uredi› krajšaj› T:175 M:482 Z: [×]

Pametni telefoni ali pametna tipala?

Tipala, senzorji, zvite »pogruntavščine« v pametnih telefonih, avtomobilih in celo cvetličnih lončkih, postajajo ključni izdelki digitalne industrije. Lahko gledajo, poslušajo in odslej  še celo vohajo. Tekmovanje v iskanju najboljših poslovnih zamisli že poteka.

Že kar nekaj let je minilo, odkar je neki švedski testni voznik med voznim manevrom prevrnil popolnoma nov mercedes razreda A. Nezgoda se je zapisala v zgodovino avtomobilizma kot losov test. Dogodek je podjetje Mercedes pretresel. Za Mercedesovega dobavitelja Boscha pa je bila to sreča v nesreči.

Sistem za nadzor stabilnosti, ki ga je izumil Bosch, je prav zaradi te nesreče postal nadvse iskan. Podjetje je v Reutlingenu odprlo tovarno za izdelavo potrebnih senzorjev in tako postavilo temelje velikanski industriji. »Nihče ni pričakoval, da se nam bo odprl tako neizmeren trg«, pravi zdaj Stefan Finkbeiner, direktor družbe Bosch Sensortec.

Direktor, krepak Schwarzwaldčan z nežnim glasom, je postavil na mizo plastično škatlico, v kateri je bil najnovejši model Boschevega senzorja. Čeprav je velik le kot bucikina glavica, zmore vse, kar omogoča velika vremenska postaja. Meri temperaturo, zračni tlak, vlago in zaznava celo navzočnost različnih plinov, zato lahko določa tudi kakovost zraka. »To je na Kitajskem zelo pomembno,« pravi Finkbeiner. Po zaslugi tega senzorja bodo pametni telefoni naslednje generacije lahko tudi »vohali«.

Bosch dobavlja senzorje skoraj vsem industrijam: izdelovalcem avtomobilov, strojnim podjetjem, izdelovalcem mobilnih naprav. Polovica vseh pametnih telefonov je opremljena z miniaturnimi izumi iz Reutlingena; uporabljajo jih Samsung, Apple, Nokia in kitajski izdelovalec Xiaomi. S tekočega traku pride vsak dan štiri milijone digitalnih tipal. Za to, da je Bosch postal največji izdelovalec senzorjev na svetu, se mora zahvaliti prav švedskemu losovemu testu.

Pa tudi digitalni revoluciji, seveda: sejem informacijske tehnologije Cebit, ki je tudi letos potekal v Hannovru je zaznamovala omreženost: strojev, vozil, komponent, električnih naprav. Tako imenovani internet stvari  lahko deluje le s pomočjo orodij, ki natančno zaznavajo vsak premik, zvok ali vibracijo. Skriti senzorji so že povsod, njihovo število pa se vsakih pet let podvoji. To so čutila sodobne industrije.

V povprečnem telefonu jih je vsaj pol ducata, v vrtalni glavi naftne črpalke okoli petdeset, v nekaterih avtomobilih še sto. V mostove je lahko vgrajenih več sto miniaturnih merilnih naprav.

Miniaturna tipala so še vedno izdelki iz silicija, kot vsi današnji »čipi«. Izdelujejo jih iz silicijevih rezin, tako kot procesorje.

Senzorji zaznavajo, ali se kruši beton, ali naftovodi kje puščajo, merijo razdaljo do odbijača sosednjega avtomobila, preverjajo svežino živil, zaznajo iztrošenost krogličnega ležaja, preden se zlomi, in samodejno zaprosijo za nadomestni del.

Človeku lahko sporočajo tudi podatke o njem samem – štejejo njegove korake, mu merijo srčni utrip, ocenjujejo porabo kalorij. Vse to počne najnovejši Applov izdelek, ki bo ravnokar naprodaj: zapestna ura je zaradi senzorjev postala prava pametna ura – smart watch.

Vsi senzorji so izdelani enako: v njih so mikroskopska silicijeva vlakna, precej tanjša od človeškega lasu. Če se premaknejo le za nekaj atomov, sprožijo električni signal, čudež mikromehanike. Senzorji zaznajo celo vrsto fizičnih podatkov, s katerimi ustvarjajo navidezno podobo resničnega sveta – svet je premerjen na novo.

»Tehnologija senzorjev je ključnega pomena za svet inteligentnih povezanih naprav,« pravi Oliver Gassmann, raziskovalec z univerze v St. Gallnu. Prvi na svetu so nemški izdelovalci. Nemškim podjetjem, večina je srednje velikih, pripada okoli 30-odstotni svetovni tržni delež. Njihova prodaja se po podatkih združenja izdelovalcev senzorjev AMA poveča vsako leto za  6 do 8 odstotkov. Letos nameravajo nemška podjetja povečati naložbe za rekordnih 24 odstotkov.

Ljudje skoraj niso opazili, da se je razvila cvetoča industrija, ki gospodarstvu zagotavlja popolne razmere za digitalni gospodarski čudež: doživeli naj bi ga v naslednjih letih. In tu nastopijo senzorji, ki bi lahko industriji pomagali pridobivati spoznanja iz prakse, pravi Frank Riemensperger, direktor svetovalnega podjetja Accenture: »Podatki o uporabi izdelka bi bili lahko pomembnejši od izdelka samega.« Navedel je zgled: izdelovalec dvigal lahko zdaj ob pomoči senzorjev predvidi, kako se giba večina ljudi v neki stavbi, in z optimizacijo upravljanja dvigal zagotovi, da v stavbi potrebujejo manj jaškov za dvigala.

Začela se je tekma v iskanju najboljših poslovnih konceptov za dobo pametnih izdelkov. Katere zamisli bodo prevladale in kdo jih bo razvil? Uveljavljeni izdelovalci, ki svoje izdelke poznajo do obisti, ponudniki informacijskih storitev, ki odlično obvladajo programsko opremo, ali kdo tretji, o katerem še nihče ne razmišlja? Stepfan Guttowski, na primer, mladi raziskovalec z berlinskega inštituta Fraunhofer, je tako prepričan o uspehu svojega projekta, da je že ustanovil svoje podjetje.

Guttowski je s seboj prinesel sliko »Soba z balkonom« Adolpha Menzela iz leta 1845, in jo brezbrižno obrnil na hrbtno stran. »Ne skrbite, to je reprodukcija,« je dejal nasmejano. Na okvirju je bila nameščena bela škatlica s senzorji, ki nenehno merijo temperaturo, vlažnost zraka, osvetljenost in vibracije, podatke pa pošiljajo Guttowskijevemu računalniku. Inženir je sistem razvil s kolegi z inštituta, da bi zagotovil stalno spremljanje izposojenih slik.

»Zanimanje za sistem bo precejšnje,« pravi Guttowski. Samo v berlinskem mestnem muzeju Kupfertischkabinett na leto drugim ustanovam posodijo 1500 umetniških del. »Umetnine zelo pogosto potujejo.« Muzeji in zbiratelji si zato močno želijo popolnega nadzora nad umetnino tudi med prevozom in razstavljanjem.

Poslovne zamisli za uporabo senzorjev in programske opreme skušajo tržiti številna nova podjetja. Pri tem izkoriščajo to, da so komponente čedalje manjše, čedalje učinkovitejše, zmogljivejše in cenejše. Preprost senzor dobite zdaj že za evro za kos, kljub temu pa tudi najbolj vsakdanjim predmetom doda določeno inteligenco.

Zagonsko podjetje iz Wuppertala ponuja »FlowerNanny«: senzorji v cvetličnem lončku merijo, ali dobiva rastlina dovolj vode, svetlobe in mineralov, rezultate pa prikazuje obroč LED na lončku, ki sveti modro, rumeno ali rdeče. Nizozemski oblikovalec Daan Roosegaarde je razvil tkanino s senzorji, ki postane prosojna, če se poviša srčni utrip ali telesna temperatura človeka, ki jo nosi. Popolnoma drugačne zamisli se je lotil berlinski oblikovalec Arman Emami, ki je razvil »Puncho«, boksarsko rokavico, ki meri moč udarca in jo prikazuje na površini rokavice. »Če želi kdo izboljšati že uveljavljene izdelke, si lahko pri tem izdatno pomaga s senzorji,« pravi Emami.

