uredi› krajšaj› T:0 M:0 Z: [×]

Še sveži deskarji

Nekdo s Kube se zanima za AC/DC. Iskalni niz se prikaže na zaslonu v Atlanti, odgovor pa po kratkem brskanju po spletu odpotuje nazaj na Kubo. Sledi prošnja za prevod španske fraze v angleščino.

Konec januarja je začela delovati storitev Cuba Intercambio, ki temelji na elektronskih sporočilih in Kubance povezuje z ljudmi, ki igrajo vlogo nekakšnega spletnega posredniškega strežnika. Storitev je na voljo, ker imajo na Kubi eno najstrožjih omejitev za dostop do interneta, poleg tega je ta drag. Popoln dostop ima le pet odstotkov ljudi, a je državna telekomunikacijska družba napovedala, da bo začela ponujati širokopasovno povezavo tudi za zasebnike. Kljub temu bo večini zaradi cenzure nemogoče brskati po spletu.

No, veliko ljudi na Kubi ima dostop do državnega sistema elektronskih sporočil, zato je na tehnološkem institutu v Georgii Amy Bruckman s kolegi vzpostavila Cuba Intercambio, ki temelji na elektronski pošti. Po pošti dobivajo vprašanja in jih posredujejo skupini na Facebooku. Nato kdorkoli zunaj Kube poišče zahtevane podatke in jih pošlje spraševalcu. Storitev je namenoma tehnološko preprosta, je razložila Bruckmanova.

Cuba Intercambio je eden izmed številnih projektov, s katerimi skušajo zmanjšati prepad med tistimi, ki imajo dostop do interneta, in tistimi, ki ga nimajo. Na številnih koncih sveta, med drugim na prostranih območjih Afrike, Južne Amerike in Azije, je dostop do interneta omejen ali pa sploh ni mogoč. Maja lani je Mednarodna zveza za telekomunikacije, ki deluje v okviru OZN, ocenila, da internet uporablja 3,2 milijarde ljudi, kar pomeni, da več kot polovice svetovnega prebivalstva ni povezana v splet.

Uporaba interneta je v bogatem svetu že dosegla zasičenost, zato je razširitev dostopa na drugih predelih eden od načinov, da tehnološki velikani, kot sta Facebook in Google, povečajo zbirko uporabnikov. Facebookov projekt Internet.org si prizadeva, da bi internet razširil po Indiji in Afriki – ena od možnosti bi bila visoko leteča brezpilotna letala, ki bi z laserji oddajala povezavo do kopenskih postaj. Google načrtuje, da bo svet povezal z baloni na sončno energijo. Drugi razmišljajo o internetu prek satelitov, tretji o strežnikih, ki bi jih bilo mogoče nositi s seboj v nahrbtniku in bi omogočali dostop do vnaprej naloženih povezav.  

Takšni projekti obetajo veliko: boljše izobraževanje, razmah podjetništva, olajšan dostop do pomembnih podatkov, globalno povezan svet. A vsi niso sprejeti odprtih rok.

Facebookova platforma Free Basics, ki tudi razmeroma preprostim telefonom omogoča brezplačen dostop do Facebooka, izmenjavo sporočil in omejen seznam partnerskih spletnih strani, je bila deležna kritik, ker naj bi kršila spletno nevtralnost, načelo, da internetni ponudniki ne bi smeli dajati prednost določenim storitvam. V Indiji se je nasprotovanje tako razplamtelo, da so platformo decembra opustili. Free Basics je konec leta iz neznanih razlogov po komaj dveh mesecih delovanja nepričakovano zamrl tudi v Egiptu.

Nasprotovanje takim ponudnikom se zdi na prvi pogled nelogično. Ljudje bi vendar morali biti veseli, da imajo vsaj omejen dostop do interneta, saj je to še vedno bolje kot nič. Ali kot se je decembra v članku za časnik The Times of India izrazil Mark Zuckerberg: »Le kdo bi lahko temu nasprotoval?«

Pasti storitev, kot je Free Basics, se po besedah Marka Grahama z Instituta za internet na oxfordski univerzi skrivajo v tem, da bi Facebook lahko dobil monopol nad tem, kako celoten predel sveta dostopa do spleta, in bi uporabnike na tem območju privezal nase. Graham je to primerjal z električnim podjetjem, ki bi ponudilo brezplačno elektriko, a bi ta poganjala le naprave, ki bi jih dobavilo to podjetje.

»Njihovo početje bi bilo manj sporno, če se ne bi pretvarjali, da gre za čisto dobrodelnost,« je še dodal. »Če si iskreno želijo pomagati revnim in bi iskreno radi dokazali, da tega ne počnejo iz lastnih koristi, čemu ne ponujajo dostopa do interneta nasploh?«

Ena od možnosti bi bila, da bi našli nove načine, kako bi uporabniki plačevali za povezavo. Grameenphone, bangladeška storitev, ki je povezana z Mozillo ponuja dvajset megabajtov brezplačnih podatkov na dan, storitev pa financira z oglaševanjem.

Drugi pristopi so radikalnejši. V Paragvaju programer Matias Insaurralde razvija aplikacijo z imenom Facebook Tunnel, ki Facebookova sporočila uporablja za povezovanje uporabnikov z omejenim internetnim dostopom s tistimi, ki imajo dober dostop – pravzaprav ugrablja Facebookovo aplikacijo, da bi z njo ustvaril virtualno omrežje. Podobne storitve, kot je brezplačna aplikacija Lantern, Kitajcem omogočajo, da ukanijo Veliki požarni zid.

Preblisk za Cuba Intercambio so Bruckmanova in kolegi dobili po razgovorih na terenu. Ugotovili so, da bi Kubanci internet radi uporabljali za iskanje zanesljivih virov podatkov kot drugo možnost namesto državnih medijev in državnih virov. Svoje delo so predstavili na konferenci o računalniško podprtem sodelovanju in družabnem računalništvu februarja v San Franciscu.

Bruckmanova je povedala, da je res enkratna izkušnja opazovati ljudi, ki prvič uporabljajo internet. Kot bi skozi okno spremljal, kako lahko splet spremeni življenje. »Kuba je med zadnjimi državami na svetu, kjer lahko spremljamo uvajanje interneta v razmeroma razviti kulturi,« je pojasnila. To je pomembno, ker imajo ljudje včasih utopične predstave o njegovem vplivu. »Ko razmišljajo o internetu, so šele v letu 1993.«

Ponekod po svetu si še vedno težko predstavljajo spletni svet. V raziskavi, ki jo bodo objavili še letos, na primer, so lastnike mobilnih telefonov v Zambiji, kjer imajo malo ali nič izkušenj s Facebookom, povprašali, kako si predstavljajo to družabno omrežje. »Če bi bil na Facebooku, bi lahko poslal fotografije pridelka tistim, ki mi pomagajo z gnojili in semeni,« je povedal eden od sodelujočih. »Še nikoli nisem bil na Facebooku,« je povedal drugi. »Slišal sem zanj, tam si ljudje iščejo prijatelje. Tako dobiš nove prijatelje z vsega sveta.«

Ugotovitve kažejo, da zaprte storitve z uporabniki, ki ne poznajo koncepta spletne nevtralnosti, oziroma se ne zavedajo, kaj vse lahko povzroči posredovanje osebnih podatkov podjetjem, odpirajo vrsto perečih vprašanj – in da bi Silicijeva dolina utegnila izkoriščati to naivnost.

»Vse to, kar se večini od nas zdi samoumevno in razumemo, ker računalnik uporabljamo večino življenja, je velikemu delu svetovnega prebivalstva neznanka,« razlaga Susan Wyche z michiganske državne univerze v East Lansingu. »Zelo težko se je vživeti v način razmišljanja nekoga, ki se mu še sanja ne, kaj je internet.«

Copyright 2016 Reed Business Information, distribucija Tribune Content Agency.