uredi› krajšaj› T:375 M:566 Z: [×]

Tvegala je vse, da bi razgalila Facebook.

Svet je za Sophie Zhang izvedel septembra 2020, ko je BuzzFeed News prejel in objavil odlomke iz krajše različice njenega skoraj 8.000 besed dolgega poslovilnega obvestila, preden je zapustila Facebook (Za primerjavo, ta članek ima okrog 3.300 besed, op. ur.)

Karen Hao, MIT Technology Review

Preden so Zhangovo odpustili, je bila uradno zaposlena kot nižja strokovna delavka za obdelavo podatkov. A prevzela jo je naloga, ki jo je ocenila za pomembnejšo: iskanje in zapiranje lažnih profilov ter podobnih pogruntavščin, s katerimi so vplivali na volitve povsod po svetu.

V svoji okrožnici je zapisala, da je odkrila na desetine držav, med drugim Indijo, Mehiko, Afganistan in Južno Korejo, v katerih so takšne zlorabe politikom omogočale zavajanje javnosti in prihod na oblast. Razkrilo je tudi, kako malo je njeno podjetje storilo, da bi odpravilo to težavo, čeprav je Zhangova vodstvo večkrat opozorila nanjo.

»Vem, da sem si že umazala roke,« je napisala.

Tik pred odhodom je Zhangova še vedno omahovala, ali naj sploh napiše okrožnico. To je bila morda njena zadnja možnost, da bi dovolj močno interno pritisnila na vodstvo in bi to končno začelo resno jemati težavo. Preden je napisala svoje pismo, je odklonila skoraj 64.000 dolarjev vredno odpravnino, ob kateri bi hkrati morala podpisati tudi klavzulo, ki bi ji prepovedovala javno kritizirati nekdanjega delodajalca. Želela je ohraniti svobodo, da bi kritično spregovorila o podjetju.

To se je dogajalo le dva meseca pred ameriškimi volitvami leta 2020 in skrbelo jo je, da bi njeno pisanje načelo zaupanje javnost v volitve, če bi ga medijem posredovala prezgodaj. »Groza me je bilo, da bi postala novi James Comey,« je priznala. James Comey je bil nekdanji direktor FBI, ki je nekaj dni pred volitvami leta 2016 v kongresu povedal, da je njegov urad vnovič odprl preiskavo o strežniku za zasebno elektronsko pošto Hillary Clinton – ta je za svoj poraz na volitvah krivila ravno Comeyja.

Zhangova si je globoko oddahnila, saj do tega ni prišlo. Po volitvah je nadaljevala prvotni načrt. Aprila se je pojavila v dveh člankih v Guardianu, objavili so njen obraz, ime in celo še podrobnejšo dokumentacijo o političnih manipulacijah, ki jih je razkrinkala, in pisali o Facebookovi brezbrižnosti do tega.

Na njenem profilu so dobili konkretne dokaze, ki so potrdili, kar so kritiki govorili že dolgo: da Facebook omogoča vmešavanje v volitve in se mu ne ljubi ubadati s tem, dokler takšne dejavnosti ne škodijo njegovim poslovnim interesom.

Joe Osborne, Facebookov tiskovni predstavnik, je v izjavi odločno zavrnil te trditve. »Kljub neštetim intervjujem, ki jih je opravila po odhodu iz Facebooka, se ne moremo strinjati z njenim opisom naših prednostnih nalog in prizadevanj, da bi na naši platformi izkoreninili zlorabe,« je izjavil. »Odločno nastopamo proti zlorabam povsod po svetu, imamo posebne ekipe, ki se osredotočajo ravno na to delo. Tako smo že razbili več kot 150 mrež usklajenega zavajajočega delovanja … Boj proti temu je ena naših prednostnih nalog.«

Zhangova je tvegala pravne posledice, ko je javno spregovorila in se odpovedala anonimnosti, kar bi lahko škodilo tudi njeni karieri v prihodnosti, morda pa bi jo doleteli tudi povračilni ukrepi politikov, ki jih je razgalila. »Ravnala je zelo pogumno,« je komentirala Julia Carrie Wong, poročevalka Guardiana, ki je objavila razkritja Zhangove.

Po skoraj letu dni izogibanja osebnim vprašanjem je Zhangova končno pripravljena, da razkrije svojo zgodbo. Želi, da bi svet razumel, zakaj se tako trudi za zaščito demokracije po svetu in zakaj ji je tako mar. Hkrati se je tudi naveličala skrivati, da je transspolna ženska, kar je pomemben vidik njene istovetnosti, ki je vplival na njene odločitve, ko je še delala pri Facebooku in po odhodu od tam.

Njena zgodba razkriva, da danes samo zaradi srečnega naključja vemo veliko o tem, kako Facebook omogoča vmešavanje v volitve po vsem svetu. Zhangova ni bila le edina oseba, ki se je bojevala proti tej obliki politične manipulacije, to niti ni bilo njeno področje dela. Težavo je odkrila zaradi enkratne kombinacije znanja in interesov, nalogo pa si je zadala zaradi izjemnega občutka moralne odgovornosti.

Zakonodajalci po vsem svetu, ki razmišljajo, kako ukrotiti Facebook, bi si to morali razlagati kot budnico.

Zhangova se ni načrtno vpletla v dogajanje, saj je je izrazito introvertirana in ne mara biti v središču pozornosti. Pri Facebooku je začela delati leta 2018, ko ni več zdržala finančnega pritiska, saj je imela podpisano pogodbo za krajši delovni čas v Bay Arei. Ko je dobila Facebookovo ponudbo, je kadrovniku odkrito povedala, da po njenem mnenju svet zaradi tega podjetja ni lepši, z veseljem pa bi se zaposlila v njem in to poskušala popraviti.

»Odgovoril mi je, da bi bila presenečena, koliko ljudi pri Facebooku trdi enako,« se spominja Zhangova.

A eno je govoriti, drugo pa storiti. Tako kot številni novinci ni bila vključena v točno določeno ekipo. Želela je skrbeti za integriteto volitev, kar vključuje tudi iskanje metod za zmanjševanje zlorab, povezanih z volitvami, vendar ni bila usposobljena za tovrstna prosta delovna mesta. Privolila je, da bo sodelovala v novi ekipi za preprečevanje lažne odzivnosti.

Lažna odzivnost vključuje všečke, delitve in komentarje, ki so bili plačani ali kako drugače potvorjeni na platformi. Nova ekipa se je pozorneje posvetila lažnim všečkom in delitvam avtomatiziranih robotov, s čimer se umetno napihuje uporabnikova priljubljenost.

V veliki večini teh primerov so ljudje všečke nabirali zaradi lastne nečimrnosti. A čez pol leta je Zhangova pomislila, da bi enako lahko počeli tudi politiki in tako povečevali svoj vpliv ter domet na platformi. Ni trajalo dolgo, da je odkrila primere v Braziliji in Indiji, kjer so razpisali splošne volitve.

Med iskanjem lažnih aktivnosti je naletela na nekaj še veliko bolj skrb vzbujajočega. Administrator Facebookove strani honduraškega predsednika Juana Orlanda Hernandeza je ustvaril nekaj sto strani z lažnimi imeni in profilnimi fotografijami, navideznimi uporabniki, in z njih predsednikovo stran zasipal z všečki, s komentarji in z delitvami. (Facebook uporabnikom prepoveduje odpreti več profilov, vendar ta omejitev ne velja za strani, ki so običajno namenjene podjetjem in javnim osebnostim.)

Ta aktivnost strogo gledano ne velja za skriptirano, vendar je učinek enak. Z njo niso povprečnega uporabnika pretentali le o priljubljenosti Hernandeza, temveč so se zato njegove objave pojavljale više na časovnici. Za politika, katerega vnovična izvolitev leta 2017 velja za prigoljufano, je takšna predrznost alarmantna, kaj šele posledice.