Podobno razmišlja tudi večina izdelovalcev. V številnih panogah si tehniki in razvojniki belijo glavo s tem, kako že sprejetim izdelkom dodati digitalno dodano vrednost.

Izdelovalec kopalniške opreme Dornbacht je nedavno predstavil kopalno kad, ki jo  uporabniki lahko polnijo in temperaturo v njej uravnavajo kar s pametnim telefonom. Podjetje Fissler upa, da bo kupce navdušil ekonom lonec, ki bo aplikaciji na pametnem telefonu sporočal podatke o temperaturi in o tem, čez koliko časa bo jed kuhana.

Uvajanje senzorjev revolucionarno spreminja tudi panoge, o katerih večina kupcev sploh ne razmišlja. Med največjimi so spremembe v strojništvu, paradni panogi nemškega gospodarstva.

Podjetja tovarne opremljajo s tehnologijo, ki zaznava vse vibracije, zvoke in morebitno segrevanje. Tako lahko nadzirajo vse proizvodne stroje in jih izklopijo, če kakšna vrednost preseže predvidene omejitve. Okvare lahko zaznajo celo, preden se zgodijo. Tako vzdrževanje na daljavo se imenuje »prognostično vzdrževanje«. Uvajajo ga tudi v medicinski opremi.

Berlinsko podjetje Biotronik že od zgodnjih šestdesetih izdeluje srčne spodbujevalnike. Senzorji in elektrode v vsadku merijo, ali srce bije prehitro, prepočasi ali prešibko. Pred nekaj leti so spodbujevalnike začeli opremljati z miniaturnimi antenami. Zdaj naprava podatke o delovanju srca po oddajniku pošilja v centralo, ta pa jih nato posreduje zdravnikom pacientov. Ob morebitni nepravilnosti ti na zaslonu vidijo rumeno ali rdečo luč.

Okoli 160.000 pacientov, ki jim tako nadzirajo srce, mora na zdravniški pregled le, ko je  nujno. Zaradi nadzora na daljavo se je umrljivost pacientov s spodbujevalniki zmanjšala za polovico. Podjetje Biotronik je na dobri poti, da se bo iz izdelovalca vsadkov preobrazilo v ponudnika medicinskih storitev.

Podobne evolucije si želi tudi Bosch. Izdelovalec senzorjev se želi otresti oznake izdelovalca strojne opreme. Pred dobrim letom so v Reutlingenu odprli manjše podjetje, v katerem razvijajo praktične rešitve, s katerimi bi ljudem pomagali hitreje najti prosto parkirno mesto.

Njihova zamisel: parkirna mesta v parkirni hiši bi opremili s senzorji, ki bi sporočali, ali je mesto zasedeno ali prosto; vozniki bi jih lahko rezervirali vnaprej in plačali parkirnino kar s pametnimi telefoni. V mestnih središčih bi avtomobili s senzorji lahko že med vožnjo sporočali, kje so prosta parkirna mesta: čim več voznikov bo sodelovalo, tem hitreje bo mogoče najti prosto parkirno mesto.

»Naš domet se s takimi projekti precej povečuje,« pravi direktor Boschevega Sensorteca Finkbeiner. Ta domneva temelji na dejstvu, da je veliko bolj dobičkonosno prodajati storitve kot strojno opremo. S takim pristopom bodo Reutlingenčani laže zadostili potrebam izdelovalcev avtomobilov ali pametnih telefonov.

Trgi tovrstnih storitev šele nastajajo. Še vedno ni jasno, kdo bo v tej tekmi prevzel vodilno vlogo. Predvsem bo treba odgovoriti na vprašanje, komu pravzaprav pripadajo podatki, ki jih zaznavajo senzorji: njihovemu izdelovalcu, ponudniku storitve ali njihovemu uporabniku? Na to vprašanje ni dokončno odgovorilo še nobeno sodišče.