uredi› krajšaj› T:581 M:855 Z: [×]

Skrivnosti najboljše nogometne ekipe na svetu in algoritmi

Nova vrsta analize je pokazala, zakaj barcelonska ekipa iz sezone 2009/10 daleč prekaša vse druge. Z enakim pristopom bi podobne analize lahko opravili tudi v drugih športnih panogah.

MIT Technology Review

Med najboljšimi nogometnimi ekipami v zgodovini je po mnenju večine poznavalcev Barcelona v sestavi iz sezone 2009/10. Pod navdihujočim vodenjem trenerja Pepa Guardiole je ta ekipa dobila šest pomembnih tekmovanj, vključno s špansko nogometno ligo La Liga in ligo prvakov UEFA, najprestižnejšim turnirjem v nogometnem svetu. Ni ekipe, ki bi v tako kratkem času osvojila toliko trofej.

Ekipe Pepa Guardiole imajo poseben nogometni slog, katerega utelešenje je ravno Barcelona. Ekipa stremi, da ohranja žogo v svoji posesti, podaje med tesno razporejenimi igralci so kratke in hitre, in če žogo izgubijo, takoj pritisnejo na nasprotnika. Takšna vrsta nogometa je znana pod vzdevkom tikitaka oziroma totalni nogomet in nobena ekipa je ne obvlada tako mojstrsko kot barcelonska.

Strategijo je mogoče opisati s splošno znanimi izrazi, analitike pa bolj zanima, kako jo zajeti s številkami, ki jih samodejno zbirajo podjetja za analiziranje podatkov.

Po uveljavljeni metriki – število zadetkov, podaj, strelov in točk – Barcelona nedvoumno prekaša tekmece, vendar ti številčni podatki ne ponazorijo sloga igre. Športni analitiki bi zato res radi našli način za poudarjanje velike razlike v igri med Barcelono in drugimi ekipami.

Tu nastopi Javier Buldú z univerze kralja Juana Carlosa v Španiji s skupino kolegov, ki so barcelonski nogometni slog opisali ob pomoči znanosti o mrežah. »Kombiniramo različne mrežne metrike, da smo pridobili značilni podpis nogometnega kluba Barcelona, ko ga je še treniral Guardiola in je veljal za eno najboljših ekip v nogometni zgodovini,« so pojasnili.

Razčlenjevanje športa z znanostjo o mrežah je razmeroma svež pristop, pri katerem gre predvsem za to, da si vsakega igralca v ekipi predstavljajo kot vozlišče in nato med igralcema ob vsaki podaji ustvarijo povezavo. Z naraščanjem števila podaj se ta povezava krepi. Podatki vključujejo tudi položaj igralcev ob podaji. Ob koncu igre je ta mreža pomemben arhiv povezav med igralci in razkriva, kako se je igra razvijala.

Mogoče pa je še marsikaj drugega. Raziskovalci na drugih področjih si z znanostjo o mrežah pomagajo pri preučevanju interneta, širjenja bolezni, gozdnih požarov in celo netenja vojne. Strokovnjaki na športnem področju s tem močnim matematičnim orodjem lahko analizirajo naravo mreže neke ekipe in najpomembnejša vozlišča v njej.

Različni strokovnjaki so takšen pristop že uporabili tudi v nogometu. Ugotovili so, da mreže tvorijo »majhne svetove« (povedano drugače, mrežo je mogoče prečkati s precej manjšim številom povezav, kot je igralcev v ekipi), da imajo nekateri igralci bolj »osrednji« pomen kot drugi (oziroma bodo ostali žogo pogosteje podali ravno njim) in da so nekateri vzorci igre oziroma motivi pogosti, na primer podajanje žoge med tremi igralci v trikotniku.

Buldú je s kolegi ta pristop še nadgradil. Namesto da bi se osredotočili na mrežo, kot se je oblikovala med tekmo, so analizirali tudi, kako se med vsako tekmo spreminja. Najprej so izdelali mrežo na podlagi prvih 50 podaj, nato pa spremljali, kako se je preoblikovala med razvijanjem tekme, kar pomeni, da so mreži dodali 51. podajo in ji odvzeli prvo in tako naprej.

Tako so dobili vpogled, kako se je način igre spreminjal med samo tekmo.

Najprej so sestavili mrežo podaj za obe ekipi v vseh tekmah La Lige, odigranih v sezoni 2009/10, torej za 380 tekem med 20 ekipami v najboljši španski državni ligi.

Nato so za vsako ekipo izračunali število pravilno razumljenih potez v mreži. Te meritve vključujejo koeficient razvrščanja v skupine, ki opisuje, kako učinkovito si trojke igralcev žogo podajajo med seboj. Ta podatek je bil za Barcelono višji kot za druge ekipe: povprečna najkrajša pot skozi mrežo, ki opisuje, kako natančno si je ekipa podajala žogo in je pri Barceloni prav tako veliko krajša kot pri drugih, in najvišja lastna vrednost matrice povezljivosti, ki meri moč mreže in je pri Barceloni večja kot pri drugih ekipah.

Buldú in sodelavci so si nato na podlagi mreže 50 podaj ogledali, kako se mreža postopno razvija. »Znamo prepoznati tiste mrežne vrednosti, ki povečajo verjetnost za dosego oziroma prejem zadetka, s čimer smo ugotovili, da se vse ekipe ne vedejo enako, našli pa smo tudi razlike v organizaciji Barcelone, ko jo je še treniral Guardiola.«

Med posebnostmi je na primer, kako se premika centroid ekipe – njegov povprečni položaj na igrišču. Po tem merilu Barcelona igra globlje na igrišču kot večina drugih ekip (proti koncu tekme jo prehiti le Real Madrid). Barcelonin centroid je tudi trdnejši kot pri drugih ekipah.

Razmerje prodiranja pokaže, kakšna je verjetnost, da bo ekipa podala naprej, nazaj oziroma horizontalno čez igrišče. Tudi pri tem se Barcelona razlikuje od drugih, saj je pri njenih podajah verjetnost za horizontalne podaje večja kot pri vseh drugih ekipah. To kaže strategijo, da se žoga podaja nazaj ter naprej čez igrišče in preži na priložnosti za napad.

Največjo centralnost posameznega igralca so izmerili pri Barceloninem nogometašu Xavierju Hernándezu i Creusu, ki na splošno velja za enega najboljših srednjih veznih igralcev vseh časov.

Analiza je razkrila tudi nekaj šibkosti. Verjetnost, da bo Barcelona prejela zadetek, se poveča, ko se igralci razpršijo dlje od ekipinega centroida; povedano drugače, ko se igralci odmaknejo drug od drugega. To razkriva ahilovo peto, ki bi jo druge ekipe lahko izkoristile.

Nenavadno, a pri drugih ekipah je drugače. Valencia, na primer, ima pri večji razpršenosti igralcev okrog centroida boljše možnosti, da bo dosegla zadetek.

Znanstveniki so torej predstavili presenetljive ugotovitve in razkrili veliko vzorcev igre, zaradi katerih je Barcelona tako posebna.

Takšna analiza seveda ni čarobna palica, s katero bi druge ekipe lahko posnemale Barcelono in postale uspešnejše. Eno je razkriti obetavne vzorce igre, nekaj čisto drugega pa jih je prenesti v prakso.

Barcelonin slog igre je posledica programa treniranja, ki velja za ves klub, tudi mlajše selekcije. In tako kar sedem igralcev od desetih, ki so v sezoni 2009/10 igrali več kot tisoč minut, prihaja iz mlajših ekip tega kluba.

Potrebovali bi veliko časa in denarja, da bi takšno uspešnost prenesli še drugam. Ravno to si, kot kaže, Guardiola zdaj prizadeva doseči v svojem sedanjem klubu Manchester Cityju, ki že nekaj sezon vlada v angleški najboljši ligi, Premier League. Zanimivo bo videti, ali bodo Buldú in njegovi kolegi značilne Guardiolove vzorce prepoznali tudi v igri tega angleškega moštva.

Pristop, ki se opira na znanost o mrežah, je poleg tega mogoče nadgraditi še na številne druge načine. Med možnostmi je tudi preverjanje, kako posamezni igralci vplivajo na tekme, kako spreminjanje njihovega položaja vpliva na njihovo učinkovitost in tako naprej. Koristi ne bi imel le nogomet, saj bi isti pristop lahko prenesli na tako rekoč vse ekipne športe. Ni dvoma, da znanost o mrežah čaka svetla prihodnost v športni analitiki.

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency