uredi› krajšaj› T:157 M:420 Z: [×]

Prepirljivi intelektualci v donkihotskem boju

Zgodovina podjetja Rambus je prepredena z najrazličnejšimi tožbami. Zanimivo je predvsem to, da je omenjena družba stalno tožila podjetja in korporacije, katerih finančna sredstva so ji pravzaprav zagotavljala obstoj. A to je bil v bistvu nujen ukrep, čeprav Rambusu ni uspelo preprečiti niti zajeziti kraje intelektualne lastnine. Lobiji v pomnilniški industriji so bili preprosto premočni, ceno pa plačujemo še danes. Namesto uporabe bistveno zmogljivejšega pomnilnika RDRAM smo obsojeni na »počasne« korake pomnilnika DDR.

Leta 1990 sta računalniška inženirja Farmwald in Horowitz izumila nov napreden način delovanja računalniškega pomnilnika in ustvarila podjetje Rambus. Poslanstvo omenjenega podjetja je bilo prodajati intelektualno lastnino in patente izdelovalcem pomnilnikov in drugim podjetjem, ki se ukvarjajo z izdelovanjem polprevodnikov. Poslovni model podjetja je bil preprost – odkriti in patentirati nove načine hitrejše komunikacije v polprevodniškem svetu in licenco za uporabo teh tehnologij ter rešitev prodati (skoraj) vsem izdelovalcem pomnilnikov, procesorjev, skratka računalniških čipov. Rambusovi inženirji so tudi pomagali drugim podjetjem zasnovati nove vrste pomnilnikov in ustreznih vmesnikov. Rambusove patente najdemo v celi vrsti izdelkov, ne zgolj računalnikih in superračunalnikih. Z njimi so bili opremljeni številni video projektorji s tehnologijo DLP, omrežni usmerjevalniki, digitalni televizorji visoke ločljivosti, igralna konzola Sony PlayStation ter praktično vse druge naprave, ki pri delovanju uporabljajo računalniški pomnilnik. Rambusove stranke so kmalu postala podjetja AMD, Elpida, Infineon, Intel, Matsushita, NECEL, Qimonda, Renesas, Sony in Toshiba, ki so kupila licence za uporabo Rambusovih patentov v svojih izdelkih.

Rambus je v letih po ustanovitvi podjetja podpisal pogodbe o nerazkrivanju vsebin s skoraj vsemi večjimi izdelovalci pomnilnikov na svetu, zato je bil tudi povabljen v organizacijo JEDEC, v kateri se ti izdelovalci dogovarjajo o novih industrijskih standardih na tem področju. Izdelovalci pomnilnikov so namreč želeli tako skoraj zastonj priti do intelektualne lastnine Rambusa, saj so tehnologije, ki so del organizacije JEDEC, »javna last«. Že v tej fazi je prišlo do prvih zapletov, saj Rambus ni želel odprto govoriti o svoji patentirani tehnologiji, da bi ta postala del splošnega standarda in bi jo lahko uporabili vsi člani organizacije JEDEC. Nato je sklenil ločene pogodbe z večjimi izdelovalci pomnilnikov in vložil patentne prijave v ZDA in Evropi. Izdelovalci pomnilnikov so se zavedali, da ima Rambus v svojih rokah izjemno tehnologijo, saj ni šlo le za vrsto pomnilnika, temveč pomnilniški sistem, ki so ga sestavljali krmilnik, vodila, vmesniki in protokoli. Izdelovalci pomnilnikov so se že pred dvajsetimi leti zavedali, da takšna arhitektura predstavlja prihodnost ne zgolj pomnilnika, temveč tudi računalništva. Ob odobritvi patentov bi morali vsi izdelovalci pomnilnikov in računalnikov pa tudi drugih tehnoloških izdelkov za napredne sisteme Rambusu plačevati znatne licenčnine.

Pomnilniški moduli RDRAM so bili zares vroči.

Izdelovalci, ki so podpisali pogodbe o sodelovanju z Rambusom, so pridobili dostop do njegovih tehnologij, a za njihovo rabo bi morali, jasno, plačevati znatne zneske. Ker jim je namera, da bi v organizaciji JEDEC pridobili ustrezno znanje zastonj, spodletela, so kljub temu ustvarili nov standard pomnilnika SDRAM, ki je vseboval dele Rambusove intelektualne lastnine. In že so se začele večje pravne bitke. Po nasvetu odvetnikov je Rambus izstopil iz organizacije JEDEC in sprožil ustrezne sodne postopke v ZDA zoper vse izdelovalce pomnilnikov. Doseženi rezultat je podjetje le delno potolažil, sedem izmed desetih največjih izdelovalcev pomnilnikov tedanjega časa se je odločilo za plačilo licenčnine podjetju. Uprli so se le trije izdelovalci, in sicer Infineon, Micron in Hynix, ter se odločili, da bodo takrat sorazmerno majhno podjetje Rambus (z manj kot sto zaposlenimi) utrujali z izčrpavajočimi sodnimi bitkami. Cilj je bil finančno izčrpati Rambus in ga spraviti na rob bankrota. Pri tem niso izbirali sredstev – proti Rambusu so se borili med strankami in izkoriščali celo svoj politični vpliv. Sledila je množična medijska kampanja, ki je trajala kar pet let in s katero so želeli očrniti in diskreditirati Rambus in njegove zahtevke. Namera je skorajda uspela, večina ljudi v polprevodniški industriji (in širše) je menila, da je Rambus nekako ogoljufal organizacijo JEDEC, čeprav je bila resnica povsem drugačna.

Preboj in vzpon

Rambus je iskal stranke po vsej računalniški industriji. Njegov potencial in rešitve so, denimo,  izkoristili (in plačali) Japonci. Nintendo je namreč v svoji prvi 64-bitni konzoli Nintendo N64 uporabil prav tehnologijo RDRAM že leta 1996 in dokazal, da zanesljivo deluje v praksi. Pozneje je tudi Sony pomnilnik RDRAM uporabil v svojih konzolah PlayStation 2 in 3.

Računalniška industrija je naposled nehala zgolj opazovati dogajanje okoli Rambusa in leta 1999 so sledili prvi izdelki – osnovne plošče s podporo pomnilniškim modulom RDRAM. Ti so bili označeni kot PC800 RDRAM in so delovali s frekvenco 400 MHz, a ker so podatke obdelovali v obeh delih urnega cikla (efektivno 800 MHz), so bili preko 16-bitnega pomnilniškega sposobni zagotoviti prepustnost podatkov 1600 MB/s. Sočasni standardizirani pomnilniki PC133 SDRAM so delovali le s 133 MHz in preko 64-bitnega vodila zagotavljali prepustnost 1066 MB/s. Tehnologija RDRAM ni imela le prednosti, manjša pomanjkljivost je bila tudi visoka latenca (45 ns proti 15 ns v primerjavi z omenjenimi pomnilniki), a se ta v praksi ni tako zelo poznala. So pa izdelovalci računalniških komponent imeli drugačne izzive – pomnilniki RDRAM so se močno segrevali (visoka delovna frekvenca), bili so zapleteni in jih je bilo zato znatno dražje izdelovati.

Rambusu se je naposled le nasmehnila sreča. Procesorski gigant Intel je v tehnologiji pomnilnika RDRAM (v vmesnem času so v Rambusu dodobra izpilili svojo arhitekturo) videl številne prednosti in se odločil za standardizacijo omenjenega pomnilnika s prihajajočim procesorjem Pentium 4, ki ga je kanil predstaviti v začetku leta 2000. Intel je pomnilnik RDRAM uporabil tudi v navezi s procesorjem Pentium III, a ker njegova arhitektura ni bila optimizirana za pomnilnik RDRAM, ta ni predstavljal večjih prednosti v primerjavi s pomnilnikom SDRAM. Organizacija izdelovalcev pomnilnika JEDEC je vmes že pripravila standard pomnilnika DDRAM, ki je vseboval še več Rambusovih rešitev kot SDRAM. RDRAM je s procesorjem Intel Pentium 4 dejansko pokazal mišice, saj je s procesorji, katerih delovni takti so presegali 2,2 GHz, ponujal bistveno večje zmogljivosti kot pomnilnik DDRAM. Rambus je čez noč postal obetavno podjetje in to se je takoj poznalo na borzni kotaciji. Delnica podjetja je leta 2000 strmo poskočila in dosegla vrednost skoraj 150 dolarjev.

Brez zaupanja ni posla

A pravne bitke so ustvarile veliko nezaupanje v družbo Rambus in s tem v pomnilnik RDRAM, in celotna računalniška industrija se je odločila »posvojiti« pomnilnik DDRAM. Ta je z nami še danes (DDR3 in DDR4), čeprav bi lahko uporabljali bistveno hitrejši RDRAM. Zanj se je zavzemal predvsem Intel, ki je s svojimi sistemskimi nabori prepustnost pomnilnika v naslednjih letih že pripeljal do vrednosti 6400 MB/s.

Rambusovi tožniki so se zato lotili še procesorskega giganta in ga naposled tudi prepričali, da so proizvodni stroški pomnilnika RDRAM enostavno previsoki, da je proizvodnih težav zelo veliko in da dobava pomnilnikov RDRAM ne bi dosegala naraščajočega povpraševanja. In to kljub temu da je samo Micron od Intela prejel pol milijarde dolarjev sredstev za razvoj pomnilnika RDRAM.

Izdelovalci pomnilnika so se morali hitro rešiti grožnje po imenu RDRAM, ki bi s podporo procesorskega giganta dejansko lahko prevladal v industriji. Intel so prepričevali in prepričali, da bo pomnilnik DDR prav tako dobro opravil svoje delo, ter ga kar najbolj pocenili (izvajali so celo dumping, oziroma ga prodajali pod proizvodnimi stroški), da bi potrošnike prepričali, naj preidejo na pomnilnik DDR. Naposled je Intel opustil zamisel, da je pomnilnik RDRAM edina prava naveza procesorjem Pentium 4.

Za kakšno medvedjo uslugo je šlo, se je pokazalo v naslednjih letih. Brž ko je praktično vsa industrija prešla na pomnilnik DDR, se je ta tudi do trikrat podražil. Michael Dell je dogajanje primerjal s kartelnimi dogovori, naposled pa je ameriško pravosodno ministrstvo tudi sprožilo preiskavo nameščanja cen pomnilnika.

A stvari so se zavlekle, Rambus in RDRAM sta vmes »izpadla« iz enačbe. Rambusova delnica je bila leta 2002 vredna le še pičle tri dolarje. Posledično so ob obsodbi, ta je prišla januarja 2006, Infineon, Hynix, Samsung ter Elpida plačali 160, 185, 300 in 84 milijonov dolarjev kazni, vodilni odločevalci v omenjenih podjetjih pa so za več mesecev pristali v zaporu. Edino Micron jo je odnesel brez kazni, bržkone zato, ker je »zatožil« preostale oziroma izkoristil svoj vpliv v političnih vodah. A vse to je bilo kaj slaba tolažba za Rambus, saj si ni več opomogel, da bi bil sposoben boja z velikani industrije IT. Tožarjenje mu je naposled celo prineslo ugled/naziv prepirljivega trola, ki izsiljuje licenčnine.

Rambus je še leta 2007 napovedal, da bo do leta 2011 pripravil rešitve, ki bodo industriji omogočile terabajtne prepustnosti. Žal »tega filma« nismo dočakali.

Sprava in drobiž

Vodstvo podjetja Rambus je šele v letih 2013 in 2014 spremenilo svojo strategijo in se odločilo poravnati s podjetji, ki jih je tožilo vrsto let. Micron je konec leta 2013 Rambusu v zameno za sedemletno uporabo patentov nakazal 280 milijonov dolarjev, Hynix pa je pretekle grehe ocenil na 240 milijonov zelencev. Marca 2014 je petletno licenčnino za patente podjetja Rambus plačala tudi Nanya, a višine zneska ni javno objavila. Čeprav gre za navidez visoke zneske, so stotine milijonov dolarjev le drobiž v primerjavi z zneskom, ki bi ga bilo podjetje Rambus deležno, ko bi RDRAM dejansko zavladal v računalniški industriji.