»Vsi so se strinjali, da je to grozno, niso pa se mogli dogovoriti niti, kdo je odgovoren, niti, kako bi bilo treba ukrepati.«

Ko je Zhangova omenila to težavo, jo je osupnil mlačen odziv. Ekipa za integriteto strani, ki obravnava zlorabo Facebookovih strani in nedovoljeno na njih, ni hotela preprečiti množičnega odpiranja strani, ki so posnemale profile uporabnikov. Ekipa za integriteto časovnice, ki se trudi izboljšati kakovost tega, kar tam objavljajo uporabniki, ni hotela izbrisati lažnih všečkov in komentarjev iz algoritma za razvrščanje. »Vsi so se strinjali, da je to grozno,« je povedala Zhangova. »Niso pa se mogli dogovoriti niti, kdo je odgovoren, niti, kako bi bilo treba ukrepati.«

Zhangova je opozarjala leto dni, preden so mrežo lažnih strani končno odstranili. Nekaj mesecev pozneje je Facebook sestavil novo politiko do nepristnega vedenja, da bi preprečil maskiranje lažnih strani v navadne uporabnike. A ta sprememba ni vplivala na globljo težavo: nikogar niso pooblastili za izvajanje te politike.

Tako je Zhangova prevzela pobudo. Ko ni iskala in brisala všečkov iz nečimrnosti, je vneto prečesavala tok podatkov in iskala lažne strani, profile in druge oblike usklajene nedovoljene dejavnosti na straneh politikov. Primere zlorab je našla v nekaj deset državah, največ v Azerbajdžanu, kjer so s tehniko lažnih strani napadali opozicijo.

A iskanje in opozarjanje na nove primere nista zadostovala. Zhangova je ugotovila, da je odstranitev mrež z lažnimi stranmi ali profili dosegla le, če je vztrajno opozarjala odgovorne ekipe. V državah, kjer takšna dejavnost ne bi ogrožala javne podobe podjetja, so odlašali z ukrepanjem. (Facebook se s to ugotovitvijo ne strinja.) Tako velika odgovornost jo je morila. Je bilo pomembneje vztrajati glede goljufanja v Boliviji z 11,6 milijona prebivalcev ali v indijski zvezni državi Radžastan s skoraj 70 milijoni ljudi?

Nato so jeseni 2019 v Boliviji izbruhnili večtedenski državljanski protesti, v katerih je veliko ljudi izgubilo življenje, potem ko javnost ni priznala izidov predsedniških volitev. Le nekaj tednov prej je Zhangova Bolivijo postavila v ozadje in se lotila po njeni presoji nujnejše zadeve. Ob novici je občutila krivdo. Razumsko je vedela, da nikakor ni mogoče narediti neposredne povezave med njeno odločitvijo in bolivijskimi dogodki. Lažne odzivnosti je bilo tako malo, da je bil njen vpliv verjetno zanemarljiv. A psihično in čustveno je to ni potolažilo. »Takrat me je začela pestiti nespečnost,« je povedala.

Kdo drug bi morda zapustil takšno obremenilno delovno mesto ali se z njim spopadal tako, da bi zanikal svojo odgovornost, a Zhangova se je odločila, da bo sama poskušala popraviti krivico, za kar je plačala visok osebni davek.

V več kot letu dni med dogodki v Boliviji in njenim odhodom iz Facebooka, se ji je zaradi naporov hudo poslabšalo zdravje. Že prej je trpela zaradi tesnobnosti in depresije, potem pa so se te težave nevarno poglobile. Vedno je željno prebirala novice iz sveta, takrat pa se ni mogla več distancirati od političnih pretresov v drugih državah. Zaradi pritiskov se je odmikala od prijateljev in vseh, ki jih je imela rada, postajala je vse bolj osamljena in prekinila je zvezo s svojim dekletom. Povečevala je odmerke zdravil proti tesnobnosti in depresiji, da so narasli kar za šestkrat.

Pojasnilo Zhangove, zakaj ji je bilo tako mar, je povezano z njeno istovetnostjo. Odraščala je v kraju Ann Arbor v ameriški zvezni državi Michigan. Bila je hči staršev, ki so se izselili iz Kitajske. Že od malih nog so od nje v šoli veliko pričakovali in bila je veliko zrelejša od drugih otrok. Pri šestih ali sedmih letih je prebrala priročnik o fiziki za začetnike in začelo jo je zanimati, iz česa je zgrajeno vesolje. Zaradi te strasti je na michiganski univerzi študirala kozmologijo in objavila dve raziskovalni deli, eno popolnoma samostojno.

»Bila je osupljivo pametna, morda najpametnejša dodiplomska študentka, s katero sem sodeloval,« se spominja Dragan Huterer, njen mentor. »Menim, da je vedela več od podiplomskih študentov.«

Njeno otroštvo je zaznamovala tudi globoka travma. Že pri petih letih se je začela zavedati, da je drugačna. Prebrala je otroško knjigo o fantu, ki mu je prijatelj povedal, da se bo spremenil v deklico, če se bo poljubil na komolec. »Po tistem sem se dolgo časa poskušala poljubiti na komolec,« je povedala.

Trudila se je skrivati, saj se je zavedala, da njeni starši ne bi prenesli, če bi odkrili njeno transspolnost. A njen oče je to ugotovil in Zhangova se živo spominja tega trenutka. Bilo je spomladi v osmem razredu, ravno je nehalo deževati. Čepela je v kopalnici in razmišljala, ali naj se vrže skozi okno, ko je oče podrl vrata.

Na koncu se ni odločila za skok in pustila je, da jo je oče tepel, dokler ni krvavela. Povedala je: »Kakorkoli že, sklenila sem, da sem oseba, ki vztraja v nepopolnih situacijah in jih poskuša popraviti.« Naslednji dan je oblekla majico z dolgimi rokavi, da bi skrila rane ter modrice in si pripravila izgovor, če bi učitelji kaj opazili. Nihče ni ničesar pripomnil.

(Oče Zhangove je odgovoril na elektronsko pismo o tem in vse skupaj zanikal. »Žalosti me, ker trdi, da sem jo kot otroka pretepel, ko sem odkril njeno transspolnost, saj to niti slučajno ne drži,« je napisal. A več ljudi, ki Zhangovo pozna od srednje šole, je potrdilo njen opis očetovega obnašanja.)

»Če bi obupala nad njimi in jih prepustila usodi, bi s tem izdala samo srčiko svoje istovetnosti.«

Na kolidžu se je odločila za preobrazbo in oče jo je takrat razdedinil. A kot je kmalu ugotovila, to, da jo končno dojemajo kot žensko, prinaša še druge posledice. »Dobro sem se zavedala, kako so se ljudje obnašali do mene, ko so menili, da sem fant. Razlika je bila očitna,« je povedala.

Ko so jo sprejeli na doktorski študij fizike, se je odločila za univerzo Princeton. Med spoznavnim obiskom je oseba, ki je vodila ogled strojnice, večkrat pred vso skupino izpostavila Zhangovo, misleč, da je podpovprečno sposobna. »Takšna je bila uradna predstavitev Princetona in takšen je bil tudi v resnici,« je pripomnila.

Odtlej se je seksizem samo še stopnjeval. Skoraj takoj jo je začel zalezovati dodiplomski študent in jo spolno nadlegoval. S tem se je spopadla tako, da je za mentorja za doktorsko nalogo izbrala profesorja na oddelku za biofiziko, saj je tako raziskovala v drugi zgradbi in se s tem izognila nadlegovalcu. A biofizika je sploh ni zanimala in morda je tudi to pripomoglo, da je njeno zanimanje za fiziko počasi splahnelo.

Po treh letih globokega nezadovoljstva se je odločila prekiniti študij, a je nadlegovanje še prej prijavila pristojnim na univerzi. »A odvrnili so le, da velja moja beseda proti njegovi. Verjetno si lahko mislite, zakaj sem tako podrobno dokumentirala vse, kar sem predala Julii Carrie Wong, ki dela za Guardian,« je povedala. »Nisem se hotela spet znajti v takšni situaciji.«

(Tiskovni predstavnik Princetona je povedal, da ne more komentirati posameznih primerov, vendar je poudaril prizadevanja univerze, da ustvarja vključevalno in vsem prijazno izobraževalno ter delovno okolje. Princeton podpira vsakega člana študijske skupnosti, ki je žrtev prekrškov na področju spolne nedotakljivosti, tudi spolnega nadlegovanja.)

»Vsem tem izkušnjam je skupno, da so vse padle v eno od lukenj pri prevzemanju odgovornosti,« je Zhangova napisala v svoji okrožnici. »Pristojni me niso nikoli podprli. V vseh primerih so napisali predpisano poročilo, ni pa bilo čutiti moralne podpore, in plačala sem ceno njihovih odločitev.«

»Morda potem lahko razumete, zakaj sem to že od začetka razumela zelo osebno, zakaj sem se tako krčevito bojevala, da ljudje v Hondurasu in Azerbajdžanu ne bi padli v eno teh lukenj,« je še zapisala. »Če bi obupala nad njimi in jih prepustila usodi, bi s tem izdala samo srčiko svoje istovetnosti.«

Zhangova je na začetku telesnega in umskega slabljenja jeseni 2019 začela razmišljati, ali naj se izpove. Uradnim sistemom Facebooka je želela dati priložnost, da bi se izkazali, a jo je skrbelo, da bo prepozno. »Kaj, če bi me naslednji dan povozil avtobus?« se je vprašala. Nekomu je morala omogočiti dostop do vseh svojih informacij.

Po naključju je dobila elektronsko sporočilo novinarja Wonga, ki je takrat pri Guardianu poročal o tehnološkem področju in je poskušal navezati stike z zaposlenimi pri Facebooku. Zhangova je izkoristila priložnost in privolila v neuradno srečanje. Tisti dan je iz previdnosti službeni telefon in računalnik pustila pri enem nekdanjih sostanovalcev, ker je vedela, da bi Facebook lahko sledil njeni lokaciji. Ko se je vrnila v hišo, kjer je nekoč živela, ji je z obraza sijalo olajšanje, se spominja Ness Io Kain, oseba, ki ji je zaupala napravi: »Videlo se je, da ima občutek, da je naredila nekaj dobrega. Tega sicer ni izrazila z besedami, a ni bilo mogoče zgrešiti.«

Kratek čas se je zdelo, da se zadeve pri Facebooku premikajo. Zhangova si je spremembe v politiki in razbitje lažne mreže honduraškega predsednika razlagala kot napredek. Večkrat so jo prosili za pomoč v nujnih primerih in jo pohvalili za opravljeno delo, dodali so, da ga cenijo in da je pomembno.

Kljub večkratnim poskusom, da bi dobila dodatne vire, je vodstvo imelo druge prednostne naloge. Zavrnilo je tudi njen predlog za trajnejšo rešitev, na primer za izključitev ali drugačno kazen za politike, ki bi večkrat prekršili pravila. Tako se je zavedela, da opravlja sizifovo delo: manipulativne mreže, ki jih je onemogočila, so hitro spet vzniknile, včasih le nekaj ur ali dni pozneje. »Vse bolj se mi je zdelo, da poskušam ocean izprazniti s cedilom,« je pripomnila.

»Svojega avtizma nikoli nisem sovražila tako močno kot takrat, ko sem delala pri Facebooku.«

Nato se je januarja 2020 veter obrnil. Tako njen šef kot šefov šef sta ji naročila, naj opusti politično delo in se drži del ter nalog, zaradi katerih so jo zaposlili. Če ne bi ubogala, bi se ji zahvalili za sodelovanje, se spominja Zhangova. A ker niso sestavili ekipe, ki bi nadaljevala njeno delo, ga je po tistem opravljala skrivaj.

Ko se je pritisk le še stopnjeval, zdravje pa se ji je slabšalo, se je zavedela, da bo prej ali slej morala oditi. Izdelala si je načrt, da bo Facebook zapustila po ameriških volitvah, ki so se ji zdele zadnji in najpomembnejši dogodek, s katerim se je morala spopasti. A vodstvo je imelo drugačne načrte in avgusta jo je obvestilo, da jo bodo odpustili zaradi slabega dela.

Zadnji dan je Facebook njeno okrožnico izbrisal že nekaj ur po interni objavi. (Pozneje so obnovili revidirano različico zaradi splošnega ogorčenja zaposlenih.) Nato je Zhangovo poklical kadrovik in jo prosil, naj odstrani tudi kopijo, zaščiteno z geslom, ki jo je objavila na svoji osebni spletni strani. Poskušala se je pogajati: različico je bila pripravljena izbrisati, če bi obnovili interno okrožnico. A naslednji dan je zgolj dobila obvestilo strežnika, da so zaradi Facebookove pritožbe odstranili celotno njeno spletišče. Nekaj dni pozneje so ji ukinili še domeno.

