uredi› krajšaj› T:201 M:377 Z: [×]

Računalnikarka, ki ima raje papir

Barbara Simons je bila leta in leta najbolj osamljena Kasandra od vseh – bila je tehnologinja, ki se je bala tega, kar je zakuhala tehnologija. Njena glavna tema je način glasovanja oziroma, natančneje, bila je prepričana, da so elektronski sistemi, ki so v Združenih državah Amerike postali priljubljeni po predsedniških volitvah leta 2000, pomanjkljivi in predvsem lahka tarča hekerjev.

Jill Leovy, The Atlantic Magazine

Leta je objavljala mnenjske članke v čudnih revijah z naslovi, kot je Municipal World, in pošiljala ogorčena pisma državnim uradnikom, vedno napisana enako udarno.

Simonsova, ki je danes stara 76 let, je bila pionirka v računalništvu v raziskovalni enoti IBM Research v obdobju, ko se je tam razen tajnic sprehajalo zelo malo žensk. Od upokojitve velja za posebnico. Nekateri kolegi so jo morda poslušali, a je za uradnike, ki bi jih morala pridobiti na svojo stran, možnost prirejanja programske opreme za zagotovitev zmage na volitvah ostala obrobna tema. Simonsove to ni odvrnilo. »Niso vedeli, o čem govorijo, jaz pa sem,« mi je rekla.

Napisala je še več člankov, izdala knjigo, nadlegovala politike, postala prava nadloga, kot je opisala sama sebe. Čeprav je bila liberalka, ki je pod Clintonovo administracijo preverila volilne sisteme, se je bojevala z Ligo volivk (katere članica je), ACLU in drugimi naprednimi organizacijami, ki so podpirale nepapirne volitve, predvsem zato, ker naj bi elektronski sistemi olajšali oddajo glasu invalidnim.

Volilne naprave, ki jih uporabljajo ponekod v ZDA, so na lanskem Def Conu popolnoma razkrili.

Rekli so ji ludit. Včasih so se do nje obnašali, kot da blede. Na konvenciji Lige volivk je stopila za mikrofon, da bi izzvala predsednico lige, in povezovalka ji je skušala iztrgati mikrofon iz rok.

Simonsova ne grabi več mikrofonov. Sredi lanskega leta je imela na letni hekerski konferenci Def Con v Las Vegasu nagovor na dogodku, imenovanem Volilna vas – to je bila uprizoritev napada na volilne stroje. »Zaradi tega ne spim, upam, da tudi vi ne boste,« je rekla hekerjem, ki so se nagnetli v konferenčni prostor v Cezarjevi palači.

Za dogodek so priskrbeli štiri glasovalne naprave, tri od njih tipa, ki je še vedno v rabi. Ekipa hekerjev je z radijskimi signali prisluškovala napravi, ko je štela glasove, druga pa je v spletu našla univerzalno geslo. Nekaj ur po tistem, ko so se lotili naprav, so že odkrili ranljivosti vseh štirih.

Velik del popoldneva je bila Simonsova v prostoru za tiskovne konference, obdana z novinarji, ki so željno čakali, da bo ponovila argumente, ki jih je izpostavljala že dolga leta. »Lahko ste prepričani, da so tisti, ki so hoteli spodkopati integriteto naših volilnih sistemov, že zdavnaj naredili vse to, čemur ste bili priča danes,« je povedala novinarju USA Today.

Z ruskimi prizadevanji, da bi vplivali na ameriške predsedniške volitve leta 2016, se je zasukalo tudi njeno kolo sreče. Po podatkih ministrstva za domovinsko varnost so ta prizadevanja zajemala tudi poskuse, da bi se v 21 zveznih državah vmešali v volilne postopke. Hkrati je vrsta napadov, o katerih se je veliko pisalo – v Sonyju, Equifaxu, na ameriškem uradu za kadrovsko upravljanje – prinesla streznitev, da je zelo malo računalniških sistemov tudi dejansko varnih.

Nevarnost je realna!

Državni uradniki ji zdaj vračajo klice. Tako kot številni njenih nekdanjih nasprotnikov tudi Liga volivk ne vztraja več pri glasovanju brez papirja. Septembra lani, po letih dela Simonsove in Verified Voting, neprofitne organizacije, ki ji pomaga, so v zvezni državi Virginia opustili elektronsko glasovanje. Simonsovo sem vprašala, kako se počuti zdaj, ko so se njena stališča potrdila. »Grozno je,« je odgovorila, »raje bi videla, da bi se motila.«

Sredi lanskega leta je imela na letni hekerski konferenci Def Con v Las Vegasu nagovor na dogodku, imenovanem Volilna vas – to je bila uprizoritev napada na volilne stroje.

Dokazov, da se je Rusija leta 2016 uspešno poigrala z volilnimi sistemi, še ni, in večina poskusov je očitno merila na zbirke podatkov registriranih volivcev, ne na same naprave, ki štejejo oddane glasove. Toda Simonsova je prepričana, da so posamezne zvezne države hudo ogrožene že zato, ker se niso zmenile za njena opozorila, saj lahko pride na dan veliko potencialno šibkih točk, še preden bo hekerjem dejansko uspelo vplivati na volilni izid. Simonsova mi je povedala, da to ni samo teoretična ranljivost. »Ogrožena je naša demokracija, vrata za napad smo široko odprli.«

»Ne gre za to, da ne bi marala računalnikov in informatike. Navsezadnje sem računalnikarka,« je povedala. »Številni nasprotniki elektronskih glasovalnih naprav so bili, oziroma so še vedno računalnikarji, ker se zavedamo ranljivosti opreme, večina birokratov, sodelujočih pri volitvah, pa ne. Kibernetična varnost pomeni, da se moraš ti zaščiti pred vsem, tvoj sovražnik pa mora odkriti samo eno šibko točko.«

Simonsova je drobna ženska, ki govori vratolomno hitro, kot bi želela tudi tako pokazati, kako urgenten je njen boj.

Med tistimi, ki jih zdaj zanima njeno znanje, so tudi slavne osebnosti, na primer nekdanja televizijska zvezdnica, danes pa aktivistka Alyssa Milano. Srečali sta se v Los Angelesu in Simonsova je zvezdnico in njeno spremstvo nagovorila v značilnem neposrednem slogu: »Od strahu se mi tresejo hlače.«

Simonsova je Milanovi povedala to, kar ponavlja državnim uradnikom od Rhode Islanda do Kalifornije: na voljo imamo samo eno tehnologijo, ki je hekerji ne morejo streti – papir. Cilj organizacije Verified Voting je uvesti glasovalne lističe v vseh zveznih državah. Tam, kjer naleti na upiranje, financira krajevne aktivistične skupine in najame lobiste. Tam, kjer ji prisluhnejo, pa zagotovi tehnično znanje in navodila za vzpostavitev varnega sistema.

Po podatkih Verified Voting v 13 zveznih državah, z gosto poseljenima Pensilvanijo in New Jerseyjem vred, še vedno volijo brez lističev. Glede na šibko večino v kongresu to pomeni, da je hekerjem na voljo še vedno več kot dovolj glasovalnih naprav, prek katerih bi lahko vplivali na ameriško politiko. In vseh 50 držav uporablja za štetje glasov optične bralnike – le redki med njimi so tudi po koncu oddajanja glasov pod dovolj skrbnim nadzorom, da bi zaznali manipulacijo. Obvezen pregled v obliki ročnega štetja naključnih vzorcev oddanih glasov bi bil nujen, da bi se zaščitili pred nevidnimi krajami glasov, je prepričana Simonsova. Če sistem ni pod nadzorom, se zlahka zgodi, da zlorabe ostanejo neopažene. »Pa saj ni jedrska znanost. Vsak na pol vešč programer bi to zmogel,« je poudarila.

Barbara Simons je med starešinami gibanja, v katerega je vključenih morda štirideset ljudi, ki se že skoraj dve desetletji bojujejo za papirnate volitve. Nihče med njimi se še ni navadil tega, da jih zdaj jemljejo resno. Ko je Verified Voting začela delovati v Virginiji, je bila pač neko ime, priznava Edgardo Cortes, pooblaščenec oddelka za volitve v Virginiji. Zdaj pa so na vrhu seznama tistih, ki jih kličejo.

Septembra se je virginijski odbor za volitve soglasno odločil, da bo preostalim volilnim napravam z zaslonom na dotik odvzel ustrezni certifikat. Pred tem je potekala burna razprava s Simonsovo in živahna izmenjava elektronskih sporočil z odgovornimi za volitve, saj so pred odločitvijo želeli oceniti ranljivost elektronskih naprav. Cortes se spominja, da se je Simonsova v letih delovanja sprla s številnimi uradniki, a dodaja, da sta njena zavzetost in vztrajnost prinesli rezultate. Zaradi nje se je marsikaj spremenilo.

Vseh 50 ameriških zveznih držav uporablja za štetje glasov optične bralnike – le redki med njimi so tudi po koncu oddajanja glasov pod dovolj skrbnim nadzorom, da bi zaznali manipulacijo.

Predvsem se mora spremeniti sistem, ki se je začel izoblikovati po letu 2000, ko so bile predsedniške odločitve odvisne od zloglasnih lističev, ki so ostali za volivci na Floridi. Računalniško glasovanje je bilo takrat še novost, a je veljalo za izboljšavo v primerjavi z zastarelim sistemom z luknjanjem kartic, kot so ga uporabljali na primer v okrožju Broward. Te naprave ob neprimernem vzdrževanju ne naredijo dovolj dobre luknjice, lističi zato niso nedvoumni. »Sledil je sklep, da so papirnate volitve slabe,« se spominja Simonsova.

Leta 2002 so v kongresu sprejeli zakon Help America Vote (Pomagajte Ameriki voliti) in zvezne države so nenadoma imele dovolj denarja za naložbe v nove sisteme, obenem pa so se bale, da bi se jim zgodilo kot na Floridi. Varnost ni bila najpomembnejši razlog za zaskrbljenost, čeprav je imelo veliko novih naprav tudi možnost brezžične povezave in niso puščale papirnih sledi. Bile naj bi preprostejše za uporabo in na prvi pogled niso imele večjih slabosti. Vse države so želele imeti najnovejše in najbolj bleščeče naprave, je povedala Simonsova. Razmišljale so kot med zlato mrzlico. Še vedno hrani izjavo Lige volivk, ki podpira brezpapirno revolucijo in v kateri se ji vdor hekerjev – izraz je bil v narekovajih – absolutno ne zdi omembe vredna nevarnost.

Na vrhuncu revolucije elektronskega glasovanja leta 2006 je okoli 40 odstotkov registriranih volivcev uporabljajo naprave brez papirja. Organizacija Verified Voting je skušala zajeziti ta plaz, a je s svojimi zloveščimi videnji naletela na gluha ušesa. Kevin Shelley, ki je bil med letoma 2003 do 2005 kalifornijski zunanji minister in podpornik brezpapirnega glasovanja, je obotavljivo privolil v sestanek s predstavniki organizacije. Skupina, ki jo je omalovaževal kot nore aktiviste, je predstavila prepričljive argumente, ki jih je podprla s podatki in poročili o ranljivosti naprav brez papirja.

Shelley je spremenil svoje mnenje in Kalifornija je bila ena prvih in pomembnih zmag za skupino. Deloma tudi po zaslugi novega kalifornijskega stališča se je navdušenje za elektronske sisteme tudi drugod ohladilo, a šele po tistem, ko so po vsej državi namestili na tisoče naprav.

»Papirja ne more napasti noben virus,« pravi Simonsova.

Verified Voting nekaj strojnih sistemov sicer odobrava – gre za hibridne modele s papirnatimi glasovnicam in elektronsko obdelavo, ki hkrati tudi olajšajo oddajo glasu invalidnim – a le, če se preverja rezultate. Simonsova kljub temu trmasto daje prednost papirju in svinčniku, saj je to po njenem mnenju najpreprostejši in najvarnejši sistem. Seveda se morajo vsi volilni sistemi boriti tudi z neprijetnimi platmi demokracije – oblika in funkcija se znata precej razhajati, če v enačbo vključimo še na milijone ljudi. Douglas Jones, informatik, ki je s Simonsovo napisal knjigo o zgodovini glasovanja, je izpostavil, da presenetljivo veliko Američanov vztraja pri tem, da bi svojo pravico uveljavili celo z barvnimi pisali.

Papir še vedno zmaga

Velika prednost papirja, ki je ne dosega noben zdajšnji računalniški sistem, je rešitev za zanimivo logično zagato v samem jedru ameriškega volilnega sistema. Tajne volitve so protislovne: kako je mogoče potrditi veljavnost glasu, če ga ni mogoče povezati z volivcem, ki ga je oddal? Oddaja glasu mora biti anonimna, a kljub temu preverljiva, tajna, toda ne brez odgovornosti, je povedal Eric Hodge iz CyberScouta, podjetja za kibernetično varnost, ki svetuje državam in okrožjem.

Papir je najboljši odgovor na to uganko, je prepričana Simonsova. Če je glasovnica izpolnjena nedvoumno in pravilno, je prenosen in pregleden dokaz volivčeve namere, ki jo lahko potrdijo sami volivci, vsaj dokler je listič še v njihovih rokah. Je tudi trajen dokument, česar za računalniški spomin ne morem trditi, saj ga je mogoče vselej izbrisati. »Papirja ne more napasti noben virus,« je še dodala Simonsova. »Lahko rešimo zagate, vemo, kako to doseči.«

Obet praktičnih rezultatov – pri rešljivih težavah – je eden od dejavnikov, ki so Simonsovo na začetku 70. let sploh zmamili v informatiko. Bila je med redkimi ženskami na doktorskem študiju na Berkeleyju. Osredotočila se je na programski izziv, imenovan časovno razvrščanje – to je matematično razporejanje posameznih nalog. Bila je prepričana, da bi lahko rešila težavo, ki si jo je postavila za temo doktorske naloge, in po dveh letih intenzivnega raziskovanja ji je to tudi uspelo.

Popravljanje ameriškega volilnega sistema je bila manj alkimistična naloga, rezultati pa bolj mešani. Nekaj tednov po zmagi v Virginiji je bila Simonsova poražena v boju proti ukrepu v Kaliforniji, s katerim so ublažili pogoje pri preverjanju glasovnic, namesto da bi jih še zaostrili, kot je želela sama. A Simonsova je ugotovila, da sta za njeno poslanstvo nujna politika in moč prepričevanja. »Računalniška skupnost je odgovorna za to, da politike seznanja tako z omejitvami kot s prednostmi tehnologije,« je poudarila. »To je del računalništva.«

Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune Content Agency.