uredi› krajšaj› T:66 M:159 Z: [×]

Vse so zamočili

Predsednik uprave Googla, 59-letni Eric Schmidt, o vse glasnejših kritikah zaradi tržne prevlade njegovega koncerna, pred kratkim uvedeni »pravici do pozabe« in besu na NSA in domovino.

Eric Schmidt, predsednik uprave Googla

 Gospod Schmidt, kdaj ste nazadnje poguglali samega sebe?

Tega nikoli ne počnem. Raje sam odločam, kakšen sem, kot da bi me definirali drugi.

 Mi pa smo pravkar preverili. Vtipkali smo Eric Schmidt is … in dobili ne ravno laskave zadetke. Vaši algoritmi so stavek dopolnili z a douche, butelj, kar pomeni, da je ta izraz v iskalnik vtipkalo že veliko ljudi.

Bolje bi se počutil, če mi tega ne bi povedali. Če si na vodilnem položaju, si vedno deležen kritik. Na spletu ima vsak človek glas, vendar nas ta odmev s spleta ne sme zmesti. Takšno grajo neobveščenih lahko brez skrbi prezremo, pametni kritiki pa je treba prisluhniti.

 No, pri Googlu se vam ni bati pomanjkanja najrazličnejših kritik, kajti podjetje je mogočno in razširjeno po vsem svetu. Pri iskalnikih imate v večini evropskih držav več kot 90-odstotni delež, pri mobilnih telefonih pa ste si priborili 80-odstotni delež svetovnega trga. Tudi vaš brskalnik Chrome je na vrhu. Napadajo vas kot še nikoli, skupina kritikov se zdi vsak dan večja in glasnejša. Vas to vznemirja?

Veliko razmišljam o tem. Zmotljivi smo, nismo popolni. Dogajanje zadnje mesece me precej vznemirja, saj tega nismo pričakovali. Skušali smo ravnati prav, zdelo se nam je, da imamo vse pod nadzorom, nato pa smo doživeli takšne pretrese. Zato se zdaj zelo trudimo, da bi spremenili, kar moramo spremeniti.

 Vaš vpliv na trgu je tako silen tudi zato, ker razporeditev v vašem iskalniku danes vpliva na uspešnost poslovanja podjetij. Nekaj mest niže med zadetki lahko pomeni izgubo več milijonov evrov prometa. Številni tekmeci se pritožujejo, da dajete prednost svoji ponudbi in ponudbi oglaševalcev na svojih straneh …

… zato smo privolili v dogovor z evropskim komisarjem za konkurenco in bomo začeli obravnavati ravno takšne pomisleke. Rezultat lahko grajate in rečete, da ni ustrezen – a dogovor sploh še ni začel veljati, potrditi ga mora še evropski parlament.

 Celo v tej kočljivi fazi se zdi, da Google ni opustil svojih navad. Ko ste prevzeli proizvajalca termostatov Nest, se je neposredni tekmec Vivint pritožil, da se je njegovo ime med rezultati iskanja nenadoma znašlo daleč zadaj in da je to trajalo več mesecev.

Tega primera ne poznam, a gotovo ni povezan z Nestom, saj načeloma nikogar ne izločimo iz iskanja. Odločilna je pomembnost rezultatov. Tudi če se podjetja vedno znova pritožujejo zaradi uvrstitve v Googlovem iskalniku, bi radi kakovost rezultatov iskanja izboljšali zaradi uporabnikov.

 Ste prizadeti, ker toliko kritikov vašemu podjetju pripisuje tako rekoč vse najslabše?

Pavšalne kritike, v katerih se vse meri z istim vatlom, mi povzročajo težave. Želim si slišati pripombe glede točno določenih stvari, da jih potem lahko popravimo. Če bi v Nemčiji na primer rekli, da ne marajo naših robotskih avtov, ki vozijo sami, bi lahko na to kaj odgovoril in svoje mnenje utemeljil. Ali če kdo dvomi o spoštovanju zasebnosti. Zdaj na primer na evropskem sodišču obravnavajo pravico do pozabe.

 Morda nelagodje izvira iz tega, da se Google zgane šele, ko je izrečena sodba ali ko posredujejo pristojni organi za varovanje konkurence oziroma podatkov. Želja, da bi izbrisali povezave do starih in neprimernih vsebin, se zdi brezmejna.

Ljudi, ki bodo to želeli, bo vse več in to nas ne preseneča. Razočarani smo nad takšno odločitvijo, vendar jo razumemo in se bomo trudili, da jo bomo spoštovali.

 Kako?

Obrazec je že na spletu, čeprav ostaja nerešenih še veliko vprašanj. Prva stvar je, da Google zadetek izbriše, ne more pa izbrisati samega vira in tam podatek še vedno ostane. Razsodba poleg tega ne velja za javne osebe. A kdo določa, kdo sodi v to skupino in kdo ne? Povezav do podatkov, ki so »v javnem interesu«, prav tako ne bomo brisali. In spet naletimo na težave z definicijo.

 Kdo pri vas odloča o teh primerih? Tudi te rešujete z algoritmom?

To počnejo ljudje, ne računalnik. V vseh prizadetih državah si bodo uslužbenci ogledali vsak primer posebej, preverili povezavo za povezavo. Če bo prošnja zavrnjena, se lahko obrnete na oblasti, pristojne za varovanje podatkov. Če bodo te odločile v korist vlagatelja prošnje, nas bo verjetno lahko prisilil k brisanju.

 Iz nemške vlade je prišel predlog, da bi ustanovili razsodišča.

Storili bomo, kar bodo zahtevali pristojni za varovanje podatkov. Če bo to najučinkovitejši način uresničevanja razsodbe, potem ni dvoma – če se kdo spozna na učinkovitost, se Nemci. Povpraševanja po izbrisih je v Nemčiji še posebej veliko, že zdaj imamo na tisoče vlog, torej se bomo morali ukvarjati s tem.

 Ste že preračunali, koliko vas bo stala razsodba?

Ne, a Google je podjetje s številnimi viri in težavo bomo rešili. Gotovo bomo morali zaposliti veliko ljudi, ki govorijo različne jezike in se spoznajo na pravo.

 V svoji knjigi o prihodnosti spleta, ki je izšla pred dobrim letom, se na koncu v poglavju »prijatelji in sodelavci« med drugim zahvaljujete nekdanjemu šefu NSA Michaelu Haydnu. Bi tudi zdaj, po Snowdnovih razkritjih, ravnali enako?

Kar zadeva Michaela Haydna, že. Verjetno ste opazili tudi, da nisem omenil njegovega naslednika Keitha Alexandra.

 Vas je presenetilo, kar je Snowden razkril javnosti?

Obseg vohunjenja, kot sta ga izvajali NSA in britanska služba GCHQ, je bil hud pretres za vse pri Googlu – in tudi zame osebno. Prej se sploh nisem zavedal obsega in dometa njunih dejavnosti.

 To preseneča že zato, ker je eden od prvih objavljenih dokumentov o programu Prism namigoval na tesno sodelovanje med Googlom in NSA …

… kar sem takoj in nedvoumno zanikal. Ustanovitelj Googla Larry Page in vodja naše pravne službe David Drummond sta storila enako. Zadeva je razburila in razjezila vse v podjetju. Kaj razjezila, razbesnela! Če programske inženirje izzovete na takšen način, bodo odgovorili z novim kodom. Torej so razkačeni sodelavci popolnoma spremenili naše sisteme, tako da zdaj vanje težko vdre celo NSA.

 Presenetljivo je, da je bilo to očitno nujno, kajti glede na enega od dokumentov je tajna služba vdirala v dotlej nekodiran podatkovni promet med Googlovimi podatkovnimi središči.

Dokument sem si dejansko razlagal tako, kot da je britanska služba GCHQ ugrabila naše povezave. Naši strokovnjaki so bili resnično jezni zaradi tega in pritožili smo se tudi v Beli hiši.

 Google je eno od osmih podjetij, ki so pritiskala na predsednika Obamo, naj sprejme reforme, in tožila lastno vlado, da bi smela uporabnikom natančneje predstaviti zahtevke varnostnih služb.

Decembra sem bil s to skupino na sestanku v Beli hiši in predsedniku Obami predstavil naša skupna stališča. Dobro ga poznam in ga podpiram. Sedeli smo torej tam in rekel sem mu: prva naloga je, da se ustavi množični nadzor brez utemeljenega razloga. To je nevarno, kajti ti podatki se zlahka zlorabijo. Konec februarja je predsednik napovedal, da bodo program v dosedanji obliki prekinili. To je pomembna zmaga.

 Je bil Google res lahko tako neveden, kar se tiče NSA? Navsezadnje ste leta 2010, ko so vdrli v vašo infrastrukturo, in sicer domnevno iz Kitajske, na pomoč poklicali oblasti.

Če ste ameriško podjetje in vas napadejo, se obrnete na FBI. Tako smo ravnali tudi mi. FBI je takrat takoj vpletel NSA. To pa je bilo tudi vse. Ni bilo dolgoročnega dogovora, ne sodelujemo, ni bilo dovoljenja, da lahko posežejo po naši infrastrukturi. Tega ni bilo, ni in nikoli ne bo. Enako, mimogrede, velja za GCHQ.

 Nazadnje smo iz Snowdnovih dokumentov izvedeli, da NSA za svoj program prepoznavanja obrazov uporablja Googlovo programsko opremo.

Gre za programsko opremo podjetja, ki smo ga kupili pred nekaj leti. Odtlej ni sodelovalo z NSA in s to agencijo nimamo pogodbe.

 Hvalite Obamova prizadevanja za sprejetje reform. Zakon o reformah so v zadnjem trenutku omilili.

Bili smo na dobri poti in dejansko je bil dosežen napredek, pa so vse zamočili. Predstavniški dom je sestavil zakon, ki je težnjam oblasti po zbiranju podatkov postavil številne omejitve. Zlasti prepoveduje množični nadzor. Pred nekaj dnevi je nato nekdo v Beli hiši dodal stavek, ki dovoljuje zbiranje podatkov prek »skupin«. Vam je kaj jasno? Kaj je skupina? Vsak sodelavec nekega podjetja? Vsi uporabniki hotmaila ali gmaila? To je navadna svinjarija.

 Ko že govorimo o skrhanem zaupanju: sami ste nekoč rekli, da Google ve, kje so pravkar njegovi uporabniki, kje so bili in bolj ali manj tudi, o čem razmišljajo …

Navedek je precej star in iztrgan iz konteksta. Priznam, da ni bilo primerno reči kaj takšnega, saj tudi ni točno. Vaš mobilni telefon morda »ve«, kje ste. A če izključite ugotavljanje položaja, operacijski sistem Android za mobilne telefone kraja, kjer ste, ne sporoča Googlu.    

 Kolikšne so Googlove izgube od raz­kritja?

Ne prav velike. Sodelavci so strankam nedvoumno razložili, da so njihovi podatki zaradi novega, zanesljivega kodiranja pri nas varni. Naši znanstveniki so vsaj tako dobri kot tisti v NSA. Precej prepričani smo, da se zdaj ne morejo prebiti skozi našo zaščito. Če vas skrbi za zasebnost in varnost podatkov, uporabljajte Google.

 To se sliši precej absurdno.

Postregel vam bom z dejstvi: uporabljamo kodiranje na podlagi 2048 bitov in sistem Perfect Forward Privacy, ki za vsako transakcijo uporabi nov ključ. Zdaj kodiramo celo elektronska sporočila, ki potujejo z gmaila k drugim ponudnikom. To še vedno ni tako varno kot pošta znotraj gmaila, vsekakor pa varneje kakor brez kodiranja.

 A navsezadnje vam morajo uporabniki zaupati. V preteklosti je bilo vedno dovolj razlogov za pomisleke. V Nemčiji ste na primer s tako imenovanim uličnim pogledom zbrali več podatkov, kot so vam dovolili.

En sam razvijalec od skupaj 50 tisoč sodelavcev je naredil napako. Podatkov nismo posredovali naprej, shranili smo jih na trdem disku in uničili.  

 V Evropi zakoreninjeni strah pred Googlom je deloma mogoče pojasniti z vašo finančno premočjo. Google iz davčnih razlogov v tujini hrani 33 milijard dolarjev za nakupe in prevzeme. Danes lahko za zeleno mizo odločite, katera panoga bo naslednja na vrsti za pretres.

Ne poslujemo tako. Ne posedamo naokrog in se sprašujemo, hej, koga bomo kupili jutri. Le če imamo konkretno zamisel, iščemo najboljšo tehnologijo na svetu za uresničitev te zamisli in jo kupimo. Mimogrede, ravno zdaj vlagamo v Nemčijo kot partnerji nastajajočega malega inovativnega berlinskega podjetja Factory.  

 To težko primerjamo z ravnokar napovedanim načrtom, da boste v vesolje poslali 180 satelitov in tako internet zagotovili tudi v najbolj odmaknjenih kotičkih. Kateri je pravzaprav vaš najljubši projekt?

Veliko pomembnih težav želimo rešiti s programsko opremo. Tisoče ljudi na primer vsako leto umre v prometnih nesrečah. Samovozeči avti bi lahko vnesli precej spremembo v naše življenje, čeprav nas od tega morda ločijo še desetletja. Ali kontaktne leče za sladkorne bolnike, ki so trenutno moj najljubši projekt. Imajo mikročip, ki nadzoruje raven sladkorja v krvi, in na lečah se to pokaže z različnimi barvami. Moji rojaki imajo težave s težo. Majhna Googlova skupina si je zamislila te leče in ponosen sem nanjo.

 Zakaj v Evropi nimate omembe vrednega tekmeca?

V okolju, v katerem za vse potrebujete dovoljenje in v katerem je vse predpisano, je inovacij malo. Nemčija bi morala krepiti kulturo pozitivnega razmišljanja, preskušanja. Kulturo, v kateri ni nič narobe, če vam spodleti in v kateri bankrot ne pomeni družbene stigme. Pri nas v Silicijevi dolini slavijo tudi bankrot.

Intervju je bil v nekoliko drugačni obliki objavljen tudi v zadnji številki Mladine.