaradi tega je nastal paradoks. »Opažamo vse manjšo uporabo gotovine za plačevanje, hkrati pa se povečuje povpraševanje po njej,« je povedala Clelandova.

K temu svoj delež prispevajo nezanimive obresti in strah pred propadom bank, ki se je razširil zaradi finančne krize pred desetimi leti. Številni ljudje so se takrat odločili, da bodo gotovino hranili pod vzmetnico. Raziskava, ki jo je naročila Bank of England leta 2014, je pokazala, da kar 18 odstotkov ljudi v Združenem kraljestvu kopiči gotovino doma, in sicer imajo v povprečju po 345 funtov.

Poleg tega ostajajo stalni gotovinski tokovi čez meje in pretok v nezakonitih poslih ter neobdavčeni črni ekonomiji. Ekonomista Friedrich Schneider in Colin Williams ocenjujeta, da črna ekonomija v bogatih državah članicah Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj pomeni od osem do 24 odstotkov bruto domačega proizvoda, kar povzroča precejšnjo luknjo v državnih blagajnah.

V Keniji mobilno digitalno plačevanje predstavlja 49 odstotkov BDP. Vir: Centralna banka Kenije

Ukinitev gotovine bi bila tudi orožje v boju proti kriminalu, centralne banke pa bi hkrati imele več vpliva na živahnost gospodarstva, na primer tako, da bi uvedle negativne obrestne mere. To bi bil pravzaprav nekakšen davek na denar in dejansko že velja na Japonskem, Švedskem, Danskem in v Švici. Glavni ekonomist v Bank of England Andy Haldane je to poimenoval »zanimiva rešitev«. Ljudi bi tako spodbudili k zapravljanju, ko gospodarstvo stagnira. S kopičenjem gotovine se ljudje izognejo tej »kazni«.

Nenavadno, a h govoricam o digitalnem denarju, ki naj bi ga izdajala država, je pripomoglo gibanje, katerega cilj je bil pomesti s konvencionalnimi financami. Digitalne kriptovalute, kot je bitcoin, so se porodile iz želje, da bi se izognili celotnemu bančnemu sistemu, njegovemu centraliziranemu računovodstvu in nadzoru. Kriptovalute se opirajo na porazdeljen in domnevno za poneverbe imun spletni vzvod, imenovan veriga blokov, katere osnova so stroga matematična pravila. Z njo je mogoče varno beležiti transakcije z valuto, kar pomeni, da so vredne zaupanja enako kot gotovina, ki jo izda in podpira centralna banka.

Zdaj centralne banke razmišljajo, kako bi lahko takšen sistem prevzele za svoje namene. Med tistimi, ki so pri tem prišle najdlje, je švedska centralna banka Riksbank, ki je leta 2016 predstavila zamisel o državni digitalni valuti, e-kroni. Kljub negativnim obrestnim meram uporaba gotovine na Švedskem peša neobičajno hitro: delež gotovinskih plačil je upadel z 39 odstotkov leta 2010 na letošnjih 13 odstotkov. Okoli 60 odstotkov Švedov že zdaj uporablja aplikacijo Swish, ki omogoča takojšnji prenos denarja med različnimi bančnimi računi samo z vnosom telefonske številke.

Okoli 60 odstotkov Švedov že zdaj uporablja aplikacijo Swish, ki omogoča takojšnji prenos denarja med različnimi bančnimi računi samo z vnosom telefonske številke.

To je pravzaprav le uporabnikom prijazen vmesnik za obstoječo plačilno infrastrukturo švedskega bančnega sistema. E-krona pa bi bila čisto nova valuta. V poročilu, ki ga je Riksbank izdala lani, je opisala dva mogoča načina izvedbe. Po prvem bi pri banki odprli bančne račune v centralni banki, na katerih bi ljudje imeli digitalno valuto, transakcije med njimi pa bi se beležile v centraliziranem registru, tako da bi vse skupaj spominjalo na podatkovne banke, ki se že uporabljajo za obdelavo transakcij z debetnimi karticami.

Po drugem sistemu bi si uporabniki izmenjevali šifrirane digitalne datoteke, ki bi jim pripisovali neko vrednost. »Drugi švedski uradni organi so zelo zainteresirani,« je povedal Björn Segendorf, analitik bančne politike v Riksbank. V tem vidi tudi možnost za ljudi brez bančnih računov. »Kot kaže, je eno največjih vprašanj, kako omogočiti plačila ljudem brez računa, in to bi lahko bila rešitev.« Banka je tehnološke družbe prosila za predloge, kako vzpostaviti e-krono, in prejela 33 zamisli. Letos tako razpravlja o vseh opcijah.

Švedska ni edini primer. Novembra lani je Urugvaj objavil podrobnosti o majhnem preizkusu digitalnih pesov, ki jih je izdala tamkajšnja centralna banka. Venezuela je uvedla državno kriptovaluto petro, vendar je sistem deležen precej posmeha. Tudi Južna Koreja načrtuje, da bo do leta 2020 brezgotovinska in razmišlja o uvedbi digitalne valute.

No, dogajanje v zadnjem času ne kaže na to, vsaj za zdaj ne. Južnokorejsko centralno banko med drugim skrbi, ker bi nova valuta korenito preobrazila bančni sistem in ga lahko tudi zamajala. Razlog je prefinjena razlika med gotovino, za katero podlago jamči centralna banka, in nefizičnim denarjem, ki je zapisan na bančnih računih in ki ga uporabljamo pri plačevanju s kartico. »Če uporabite kreditno ali debetno kartico, plačujete z denarjem, ki ga ustvarjajo komercialne banke,« je razložil Garrick Hileman iz cambriškega središča za alternativne finance.

Ta denar nastane z obrestmi na posojila, ki jih odobri ta ustanova, ali ga prispevajo uporabniki, ko položijo znesek na račun. V nasprotju z gotovino iz centralne banke ni zanesljivega jamstva, da boste do denarja lahko tudi prišli. Komercialne banke delujejo ob predpostavki, da vsi ne bodo hkrati dvignili vsega denarja. Če bi se to zgodilo, bi ji lahko zmanjkalo gotovine, kot se je pripetilo v propadli britanski banki Northern Rock leta 2008.

Bojijo se, da bi se zaradi digitalnih valut verjetnost takšnih zapletov še povečala. V kriznih obdobjih bi ljudje dvignili svoj denar iz komercialnih bank in kupovali varne digitalne valute, za katere bi jamčila centralna banka – kar bi lahko bila še hitrejša pot za spodkopavanje bančnega sistema od dvigovanja denarja v gotovinski obliki. Kot je Marilyne Tolle iz Bank of England zapisala v strokovni oceni leta 2016, bi to lahko vodilo v kaos. Če bi komercialne banke propadle, ne bi nihče več nudil posojil.

Kar 34 odstotkov ljudi v Združenih državah Amerike nikoli nima s seboj gotovine ali jo ima le redko. Vir: ING, Mednarodna raziskava mobilnega bančništva 2017

Temu bi se bilo mogoče izogniti tudi tako, da bi komercialnim bankam dovolili nuditi višje obrestne mere od centralnih bank. Vendar je to še neznano področje in strokovnjaki iz Bank of England še raziskujejo, kakšne bi bile posledice. »To je glavni odgovor, zakaj ima centralna banka zadržke, da bi digitalno valuto izdajala za fizične osebe,« je pojasnil Hileman. Clelandova je potrdila, da banka sicer spremlja razmere, vendar kratkoročno ne načrtuje uvedbe digitalne valute. Preverja pa, ali bi tehnologijo, potrebno zanjo, lahko izkoristila za hitrejše mednarodne finančne transakcije.

Za pomisleke o digitalnem denarju so še drugi razlogi. Brezgotovinsko gospodarstvo bi ljudem morda res preprečilo, da bi denar tlačili pod vzmetnice, vendar kopičenje konkretne valute samo po sebi ni nekaj moralno spornega. Če bi to ukinili, bi to lahko spodkopalo pravico poštenih ljudi, da se sami odločijo, kaj bodo s svojim denarjem. Kritiki dodajajo, da bi lopovi preprosto izbrali drugo gotovino ali premoženje, s katerim je mogoče preprosto trgovati, na primer zlato.

Brett Scott, avtor Heretikovega vodnika po globalnih financah, je pisal o tem, kako bi moral imeti govor na konferenci o preobrazbi denarja in je šel po pijačo iz avtomata, kjer je bilo mogoče plačati le s kartico, a je bilo plačilo zavrnjeno. Izpostavil je, da gotovinske transakcije potekajo med dvema stranema, digitalne pa nujno vključujejo še tretjo stran, prek katere poteka plačilo. Trenutno so to zasebna kartična podjetja, na primer Visa in Mastercard. Ta podjetja ne le kujejo dobiček z našimi plačili, temveč lahko kakšno potencialno stranko tudi zavrnejo.

Če bi povsem nadomestili otipljivi denar z digitalnim, bi podobno moč dodelili državnem oblastem ali katerikoli tretji stranki, ki bi ji država podelila ustrezno koncesijo. In kdor bi nadziral digitalni denar, bi lahko imel dostop do ogromne količine podatkov o ljudeh, njihovih financah in navadah.

Sumljive transakcije

To ni nujno slabo, je prepričan Tom Blomfield, ustanovitelj izključno mobilne britanske banke Monzo. V njej že obdelujejo podatke, da bi strankam ponudili vpogled v njihove nakupovalne navade, med drugim tako, da samodejno označujejo plačila z eno od debetnih kartic banke glede na vrsto nakupa, na primer špecerija ali večerja v restavraciji, in to se potem prikaže na telefonu stranke.

Po njegovem mnenju obstaja okrog 30 zadev, povezanih s plačevanjem, pri katerih bi bil tak pristop z analizo transakcij lahko v pomoč, od zamenjave ponudnika elektrike do podaljšanja zavarovalne police – pod pogojem, da bi ljudem bilo jasno, v kaj se spuščajo, ko podpišejo pogodbo. »Ne bi rad uporabil besede na F, Facebook,« je dodal Blomfield, »vendar so bili uporabniki v tej aferi premalo proaktivni.«

Kdor bo nadzoroval digitalno valuto, bo imel dostop do ogromne količine podatkov o uporabnikih.

Drugi so manj zaneseni. Če je eno od gonil za ukinitev gotovine želja po večjem nadzoru nad denarnimi tokovi in omejevanju sumljivih transakcij, to neizogibno pomeni večji ali manjši vpogled v vrsto transakcij. Četudi so nameni dobri in vzpostavljene vse mogoče varovalke, ostaja vprašanje, ali bomo res lahko kdaj brez skrbi, če bo še več občutljivih podatkov švigalo naokrog po digitalnem svetu. »Veliko je bilo povedanega o zatonu gotovine, niti približno toliko razprave pa ni bilo o zasebnosti podatkov in kaj bi lahko pomenilo, če bi bile vse transakcije vidne in ne bi bilo več nobene anonimnosti ter zasebnosti,« je opozoril Hileman. Poleg tega je tu še vprašanje zanesljivosti infrastrukture. »Predstavljajte si popolnoma elektronski plačilni sistem brez gotovine. Predstavljajte si kibernetični napad in da ljudje ne morejo več plačevati. To bi bila katastrofa in na ulicah bi zavladal kaos.«

Vse težave je mogoče rešiti, kar pa ne pomeni, da lahko že v kratkem pričakujemo ukinitev gotovine. Vendar so celo kritiki razočarani zaradi tega. Kenneth Rogoff, ekonomist na Harvardu, ki je leta 2016 izdal knjigo The Curse of Cash (Prekletstvo gotovine), v kateri med drugim trdi, da gotovina poganja kolesa kriminalnega podzemlja, je izjavil: »Vseeno ne zagovarjam, da bi postali brezgotovinski.« Gotovina ima včasih neprecenljivo prednost, denimo v izrednih in nujnih primerih.

Rogoff predlaga postopno ukinjanje le bankovcev najvišje vrednosti, denimo britanskega za 50 funtov in ameriškega stodolarskega. Morda prihodnost ne bo brezgotovinska, temveč bo preprosto manjgotovinska.

Gotovina ima včasih neprecenljivo prednost, denimo v izrednih in nujnih primerih.

Vzpon banke

Sodobne finance so se začele z institucijami, kot so bili londonski zlatarski bančniki v 17. stoletju, ki so sprejemali grude in grudice zlata, zabeležili njihovo vrednost v svoje poslovne knjige in izdali potrdilo ali zadolžnico.

Postopno so ljudje drug drugemu za blago začeli plačevati tako, da so si izmenjevali ta potrdila. A lastniki so zlato lahko dvignili le v banki, ki je izdala papir, in ga morali fizično preseliti v svojo lastno banko, da so lahko unovčili njegovo vrednost. Banke so zato začele sprejemati potrdila druga druge in poskrbele za selitev zlata.

Ko sta se število bank in zapletenost transakcij povečala, je bilo vse težje slediti, kje naj bi bilo zlato. Rešitev je bila »klirinška banka«, ki je predstavljala središče sistema in kjer so hranili en sam zaupanja vreden register transakcij.

Klirinško vlogo opravljajo centralne banke, kot je britanska Bank of England ali ameriške Zvezne rezerve, ki izdajajo standardne zadolžnice za splošno uporabo in na splošno zagotavljajo, da nihče istega denarja ne porabi dvakrat. Centralne banke so z nadzorom nad denarjem v obtoku in obračanjem s tem povezanih gumbov, kot so temeljne obrestne mere, postale ključne, da se vse v gospodarstvu odvija gladko.

Sistem SWIFT

Mednarodna denarna nakazila pa so velika nadloga. Denimo, nekdo v Londonu želi poslati denar nekomu v Singapurju. V tem primeru v nasprotju s posameznimi državami ni centralne ustanove, ki bi zagotavljala, da so vsa sredstva tudi res na voljo in se lahko uporabijo.

Britanska banka mora najprej poslati digitalno sporočilo banki v Singapurju in jo obvestiti, da bo prek sistema, ki ga je vzpostavila Družba za svetovno medbančno finančno komunikacijo (SWIFT, Society for Worldwide Interbank Financial Telecommunication) s sedežem v Belgiji, prišlo do prenosa denarja. Prenos traja vsaj tri dni, ker prva banka nima jamstva, da bo druga banka sprejela prenos in koliko bo to stalo. Banka prejemnica mora za izplačilo v singapurskih dolarjih te naročiti na računu za hranjenje valut, to je račun nostro. Vse banke si ne morejo privoščiti dobro založenega računa nostro, zato tudi ne more katerakoli banka opraviti mednarodnih transferjev. Kljub temu je na teh računih po vsem svetu 27 bilijon dolarjev denarja, ki bi ga lahko porabljali učinkoviteje. Rešitev bi lahko bila skupna tehnologija za vodenje glavnih knjig, kakršno uporabljajo kriptovalute. Lani je Bank of England začela poskus in denar po protokolu za vzajemno glavno knjigo, to je odprtokodni skupni sistem vodenja knjig, ki so ga zasnovali v podjetju Ripple, prenašala med dvema simuliranima računoma v različnih državah. Nujno preverjanje in izplačilo sta namesto tri dni trajala nekaj sekund. »Res smo navdušeni,« je povedal predstavnik podjetja Marcus Treacher in dodal, da se pogovarjajo tudi z drugimi centralnimi bankami. »Za zdaj te tehnologije nihče še ne uporablja zares, vendar menimo, da smo že zelo blizu.«

Treacher ocenjuje, da so plačilni sistemi zdaj na stopnji, podobni tisti, kot je bilo podjetništvo pred obdobjem interneta; z večjo povezanostjo se odprejo nove priložnosti.

Copyright New Scientist, distribucija Tribune Content Agency.