uredi› krajšaj› T:187 M:394 Z: [×]

Prerok paranoje

John McAfee nosi revolver, loka vodko in laže, kot pes teče. Toda ali nas lahko obrani pred hekerji, ki vohunijo za nami in nam kradejo identiteto?

Podjetje McAfee je že nekaj časa v Intelovi lasti.

Johnu McAfeeju si sicer lahko mislite svoje – in marsikdo si ne misli nič lepega –, a bil je eden od prvih čudaških računalničarjev, ki so svet posvarili pred grozečo krizo sistema računalniške varnosti, pionir, katerega paranoja je obrodila koristne sadove.

Nekaj časa programer pri Lockheedu in Nasi, ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, že zdavnaj pred izbruhom paničnega strahu, da se bodo v trenutku, ko bo napočilo leto 2000, vsi računalniki sesuli, pa je v domači delavnici ustanovil podjetje McAfee Associates in napisal korporacijam namenjen protivirusni program, še preden je večina korporacij vedela, kaj virus sploh je. Najprej ga je brezplačno delil znancem, nato pa ga je patentiral in začel prodajati podjetjem. Občutek za samopromocijo bi mu zavidal celo mladi Johnny Knoxville. Kupil je avtodom, ga spremenil v mobilno protivirusno enoto, ki je bila videti kot kako vozilo iz filma Izganjalci duhov, in se v njem vozil na sedeže ogroženih podjetij. Leta 1997 je napovedal virus Michelangelo in trdil, da bo uničil cele korporacije. Pokazalo se je, da je bilo posredi le veliko hrupa za nič, a takrat to ni bilo več pomembno. McAfee je delnice v podjetju McAfee Associates že prodal, in sicer za 900 tisoč evrov.

Delno se je upokojil, vendar se je še vedno ukvarjal z nekaterimi projekti – na primer s programom za spletno klepetalnico, še preden je prišel čas spletnih klepetalnic – in cefral živce vsem po vrsti. Na otoku Molokai je kupil obsežno zemljišče, nato pa v časopisih začel objavljati oglase, v katerih je opozarjal, kateri od njegovih sosedov se pečajo s preprodajo mamil. Ko je posestvo prodal, so se po otoku razširile govorice, da bodo na njem postavili stanovanjske bloke. Ne s prvim ne z drugim si ni posebej povečal priljubljenosti med prebivalci Molokaia. Preselil se je v Novo Mehiko, ustanovil letalsko podjetje in dajal v najem ultralahka letala, ki so lahko jadrala v kanjone in iz njih. A to se je tragično končalo: njegov nečak se je s potnikom na krovu zaletel v pobočje kanjona. Sodišče je McAfeeja zato pred kratkim obsodilo na 2,3 milijona evrov kazni, češ da je ravnal malomarno. Sam trdi, da so letalo sestrelili pripadniki kartela, ki so se skrivali v usodnem kanjonu.

Živi v skladu z izrekom iz filma Mož, ki je ubil Libertyja Valancea: »Ko dejstvo postane legenda, natisni legendo.« Leta 2008 se je preselil v Belize in le od njegovega razpoloženja je bilo odvisno, kaj bo o svojem tamkajšnjem početju povedal novinarjem: da poskuša iz zelišč pridobivati antibiotik, izdelati žensko viagro ali izdelovati kopalno sol, ki bo sintetični halucinogen.

Nobenega dvoma pa ni bilo, da ga je vedno obkrožal kup najstnic: neprilagojenih deklet, ubežnic z doma, težavnih punc, med katerimi ga je ena celo poskušala ustreliti. Vprašajte ga, kaj neki si je mislil, ko se je odločil, da bo streho nad glavo delil s haremom, trikrat mlajšim od sebe, pa se bo zarežal kot hudič in kratko malo odvrnil, da je bil pač samski in da se je dobro zabaval. Zabava se je malce skazila aprila 2012, ko so na njegovo otoško posestvo vdrli belizejski specialci, ki so iskali sledove kaznivih dejanj, in mu ubili psa. Nato je novembra istega leta nekdo ustrelil njegovega soseda, priseljenca iz ZDA.

Ker z belizejsko vlado ni bil v najboljših odnosih, se je zbal, da bodo umor naprtili njemu. Zato je pobegnil in povzročil medijsko senzacijo, ki si je je bil večinoma kriv kar sam, saj je sodelavcema spletne strani Vice dovolil, da sta ga spremljala v Gvatemalo. Načrt bega je spektakularno propadel, ko je Vice objavil fotografijo McAfeeja v skrivališču, pozabil pa izbrisati geografske koordinate, in te so policiste pripeljale naravnost v letovišče, kjer se je potuhnil. Ups! McAfeeja so aretirali zaradi nezakonitega vstopa v državo in oblasti so razmišljale, ali naj ga izženejo nazaj v Belize. Toda Gvatemala se je sčasoma naveličala cirkusa in mu dovolila, da se vrne domov v ZDA.

To je bilo pred več kot dvema letoma. Nekaj časa je bil tiho kot miška in kot miška se je pred domnevnimi zasledovalci včasih skrival celo pod avtomobili. Letos pa je znova prilezel na plano: bahal se je, da ima nove poslovne partnerje in da razvija aplikacije, ki bodo hekerjem preprečile krajo podatkov. Anarhija, ki vlada v računalniški varnosti, naj bi po njegovem v kratkem uničila celotne družine, vlade in morda vso zahodno civilizacijo. Tako sva se spoznala. Zagorel, a komajda spočit, je pripravljen na vrnitev. Le da so stvari zdaj drugačne. Svojčas so ljudje v njem videli malce nevarnega falota; danes mora dokazati, da ni le ekscentričen nepomembnež. Pred pol desetletja se je fotografskim aparatom nastavljal na svoji plaži, obkrožen z lepoticami in revolverji. Danes, medtem ko pridiga o računalniški varnosti, prenočuje v brezosebnih alabamskih hotelih, kašlja, kot da ga bo zdaj zdaj pobralo, in živi na tennesseejskem podeželju, nedaleč od prodajalne krst z imenom Dokler naju smrt ne loči. Vprašanje, ki človeku najprej pride na misel, je: je kdo pripravljen kupiti, kar ponuja?

Videti je kot starček, ki je vso noč sedel za volanom in namesto kisika vdihoval nikotin – in točno to je res počel: z doma v Lexingtonu v Tennesseeju se je pripeljal 450 kilometrov daleč na sedež svojega novega podjetja Future Tense Central v Opeliki v Alabami. Future Tense ima pisarne v zgradbi z imenom Okrogla hiša; to je v bistvu nekdanje skladišče z nekaj prostorčki, namenjenimi spletnim podjetnikom, ki se poskušajo okoristiti s tem, da ima Opelika eno od šestih najhitrejših internetnih omrežij v državi. Kar se McAfeeja tiče, uporablja širokopasovno povezavo za to, da bi krošnjaril z aplikacijama, o katerih zatrjuje, da vas bosta varovali. Prva se imenuje D-Vasive in preprečuje zlonamernim aplikacijam, da bi napadle občutljive točke vašega telefona – kamero, WiFi, mikrofon – trenutek za tem, ko ste jih nehali uporabljati; druga je D-Central, program, ki aplikacije razvršča po stopnji tveganosti od ena do sto.

John Mcafee na Def Conu 2014. Vir: Wikipedia

Nekateri računalniški strokovnjaki trdijo, da je takšna zaščita življenjskega pomena, saj naj bi bil pametni telefon varen kot prazna počitniška hišica z napisom »Kar noter!« na poštnem nabiralniku. »Telefon se v ničemer ne razlikuje od hiše,« pravi Babak Pasdar, varnostni strokovnjak in izvršni direktor podjetja Bat Blue Networks. »Hiša ima vrata, da lahko hodite noter in ven, in okna, da vidite skoznje. Ampak vrata je mogoče uporabiti tudi za to, da vdrete v sistem in vohunite za podatki ali jih ukradete.«

Kot vsak dober trgovec tudi McAfee trdi, da sta njegovi aplikaciji edino, kar vas lahko reši pred prihajajočo apokalipso. »Jamčim vam, da se prav zdaj na tisoče najstnic prha in hkrati z vodotesnega mobilnika pošilja sporočila, pri tem pa jih kdo opazuje,« pravi. Pred petimi leti bi morda odmahnili z roko, češ da je McAfee krepko čez les, a v računalniških sistemih danes zija toliko lukenj, da je težko ne meniti se zanj. Lani spomladi je na svetlo prišlo več tisoč elektronskih sporočil, v katerih so hollywoodske zvezde razkrivale svoja vsakdanja, pogosto pritlehna osebna razmišljanja, ker je nekdo vdrl v Sonyjev sistem elektronske pošte in ga razgalil pred svetom. Na spletu se je pojavil seznam uporabnikov spletnih strani Adult FriendFinder in Ashley Madison, namenjenih porednim moškim in ženskam. Poleg tega se širijo govorice, da si je Kitajska utrla pot v računalnike podjetij, ki poslujejo s Pentagonom.

Danes nimamo več orodij, s katerimi bi merili prištevnost tistih, ki govorijo o zasebnosti in varnosti, saj se je marsikaj, kar bi nekdaj odpisali kot distopično utvaro, že uresničilo. Prismuknjence te dni kaže presojati za vsak posamezni primer posebej. Pri McAfeeju se je pokazalo, da resničnost nič ne zaostaja za njegovo paranojo.

Uro ali dve po prihodu sem sedel pri njem v pisarni. Njegova žena Janice mi je prinesla kavo. Poslovni partner Tom Gusinski, stoičen možakar srednjih let, je s prekrižanimi rokami stal ob strani. Kljub McAfeejevi pestri preteklosti mu Gusinski ni dal miru, dokler mu ni dovolil, da se mu pridružil v Okrogli hiši, in njegova potrpežljivost je bila nagrajena z D-Vasivom in D-Centralom. McAfeeja sprejema takega, kakršen je, in najbrž ga ne bi motilo niti, ko bi John pozneje med pogovorom pozabil, kako mu je ime.

Pred vrati se je motal tip s pištolo, zataknjeno za pasom. Bil je John Pool, McAfeejev šofer in deček za vse, ponosni lastnik kar petih pištol in revolverjev. Šefa je pobaral, ali kaj potrebuje, vendar ga je ta odslovil, ko je Gusinski v pisarno pripeljal najmlajšega podjetnika iz Okrogle hiše, osmošolca Taylorja Rosenthala. Mali razmišlja o verigi prodajnih avtomatov, podobnih avtomatom podjetij Redbox in Coinstar, kjer bi bilo mogoče kupiti pribor za prvo pomoč in ki bi jih postavil na prizorišča rock festivalov ter športnih dogodkov, pa tja, kjer se zbirajo okajene množice. Rosenthal je šprical pouk, da bi spoznal McAfeeja, in ta je bil navdušen. Pošalil se je, da bi Taylorja najraje zaprl v kletko in ga kot maskoto obdržal v pisarni.

Pomel si je oči in oznanil, da mora malo zadremati. Preden sva se ločila, sem ga vprašal, zakaj po njegovem ljudje tako uživajo, kadar vtikajo nos v tujo zasebnost. »Ljudje so ljudje,« je odvrnil. »Vsi smo malce nezadovoljni. Nekateri dajejo duška temu tako, da poskušajo uničiti vse, za kar si prizadevate. To je življenjsko dejstvo.«

Zvečer sva se sestala v preddverju Microtela, cenenega motela, katerega ime pove vse. Eden od drugih gostov je sede pred televizorjem zobal koruzni čips in gledal vremenarski kanal, zunaj pa je dež spreminjal rdečo prst Alabame v rjavo glino. »Nimam kreditnih kartic, sploh ničesar, na čemer bi bilo moje ime, zato poskušam varčevati,« je dejal McAfee. Janice je spala v svoji sobi. Pustil jo je, naj počiva, kajti obetalo se je, da bo naslednji dan dolg: ob zori naj bi iz Atlante odleteli v Las Vegas, kjer naj bi imel McAfee govor pred Nacionalnim združenjem izvajalcev radijskega in televizijskega programa, ponoči pa naj bi se že vračali. Samo po sebi se razume, da McAfee iz varnostnih razlogov ne more prenočiti v Las Vegasu. »Če na ničemer ni mojega imena, me je teže najti.«

Vztrajal je, da mora moj članek govoriti o njegovi prihodnosti, ne o preteklosti, vendar si ni mogel kaj, da ne bi obujal spominov na minulo slavo. Povedal je, kako je po vdoru na posestvo v Belizeju, ko so mu specialci ubili psa, vsem srčkanim tajnicam v vladnih pisarnah podaril prenosne računalnike, vedoč, da jih bodo ministri, njihovi šefi, slej ko prej ukradli. Le da ministri niso vedeli, da je McAfee, ker je hotel izvedeti, zakaj ga je vlada vzela na piko, na računalnike naložil vohunski program in tako dobil gore podatkov o nečednem početju državnih uradnikov.

Prepričan je, da je moral nazadnje zapustiti Belize prav zato, ker je odkril, kako skorumpirani so tamkajšnji funkcionarji. No, pa zaradi umora soseda Gregoryja Faulla, še enega ameriškega priseljenca, ki se je na stara leta sončil na belizejskem soncu. McAfee priznava, da se je Faull razburjal zaradi njegovih psov, ki so se podili po plaži, vendar pravi, da sam do njega ni gojil zamer. Faulla so našli mrtvega 11. novembra 2012. Ustreljen je bil z eno samo kroglo. Čeprav je policija zatrjevala, da želi McAfeeja zaslišati samo kot morebitno pričo – njuni posestvi sta bili le 150 metrov narazen –, jo je pobrisal v goščavo, se pozneje povezal z Vice News in začel na spletu objavljati članke, v katerih je prisegal, da je nedolžen. Odgovor belizejske vlade je bil kratek in jedrnat. »John McAfee je nadvse paranoičen človek, morda celo nor,« je dejal premier Dean Barrow.

Ko je Vice nehote izdal, kje je McAfee, ga je prijela gvatemalska policija. Če mu kaže verjeti, so mu oblasti dodelile lastno celico z WiFijem in odlično hrano, vseeno pa se je bal, da ga bodo izročile Belizeju. V zaporu je doživel srčni infarkt in posnetki tega, kako ga nalagajo v reševalno vozilo, so obkrožili svet. Le da infarkta v resnici ni nikoli bilo. Po njegovih besedah je gvatemalski vladi do izteka roka za deportacijo ostal le en dan, zato ga je hlinil.

Priznava, da je že prej kdaj lagal o svoji preteklosti. Nekatere izmišljotine so bile malone genialne. Ko je Dateline snemal oddajo o njem, je producenta mreže NBC skoraj prepričal, da je že pred desetletji sklenil pogodbo z nekdanjim šefom te mreže Dickom Ebersolom, ki ga je opisal kot »enega največjih strokovnjakov za varnost v državi«. To kajpada ni bilo res. A nekatere laži niso bile le mlatenje prazne slame; številne so bile egoistične, makiavelistične šahovske poteze, s katerimi je poskušal v očeh javnosti čim bolj zmanjšati vrednost svojega premoženja, da bi se izognil morebitnim tožbam zaradi pohlepa. Ko je leta 2009 New York Times objavil članek o multimilijonarjih, ki so se zaradi recesije odločili za skromnejši življenjski slog, je bil McAfee zvezda članka. »Vse, kar sem rekel, je bilo popolnoma netočno,« pravi. »Lagal sem, ker je dobro zvenelo. Danes največ velja tisti, ki je najbolj na tleh. Takrat sem imel na različnih koncih sveta devet dvorcev, ki jih še nisem prodal.«

Kdo ve, morda pa laže o laganju. Opraviči se in gre zbudit Janice. Nekaj minut zatem se prikaže John Pool v sijajnem terencu s kupom dodatne opreme, kak meter visokimi kolesi, sireno in slepečimi žarometi in odpeljemo se na suši, na večerjo podjetja Future Tense.

Ko se vračamo v Microtel, mi pove, da je bil večino leta 2014 na poti, iz Irske je letal na Škotsko in spet nazaj, nato pa se je zatekel na jugozahod ZDA, ker je, kot trdi, bežal pred kartelom iz Sinaloe. Prepričan je, da je tega najela belizejska vlada, da bi ga a) ubila, b) prijela ali c) spravila ob pamet. (Ničesar od tega ne more dokazati.) Nekega popoldneva sta z Janice v Arizoni zapeljala na postajališče za tovornjake in Janice je opazila, da jima sledi dostavni avto ford F-150. McAfee je spet zavil na cesto in se s fordom na enopasovnicah igral mačko in miš. Spominja se, da je gnal svojega focusa 180 kilometrov na uro, preden je ford odnehal. Ko ga vprašam, kako da ga zasledovalec ni kratko malo zrinil s ceste, se nasmehne. »Samo službo je opravljal. Bežati moramo, da bi ostali živi.«

Ob sončnem vzhodu se z McAfeejem in Janice stlačimo na sedeže v zadnji vrsti na rednem poletu v Las Vegas. Onstran prehoda sedita Andrew, asistent v Future Tensu, in John Pool, ki je bil vztrajal, da moramo biti na letališču dve uri pred odhodom letala, ker je Janice s sabo vzela nekaj strelnega orožja. Janice ne mara letenja. Kot mi je zaupal McAfee, jo ljubi tudi zato, ker je prav tako sumničava kot on. Drži jo za roko, dokler letalo ne doseže potovalne višine, nato pa Janice zaspi. McAfee mi pove, kako sta se spoznala.

»Ko sem ušel iz Gvatemale, sem počival v Miamiju in takrat je v restavracijo vstopila ženska in mi ponudila, da mi ga pofafa za 90 evrov,« pravi, medtem ko golta naslednji rogljiček. »Bil sem crknjen, zato sem ji rekel: ‘Ne, hvala, ampak če bi se samo crkljala, ti bom plačal.’« Tako je med McAfeejevim begom vzplamtela ljubezen na prvi pogled, le da je moral Janicinemu zvodniku prej še zabičati, naj jo pusti pri miru ali pa ga bo poslal domov v vreči za trupla. (Edino, kar je v tej zgodbi preverljivega, je dejstvo, da je bila Janice nekoč dekle na poziv.) »Počutila sem se kot izgubljena duša,« mi pozneje pove. »Kot da bi vsi dvignili roke od mene. Kratko malo nisem vedela, kako naj spremenim življenje, on pa mi je stal ob strani. Zdaj ga nočem več spustiti izpred oči.«

Nekaj časa sta krožila po ZDA in Kanadi, da bi se otresla zasledovalcev, ampak kot pravi McAfee, se jima to ni posrečilo. Par se je nazadnje nastanil v Portlandu v Oregonu. Blaženega življenja v samoti je bilo konec poleti 2013, ko je tja na tekmo z reprezentanco ZDA prišla belizejska nogometna reprezentanca. »Še nikoli niso igrali zunaj Belizeja,« pravi McAfee. »Naključje? Ne bi rekel. Viri so mi povedali, da je po tekmi kar 22 članov moštva ostalo v ZDA.«

Po njegovih besedah sta kmalu po tekmi z Janice pogledala skozi okno stanovanja v Portlandu in sredi noči na ulici zagledala cel konvoj parkiranih vozil. Torej sta jo ucvrla. »Predstavljajte si policijski vozili, limuzino in črn smetarski avto, vse parkirane v ravni vrsti – bil je strašljiv prizor.« McAfee se ni obrnil na policijo, portlandski mediji pa namigujejo, da so ga v resnici deložirali, ker ni plačeval najemnine.

Zdaj naroči še eno pijačo in iz žepa potegne listek papirja z zapiski za govor, ki ga bo imel popoldne. Kadar nastopa v javnosti, rad nazorno pokaže, kako ranljive so podatkovne zbirke. Izposodi si moj android – po njegovem je najlaže vdreti prav v ta telefon –, pritisne na Facebookovo aplikacijo, nato pa še na nekaj tipk, da vstopi v sekcijo z dovoljenji. »S pogodbo ste Facebooku dovolili: da neposredno kliče telefonske številke, prebira vaša sporočila, snema fotografije, videoposnetke in glasovne zapise, določa vašo lokacijo, prebira in spreminja seznam stikov, pošilja elektronsko pošto brez vaše vednosti, spreminja zapise na koledarju in vsebino shranjenih podatkov.«

Priznam mu, da nisem imel pojma, da sem se strinjal z vsem tem. Nameni mi prezirljiv pogled in zvrne pijačo številka dve. »Ker se niste potrudili, da bi preverili,« pravi. »Taki ste kot 99,99 odstotka Američanov. Če se bodo tipi pri Facebooku odločili, da bodo služili s pornografijo, ker so posneli več sto tisoč ljudi med seksom, imajo do tega vso pravico. Vi pa jim ne morete prav nič.« Zaheheta se in potreplja Janice po glavi.

Pokaže mi, kako lahko je vdreti v pametni telefon; večina teh ima podatkovno zmogljivost, enako zmogljivosti stacionarnega računalnika. Na podlagi nekaj osnovnih podatkov in gesla, ki ga je uganil, lahko nadzoruje vsa elektronska sporočila in sporočila v klepetalnicah, katerih pošiljateljica je Janicina hči, ki živi v okolici San Francisca. McAfee se boji, da nekateri njeni spletni prijatelji niso vredni zaupanja. »Umazani starci so,« pravi. »Zanesljivo vem, da ljudje, s katerimi se pogovarja, niso to, za kar se izdajajo. Konec zgodbe. Ampak ali ima oče pravico vohuniti za 13-letno hčerko? To je temeljno vprašanje.«

Po štirih urah in pol pristanemo v Vegasu. Janice panično potrka McAfeeja po rami in mu pokaže telefon. »Poklicali so me z brezplačne telefonske številke.« McAfee zavzdihne, vzame baterijo iz telefona in malo počaka, preden jo spet vstavi. »Ne kliči nazaj. Tako najlaže ugotovijo, kje sva.«

Za odrom v vegaškem konferenčnem središču se McAfee in Andrew grbita nad telefonoma, ko pripravljata trik, ki ga bosta pokazala 200 udeležencem konvencije izvajalcev medijskih programov. Sedim s Poolom, možakarjem z belimi lasmi in zametkom pleše, nagnjenjem k nepretrganemu klepetanju v južnjaškem narečju in neomajnim zaupanjem v šefa. »Brez mene ne gre nikamor,« pravi in piha v kavo. Kaj je delal, preden je dobil službo pri McAfeeju, noče povedati, vendar je imelo nekaj opraviti s »povezano« družino iz Chicaga. »Vem, da Johnu dihajo za ovratnik zoprni tipi, a dokler bom imel kaj besede, ga ne bodo ujeli. Spanja sploh ne potrebujem, dan in noč sem lahko na straži.« Skremži se in se opraviči. Nekaj minut pozneje se vrne s prtičkom, ki si ga pritiska na krvavečo ustnico. Vprašam ga, kaj se mu je zgodilo.

»Zob mi je nagajal, zato sem stopil ven in vprašal nekega zidarja, ali mi lahko posodi francoza.« Pokaže mi potemnel čekan, ki je bil pred desetimi minutami še v njegovih ustih, in se škrbasto nasmehne. »Zdaj lahko v miru spijem kavo.« Preden si opomorem od šoka, se predstava že začne. McAfee stopi na oder. Andrew na stolu brez naslanjala sedi ob strani. McAfee k sebi povabi prostovoljca iz občinstva, ki bi mu bil pripravljen zaupati svojo telefonsko številko in številko koga s seznama stikov. Na oder pride neki moški in mu da številko svojega dekleta Katie. McAfee pritisne na nekaj tipk na telefonu in pokliče moškega. Telefon zazvoni in na njem se prikaže Katiejina številka, a ko se moški odzove, ne zasliši dekletovega glasu, temveč McAfeejevega.

»To, kar sem naredil, je preprost trik, ki mu pravimo slepljenje; kogarkoli lahko prepričam, da ga kliče kdorkoli,« pravi McAfee. »In to lahko naredi vsak 12-letnik. Mobilni telefoni so se spremenili v največje vohunsko uho na planetu.« Nato napove, da bo telefoniral Andrewu. Ta ima navaden telefon, le da je McAfee nanj naložil aplikacijo za baterijsko svetilko. A drugače kot druge takšne aplikacije, ki pač zagotavljajo svetlobo, ta prisilno sproži kamero na Andrewevi napravi. McAfee po telefonu malone takoj prejme fotografijo. Na njej je Andrewev obraz. Oh in ah, reče občinstvo. »Vseh teh aplikacij ni zasnoval Google ali IBM,« pravi McAfee. »Nekatere sta naredila tipa, ki živita v Koreji. O teh pa ne vemo ničesar.«

Zdaj začne oglaševati aplikaciji D-Central in D-Vasive. Rdeča luč zamežika in čas za nastop se izteče. Ko stopi z odra, se zdi potrt. »Občinstvo ne razume, v čem je težava, ali pa mu ni mar.« Ozre se po zaodrju. »No ja, vsaj 23 jurjev sem zaslužil.« Razvedri se šele, ko ga neki debeluh s papigo na ramenu prosi za elektronski naslov. Zapiše si njegovega. »Mislim, da je tale edini tu, ki ve, o čem govori,« reče.

Varnostniki na letališču ga pregledajo le površno. Zmeden je in malce jezen, zato naredi velik požirek vodke, ki si jo je natočil v plastenko sadnega soka. Pool se pošali: »John, najbrž je krivo, da si prestar.«

Ob zori pristanemo v Atlanti in šesturna vožnja do Lexingtona mine v meglici. Avto se polni s cigaretnim dimom, medtem ko Pool in McAfee pregledujeta arzenal: smith & wesson .40, .380 ruger in še kake tri ali štiri revolverje, ki ležijo na prednjem sedežu. »Všeč mi je, če imam za pasom zataknjen majcen revolver,« pripomni McAfee. »Kadar sediš na školjki, si resnično ranljiv.«

D-Vasive menda preprečuje zlonamernim aplikacijam, da bi napadle občutljive točke vašega telefona – kamero, WiFi, mikrofon – trenutek za tem, ko ste jih nehali uporabljati. Strokovnjak za računalniško varnost Babak Pasdar meni, da to, kar naredi McAfeejeva aplikacija, naredi še kakih 25 drugih.

Pool s pogledom živčno meri nekega voznika tovornjaka, nato pa pritisne na plin in ga pusti daleč za sabo. McAfee pove, da se je na begu ponoči vedno počutil najvarnejšega v avtu, parkiranem med tovornjakoma na počivališču. »Tile tovornjakarji se ne zajebavajo.«

Vožnja traja in traja in McAfee mi obljubi, da mi bo predvajal »vroč« posnetek: pogovor z Johnom Zabanehom, sumljivim belizejskim poslovnežem in znanim prekupčevalcem z mamili, ki je po McAfeejevih besedah priznal, da mu je kartel za petami. Medtem ko Pool in McAfee skupaj s Paulom Simonom prepevata Slip Slidin' Away, me zagrne dremež.

Naslednjega dne mi John McAfee zaželi dobrodošlico doma, natančneje v pritličju hiše, ker so povsod drugje nastavljene pasti. Miza v jedilnici je prekrita z naboji, polavtomatsko puško, pištolo in predplačniškimi telefoni. Poslušanje Zabaneha mora počakati, ker se hoče McAfee sprehoditi po posestvu. To je 80 arov valovitega terena, poraščenega z drevjem. Med vejami prenika sončna svetloba. McAfee me posvari, naj pazim, ker so med drevjem napete vrvice s trnki, da bi prestregle vsiljivce. Prav prejšnji mesec je tu odjeknilo dvoje strelov, pove. Žal sta bila takrat doma le on in desetletni fant, ki mu je pomagal pri delu na dvorišču.

Sonce zahaja in ozre se na zapestno uro. »Jezus, kmalu se bo stemnilo. Ponoči v hiši ne morem imeti tujcev; preveč tvegano je. Iti morate; posnetek bova poslušala jutri.«

Naslednji dan je zavit v domačo haljo in pogled mu tava. Povabi me, naj vstopim in za mizo z orožjem počakam, da se bo oprhal. Ko se spet prikaže, je spodobneje oblečen, a še vedno zbit. Noč je bila težka. Prisega, da je pred hišo opazil štiri moške, vendar jih ni mogel fotografirati, ker so bila okna zabarikadirana z žimnicami. Zato je z revolverjem v roki planil iz hiše. Slišal je le en glas. Bil je Poolov. »Spravi se noter, prekleto!«

McAfee nam pripravi koktajle s tekilo in pomarančnim sokom. Pobaram ga, kaj bi si njegov oče – ta je naredil samomor, ko je bil sin star 15 let – mislil o njegovem življenju. »Ponosen bi bil name,« malce negotovo reče McAfee. »Ampak bil je alkoholik in nasilnež; bolje bi bilo, ko bi se ubil prej.«

Glasno se vprašam, ali je njegova obubožanost – navsezadnje se je s posestva v Belizeju moral preseliti v podrtijo v Tennesseeju – tokrat pristna ali gre spet za slepilo. Skomigne z rameni in se zareži kot pečen maček. Nato čisto preprosto vprašam: ali ni morda preveč paranoičen, preostala Amerika pa premalo? »To bo najbrž držalo, ampak tudi vi bi bili paranoični, če bi preživeli, kar sem jaz,« odvrne. Napravi globok požirek in na lepem je videti zelo star. »Amerika drema. Paranoji se izogiba tako, da se noče meniti za resničnost. Moja paranoja je pretirana, a mogoče je tako zato, ker pretirano dobro vidim resničnost.«

Nato mi predvaja posnetek pogovora z Zabanehom. Kar slišim, je prasketanje mobilnega telefona, Zabaneh pa bolj kot vse drugo zveni presenečen, ker je McAfee izvohal njegovo telefonsko številko, in dejansko zanika, da bi imel kakršnokoli zvezo s kartelom, ki ga menda preganja po vseh štirih koncih sveta.

Iz posnetka ni mogoče sklepati nič dokončnega, tako kot iz ničesar drugega, povezanega z McAfeejem. Janice ni doma in Pool spi po prečuti noči, zato je John na trnih. Prizna mi, da je D-Central brezplačen, bolj izpopolnjeni D-Vasive pa je bil finančni polom, saj je prodal le kakih pet tisoč izvodov po 5,42 evra. Vendar prisega, da se bosta obe aplikaciji povzpeli na vrh lestvic, brž ko bodo Rusi ali Kitajci ali Korejci objavili fotografije tistih ameriških najstnic pod prho.

Drugi strokovnjaki za računalniško varnost o tem sicer dvomijo. Jarret Raim iz oblaka Rackspace v zvezi z lanskim vdorom v zasebnost golih slavnih osebnosti poudari nekaj zanimivega. »Večina besa je bila usmerjena proti Applu. Nihče ni rekel: ‘Takoj moram kupiti mcafeeja.’ Vsi so si mislili: ‘Kako, hudiča, je lahko Apple dopustil, da se je to zgodilo?’ Ampak Apple ni od muh; zadevo bo kmalu popravil.«

Drugače rečeno, če v računalniški varnosti pride sodni dan, ljudje po pomoč ne bodo pritekli k McAfeeju. Obrnili se bodo na velike živine pri Googlu in Applu in zahtevali, naj uredijo stvari; in res jih bodo, saj so v igri milijarde evrov. Največ, česar se lahko nadeja McAfee, je, da bo ta ali oni odkupil njegovo zamisel. Za nameček druge aplikacije že prekašajo D-Vasive. Strokovnjak za računalniško varnost Babak Pasdar meni, da to, kar naredi McAfeejeva aplikacija, naredi še kakih 25 drugih. Pove mi za podjetje po imenu CopilotFamily, ki staršem omogoča, da od daleč izklopijo otrokov telefon, če zasumijo, da se nadobudnež pogovarja s kom, ki ga ogroža. Vseeno pa McAfee rine dalje: ne povsem lažni prerok brez časti. Nalije mi še eno pijačo in jo pomeša z dolgimi prsti. »To, kar delam, delam, ker se morajo ljudje prebuditi,« pravi. »Če se ne bodo, bom naredil križ čez to jebeno družbo in šel preostanek svojih let preživet v kako jamo.«

Copyright Men's Journal Magazine, Distribucija Tribune News Service