A celo po vsem, kar je morala prestati zaradi Facebooka, je še vedno krivila le sebe. V okrožnici se je kolegom opravičila za morebitne težave, ki jim jih je povzročila, in da je v službi do svojega odhoda postorila tako malo. Mesece pozneje se je na Redditu v rubriki VMK (vprašaj me karkoli, angleško AMA – Ask Me Anything) opravičila državljanom več držav, ker ni dovolj hitro ukrepala in dosegla dolgoročne rešitve.

Zhangova se je pred menoj naglas vprašala, kaj vse bi lahko dosegla, če ne bi imela avtizma. »Nisem nadarjena za prepričevanje,« je povedala. »Če bi znala leporečiti, bi morda lahko dosegla spremembe. Svojega avtizma nikoli nisem sovražila tako močno kot takrat, ko sem delala pri Facebooku.«

Ko se je pripravljala, da javno spregovori, se je še zadnjič žrtvovala: prikrila je svojo transspolnost, pa ne iz strahu pred nadlegovanjem, temveč zato, da to dejstvo ne bi zasenčilo njenega sporočila. V Združenih državah Amerike, kjer so pravice transspolnih oseb izjemno spolitizirane, si ni želela, da bi zaščitniška demokracija postala razdvojevalna tema. Poleg tega ni želela, da bi jo ignorirali v tujini, saj nekatere države transspolnost celo kaznujejo kot zločin z zaporno kaznijo in celo s smrtjo.

V imenu tega žrtvovanja je tudi enako vneto nadzorovala vmešavanje v volitve ne glede na državo. Zanjo so bili vsi politiki enaki, tudi ko je nekemu azerbajdžanskemu politiku preprečila lažno udejstvovanje in je s tem hkrati pomagala nasprotniku s homofobnimi stališči. »Trudila sem se po najboljših močeh, da bi zavarovala demokracijo in vladavino prava po vsem svetu zaradi ljudi, ne glede na to, ali so me sploh imeli za človeka,« je rekla in globoko zavzdihnila. »A mislim, da se nihče ne bi smel znajti pred takšno izbiro.«

Tistega večera, ko so objavili Guardianove članke, je nestrpno čakala odziv javnosti. Skrbelo jo je, ali bo zmožna prenesti medijsko pozornost. »Mislim, da je presenetila samo sebe, ko se je tako dobro odrezala v intervjujih,« je povedalo njeno dekle Lisa Danz, s katero se je Zhangova začela videvati tik po odhodu iz Facebook. »Ugotovila je, da z lahkoto odgovarja, če gre za temo, ki jo dobro pozna in jo sprašujejo le o tem.«

A nazadnje članki niso odmevali tako močno, kot si je bila predstavljala Zhangova. Več medijskih organizacij v ZDA je objavilo svoje članke o isti temi, enako velja za medije v državah, v katerih so se odvijale manipulacije. Kljub temu pa ni dosegla, kar je upala, da bo – povzročila tako hud javni škandal, da bi Facebook končno na prvo mesto postavil področje, s katerim se je ubadala.

Facebook se tudi v tem primeru ne strinja z opisom in trdi, da ekipa za lažno odzivnost nadaljuje delo Zhangove. Ona pa izpostavlja nasprotne dokaze: mreža lažnih strani v Azerbajdžanu še vedno obstaja. »Ni dvoma, da jim ni uspelo,« je komentirala.

Kljub vsemu ji ni žal, da se je odločila javno spregovoriti. »Od začetka sem bila edina s takšno odgovornostjo in nekdo jo je moral prevzeti ter storiti vse, da bi zaščitil ljudi,« je povedala.

Nato je, ne da bi trenila z očmi, naštela posledice, s katerimi so se morali soočiti drugi, ker so se spravili na močne in bolj sovražne države: nekaj novinarjev so umorili, ker so preiskovali vladno korupcijo, streljali so na protestnike, ker so izrazili svoje nestrinjanje.

»V primerjavi z njimi sem majhna riba,« je dodala.

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency.