uredi› krajšaj› T:225 M:409 Z: [×]

So delovna mesta v nevarnosti?

Leta 1938 so ljudje še vedno čutili posledice velike depresije, brezposelnost v Združenih državah Amerike je prizadela približno petino aktivnega prebivalstva. Vse je skrbelo, kako bo z delovnimi mesti…

Mehanske centrale, ki so jih vključevali v državno telefonsko mrežo, so nekoč izbrisale potrebe po telefonskih operaterjih, kar je bila na začetku prejšnjega stoletja ena najpogostejših zaposlitev mladih Američank.

David Rotman, MIT Technology Review

Ugledni britanski ekonomist John Maynard Keynes je leta 1930 opozoril, da jih pesti nova bolezen, imenovana tehnološka brezposelnost. Napredek, ki omogoča prihranek pri stroških za zaposlene, prehiteva hitrost, s katero najdemo drugo zaposlitev za višek delovne sile, je zapisal. Primere je bilo mogoče najti povsod. Nove naprave so spreminjale tako tovarne kot kmetije. Mehanske centrale, ki so jih vključevali v državno telefonsko mrežo, so izbrisale potrebe po telefonskih operaterjih, kar je bila na začetku prejšnjega stoletja ena najpogostejših zaposlitev mladih Američank.

So osupljivi tehnološki dosežki, ki so toliko ljudem olajšali življenje, hkrati uničevali delovna mesta in gospodarstvo? Karl T. Compton, predsednik massachusetskega tehnološkega inštituta od leta 1930 do 1948 in eden vodilnih znanstvenikov svojega časa, je leta 1938 v decembrski izdaji MIT Technology Review pisal o bavbavu tehnološke brezposelnosti.

Compton je začel z vprašanjem, kako naj gledamo na razpravo o tehnološki brezposelnosti: »Izguba dela zaradi zastarelosti panoge ali uporaba strojev, ki nadomestijo delavce oziroma povečajo proizvodnjo na zaposlenega?« Nato je postavil to vprašanje: »So stroji duh, ki je ušel iz Aladinove svetilke znanosti, da bi izpolnil vse človekove želje in potrebe, ali pošastni Frankensteini, ki bodo uničili človeka, potem ko jih je ustvaril?« Comtpon se je odločil za bolj prizemljeno stališče: »Poskušal bom strniti razmere, kot jih vidim sam.«

V svoji razpravi je jedrnato zamejil razpravo o službah in tehnološkem napredku, tako da je ostala aktualna, sploh upoštevaje sodobne strahove o vplivu umetne inteligence. Osupljivi dosežki generativne umetne inteligence (UI), pametni roboti in avtomobili brez voznika povzročajo, da se številni spet sprašujejo, ali bo napredna tehnologija nadomestila človeške delavce in zmanjšala povpraševanje po delovni sili. Nekateri vodilni tehnooptimisti v Silicijevi dolini celo trdijo, da nas čaka prihodnost brez služb, v kateri bo vse opravila UI.

Današnje tehnologije so resda čisto drugačne od tistih v 30. letih prejšnjega stoletja, vendar je Comptonov članek dober opomnik, da zaskrbljenost zaradi delovnih mest ni nekaj novega in da se je najlaže lotimo tako, da poskušamo razumeti ekonomijo, namesto da kličemo duhove in pošasti.

Neenakomerne posledice

Compton je strogo ločeval med posledicami tehnološkega napredka za industrijo kot celoto in pogosto bolečimi posledice za posameznike.

Za industrijo nasploh je tehnološka brezposelnost mit, je sklenil svoje razmišljanje. Kot je pojasnil, je tehnologija pripomogla k številnim novim panogam in razširila trg za številno blago, ker so se znižali stroški proizvodnje in je cena tako postala dosegljiva za široke množice. Skratka, tehnološki napredek je na splošno pripomogel k več delovnim mestom. Argument skupaj z vprašanjem, ali še vedno drži, je aktualen tudi v dobi UI.

Nato je Compton spremenil zorni kot in priznal, da je za nekatere delavce in skupnosti tehnološka brezposelnost zelo resna družbena težava, če živijo v mestu, kjer so morali zapreti tovarno, ali če je obrt nasledila druga spretnost.

S to analizo je dejanske razmere – milijone ljudi brez službe – povezal z obetom napredka in blagodejnostjo inovacij. Compton je bil fizik in prvi predsednik svetovalnega znanstvenega odbora, ki ga je sestavil Franklin D. Roosevelt, in svojo razpravo iz leta 1938 je začel z navedkom iz poročila, ki ga je odbor leta 1935 sestavil za predsednika: »Ni informirane osebe, ki bi zanikala, da so zdravje naroda, razcvet in zadovoljstvo pri svojem ohranjanju in nadaljnjem povečevanju v veliki meri odvisni od znanosti.«

Comptonova trditev, da je tehnični napredek prinesel neto koristi pri zaposlovanju, se je marsikomu zdela kontroverzna. Kot so zapisali v članku, ki ga je leta 1940 za New York Times napisal Louis Stark, vodilni ekonomski novinar, se je Compton 'udaril' z Rooseveltom, potem ko je ta v kongresu izjavil: »Nismo še našli načina, kako zaposliti presežne delavce zaradi učinkovitosti naših industrijskih postopkov.«

Stark je pojasnil, da se je spor razvnel zaradi vprašanja, ali tehnološki napredek z večjo učinkovitostjo industrijskih postopkov delovna mesta krči hitreje, kot jih ustvarja. Stark je objavil nove podatke o velikem povečanju produktivnosti zaradi novih naprav in postopkov v različnih sektorjih, vključno z izdelovanjem cigar, gumarstvom in s tekstilno industrijo. Teoretično je to pomenilo več izdelkov po nižjih cenah, kot je trdil Compton, in – spet le teoretično – večje povpraševanje po teh cenejših izdelkih, kar je potem pripomoglo k odpiranju novih delovnih mest. A kot je pojasnil Stark, obstaja pomislek, kako hitro večja produktivnost zniža cene in spodbudi povpraševanje.

Celo tiste, ki so se strinjali, da bodo dolgoročno nastajala nova delovna mesta, je skrbelo, saj so morali izrinjeni delavci jesti in svoje družine nahraniti tudi kratkoročno, kot se je izrazil Stark.

Z začetkom druge svetovne vojne je bilo priložnosti za zaposlitev spet dovolj, a skrbi niso izginile. Resda so se povečevale in zmanjševale glede na gospodarska gibanja, vendar tesnoba zaradi tehnološke brezposelnosti ni nikoli popustila.

Avtomatizacija in umetna inteligenca

Za trenutno obdobje UI lahko nauke dobimo ne le iz 30. let, temveč tudi z začetka 60. Brezposelnost je bila velika. Nekaj vodilnih takratnih mislecev je trdilo, da bosta avtomatizacija in hitra rast produktivnosti prehiteli povpraševanje po delovni sili. Leta 1962 je MIT Technology Review poskušal ovreči razloge za paniko z razpravo Roberta Solowa, ekonomista z MIT, ki je leta 1987 dobil Nobelovo nagrado za pojasnilo o vlogi tehnologije pri gospodarski rasti. Umrl je lani v starosti 99 let.

V članku z naslovom Težave, ki me ne skrbijo, se je posmehoval predstavi, da avtomatizacija pomeni množično brezposelnost. Rast produktivnosti je med letoma 1947 in 1960, kot je zatrdil, dosegala približno tri odstotke na leto. »Nad tem se ne gre zmrdovati, hkrati pa ne predstavlja niti revolucije,« je zapisal. Če ni eksplozije produktivnosti, ni znakov druge industrijske revolucije, ki naj bi sprožila katastrofalno brezposelnost. A tudi Solow je tako kot Compton v hitrih tehnoloških spremembah prepoznal še drugo težavo: določene specializirane vrste dela … bi lahko postale odveč in narekovale nenadno znižanje cen na trgu … in človeška cena bi lahko bila zelo visoka.

Dandanašnji panika vlada zaradi umetne inteligence in drugih naprednih digitalnih tehnologij. Tako kot v 30. in na začetku 60. let je bil tudi začetek prejšnjega desetletja obdobje visoke stopnje brezposelnosti, vendar zato, ker se je gospodarstvo pobiralo po finančni krizi v letih od 2007 do 2009. To je bilo tudi obdobje osupljivih novih tehnologij. Nenadoma so pametni telefoni postali uporabni za vse, razmahnila so se družbena omrežja, začelo se je govoriti o avtomobilih brez voznika in prebojih na področju umetne inteligence. Bi ti dosežki lahko bili povezani z mlačnim povpraševanjem po delovni sili? Bi lahko napovedovali prihodnost brez delovnih mest?

Tudi takrat se je razprava razvnela na straneh MIT Technology Review. V zgodbi z naslovom Kako Tehnologija uničuje delovna mesta, ki sem jo takrat napisal, sta ekonomista Erik Brynjolfsson in Andrew McAfee trdila, da tehnološke spremembe delovna mesta ukinjajo hitreje, kot jih ustvarjajo. Ni šlo le za zapiranje obratov, temveč so napredne digitalne tehnologije povzročile zapiranje delovnih mest v vseh gospodarskih panogah in vnovič obudile strahove o tehnološki brezposelnosti.

Težko je izluščiti en sam razlog za nekaj tako zapletenega, kot je zmanjšanje števila zaposlenih – navsezadnje bi to lahko povzročila tudi medla gospodarska rast. A tako na podlagi podatkov kot opazovanja v praksi je postajalo vse očitneje, da so nove tehnologije vplivale na to, po kakšnih profilih je bilo največje povpraševanje. To sicer ni nič novega, skrb sta vzbujala zlasti obseg sprememb in njihova hitrost. Tovarniški roboti so v industrijskih predelih ZDA uničili številna dobro plačana delovna mesta v proizvodnji, danes pa UI in druge digitalne tehnologije 'napadajo' pisarniška in uradniška dela in celo vožnjo tovornjakov, kot se bojijo nekateri.

Ameriški predsednik Barack Obama je v svojem poslovilnem govoru januarja 2017 govoril o »vratolomni hitrosti avtomatizacije, zaradi katere je veliko dobrih delovnih mest za srednji razred postalo zastarelih«. Takrat je bilo že jasno, da se je treba vnovič povprašati o Comptonovem optimizmu. Tehnični napredek namreč naposled vendarle ni pripomogel k rasti delovnih mest in težave niso bile omejene na nekaj krajev ter panog.

Zakaj se Musk moti

V intervjuju z britanskim premierjem Rishijem Sunakom je Elon Musk izjavil, da bo prišel čas, ko zaradi čarobnega duha UI, ki bo storil vse, kar bomo želeli, sploh ne bomo potrebovali delovnih mest. Musk je dodal, da zato ne bomo dobili univerzalnega osebnega dohodka, temveč univerzalni visoki dohodek – kar je očitno odgovor na Comptonovo retorično vprašanje o tem, ali bodo naprave duh, ki bo ugodil vsaki človekovi želji in potrebi.

Morda ne bo mogoče dokazati, da se Musk moti, saj ni opredelil časovnega okvira za svojo utopistično napoved; kakorkoli že, s čim lahko sploh ugovarjamo čarobni moči duha iz svetilke? A pripomba o koncu delovnih mest je le odvračanje pozornosti, medtem ko tuhtamo, kako čim učinkoviteje izkoristiti UI za širitev gospodarstva in odpiranje novih delovnih mest.

Prelomni dosežki na področju generativne UI, kot so ChatGPT in drugi veliki jezikovni modeli, bodo verjetno preobrazili gospodarstvo in trg z delovno silo. Kljub temu ni prepričljivih dokazov, da smo na poti v prihodnost brez delovnih mest. Če parafraziram Solowa, bi nas moralo skrbeti zaradi tega, če nas že res mora.

Celo po drznih ocenah o učinkih generativne UI, ki so jih pripravili v Goldman Sachsu, naj bi na rast produktivnosti v prihodnjem desetletju vplivala z okoli poldrugim odstotkom na leto. To ni mačji kašelj, bi morda rekel Solow, vendar se tako ne bo zbrisala potreba po delavcih. V poročilu Goldman Sachsa so preračunali, da sta približno dve tretjini ameriških delovnih mest izpostavljeni višji ali nižji stopnji avtomatizacije z UI. Vendar ta sklep pogosto napačno tolmačijo – to ne pomeni, da bodo vsa ta delovna mesta nadomestili, temveč, kot so poudarili tudi v poročilu Goldman Sachsa, bo večina teh mest le delno izpostavljena avtomatizaciji. Za mnoge teh delavcev bo umetna inteligenca postala del delovnika in ne bo nujno pripeljala do krčenja števila zaposlenih.

Med ključnimi neznankami je tudi ugibanje, koliko novih delovnih mest se bo odprlo zaradi UI, medtem ko bodo stara izginjala. Znano je, da so takšne ocene izjemno zahtevne. A David Autor z MIT in njegovi sodelavci so nedavno preračunali, da je bilo leta 2018 šest desetin zaposlitev takšnih, kot jih pred letom 1940 niso poznali. Med razlogi, da so inovacije pripomogle k toliko novim službam, je povečana produktivnost delavcev, saj jim je pomagala izboljšati sposobnosti in je podpirala njihov potencial za nova opravila. Slaba novica je, da tovrstno ustvarjanje delovnih mest izniči avtomatizacija z ugašanjem potrebe po delovnih mestih, če jo izkoristijo zgolj za nadomeščanje žive delovne sile. Autor in soavtorji so prišli do zaključka, da je danes med ključnimi vprašanji tudi, ali se avtomatizacija še pospeši hkrati s povečevanjem, kot se bojijo številni raziskovalci in odločevalci.

V zadnjih desetletjih so podjetja UI in napredno avtomatizacijo pogosto izkoristila za krčenje delovnih mest in stroškov. Ne obstaja ekonomsko pravilo, da naj bi inovacije v resnici bolj koristile odpiranju delovnih mest kot takšni avtomatizaciji. A v prihodnosti se bomo morali odločiti: s tehnologijo lahko preprosto nadomestimo delavce ali pa jo uporabimo za spodbujanje njihovih spretnosti in sposobnosti, kar bo pripomoglo h gospodarski rasti in k dodatnim delovnim mestom.

Med trajnimi svetlimi točkami Comptonovega sestavka iz 1938 je njegov argument, da morajo podjetja prevzeti odgovornost za omejitev težav med tehnološko tranzicijo. Med njegovimi predlogi je tudi sodelovanje med panogami v neki skupnosti za usklajevanje odpuščanja v enem podjetju z odpiranjem novih delovnih mest v drugih. V sedanjem globalnem gospodarstvu to nemara zveni zastarelo, a temeljne stališče je še vedno aktualno: »Izhodiščno merilo za dobro upravljanje te tematike je tako kot pri vseh, da najpomembnejši motiv ne sme biti hiter zaslužek, temveč najboljši javni servis.«

V času, ko podjetja na področju UI pridobivajo vpliv in bogastvo kot še nikoli, bi morala prevzeti tudi večjo odgovornost za to, kako tehnologija vpliva na delavce. Klicanje čarobnega duha, da bi pojasnil prihodnost brez delovnih mest, ki naj bi se ji ne bi bilo mogoče izogniti, ne bo dovolj. Imamo možnost izbirati, kako bo umetna inteligenca zaznamovala prihodnost dela.

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency.