uredi› krajšaj› T:239 M:434 Z: [×]

Normalno življenje se ne bo vrnilo

Socialni odmik bomo morali ohranjati veliko dlje kot le nekaj tednov. Preobrazil bo naš način življenja, v nekaterih ozirih za vedno.

Gideon Lichfield, MIT Technology

Za ustavitev koronavirusa bomo morali korenito spremeniti skoraj vse, kar počnemo: kako delamo, vadimo, se družimo, nakupujemo, skrbimo za zdravje, izobražujemo otroke in skrbimo za družinske člane.

Vsi si želimo, da bi se razmere hitro spet vrnile v običajne tirnice. A večina ljudi se še ne zaveda – pa se bo kmalu –, da čez nekaj tednov ali celo nekaj mesecev ne bo spet vse po starem. Marsikaj nikoli več ne bo enako kot prej.

Zdaj velja splošno prepričanje (končno so popustili tudi v Veliki Britaniji), da morajo vse države sploščiti krivuljo: uvesti varnostno razdaljo med ljudmi in tako upočasniti širjenje virusa, da število ljudi, ki bodo oboleli hkrati, ne bi povzročilo zloma zdravstvenega sistema, kar bi se lahko zgodilo v Italiji. To pomeni, da mora pandemija na zmerni ravni trajati, dokler se z virusom sars-cov-2 ne bo okužilo dovolj ljudi, da bo večina imuna (ob predpostavki, da bo imunost trajala leta, česar pa ne moremo vedeti), oziroma dokler ne bodo našli cepiva.

Kako dolgo bomo morali čakati na to in kako drakonske morajo biti družbene omejitve? Ameriški predsednik Donald Trump je ob objavi novih smernic povedal, da bi v nekaj tednih intenzivnih ukrepov lahko dosegli želeno. Na Kitajskem so po šestih tednih karantene in zaprtja posameznih območij začeli sproščati omejitve, saj se pojavljajo le še posamezni novi primeri.

A to ne bo vse. Dokler nekdo na svetu še vedno prenaša virus, se bodo izbruhi ponavljali, če ne bomo ohranili strogega nadzora nad njihovim omejevanjem. Raziskovalci z državnega kolidža v Londonu so predlagali svojo metodo: vedno ko bi se začeli polniti oddelki za intenzivno nego, bi spet uvedli predpise o varnostni razdalji med ljudmi, in ko bi število najresnejših bolnikov upadlo, bi jih smeli vnovič sprostiti.

Število bolnikov na intenzivni negi po tednih, občasna obdobja socialnega odmika pomagajo krotiti pandemije. Oranžna črta predstavlja število sprejemov na intenzivnih oddelkih. Vedno ko bi preseglo prag – na primer sto na teden –, bi država zaprla vse šole in večino univerz ter uvedla varnostno razdaljo. Ko bi število novih sprejemov upadlo pod petdeset, bi ukrepe preklicali, a ljudje s simptomi in z družinskimi člani s simptomi bi še vedno morali ostajati doma.

Leto in pol!? Menda obstajajo druge rešitve. Zakaj ne bi preprosto odprli več oddelkov za intenzivno nego in zdravili več ljudi hkrati, na primer? No, v modelu raziskovalcev s tem težave niso rešili.

Kaj pomeni socialni odmik? Znanstveniki ga definirajo kot zmanjšanje stikov zunaj svojega gospodinjstva, v šoli in na delovnem mestu za tri četrtine. To ne pomeni, da greste s prijatelji ven le enkrat na teden namesto štirikrat, temveč, da vsi storijo vse, kar le morejo, da omejijo družabne stike in da na splošno ti upadejo za 75 odstotkov.

Po tem modelu, ocenjujejo strokovnjaki, bi socialno osamo in zapiranje šol morali uveljavljati približno dve tretjini časa, torej bi se izmenjevali dva meseca veljave in en mesec sprostitve, dokler ne bi razvili cepiva, na kar pa bomo morali čakati vsaj leto in pol (če bo cepivo sploh učinkovito). Opozarjajo, da so rezultati kakovostno podobni tudi za Združene države Amerike.

Leto in pol!? Menda obstajajo druge rešitve. Zakaj ne bi preprosto odprli več oddelkov za intenzivno nego in zdravili več ljudi hkrati, na primer?

No, v modelu raziskovalcev s tem težave niso rešili. Brez splošne socialne osame v vsej populaciji bi celo najboljša strategija za omilitev epidemije – osama ali karantena bolnih, starih in virusu izpostavljenih ljudi ob hkratnem zapiranju šol – še vedno povzročila skok kritično bolnih ljudi na osemkrat več, kot jih sistem zmore zdraviti, so ugotovili. (To je najnižja, modra krivulja na grafu, ravna rdeča črta pa predstavlja trenutno število postelj na oddelkih za intenzivno nego.) Tudi če bi tovarnam naročili, naj množično izdelujejo postelje, ventilatorje in vso drugo opremo, bi še vedno potrebovali veliko več medicinskih sester in zdravnikov, ki bi skrbeli za bolne.

Zasedenosti postelj na intenzivni negi. Po vseh scenarijih bi število obolelih za koronavirusno boleznijo brez splošne socialne osame preobremenilo zdravstveni sistem. Vir: Ekipa, ki na državnem kolidžu v Londonu preučuje primerne odzive na novi koronavirus.

Kaj pa, če bi uvedli omejitve le enkrat za obdobje, na primer, petih mesecev? Tudi to ne bi pomagalo – ko bi ukrepe preklicali, bi se spet razširila pandemija, le da bi se to naslednjič zgodilo pozimi, ki je najslabši čas za obremenjeni zdravstveni sistem.

Zasedenost postelj na intenzivni negi ob uvedbi omejitve gibanja. Če bi popolno socialno osamo in druge ukrepe uvedli za pet mesecev in jih nato preklicali, bi vnovič izbruhnila pandemija.

Kaj pa, če bi se odločili za neizprosnost: če bi mejno število intenzivnih primerov, ob katerem bi uvedli socialno osamo, postavili veliko više in se sprijaznili, da bi umrlo veliko bolnikov? Pokazalo se je, da ne bi bilo bistvene razlike. Celo v najmanj omejevalnem scenariju bi bili polovico časa priklenjeni na dom.

Ne gre za začasno motnjo, temveč začetek popolnoma drugačnega sloga življenja.

Življenje v stanju pandemije

Kratkoročno bo bolezen grozno škodila panogam, ki so odvisne od zbiranja velikih množic ljudi: to velja za restavracije, kavarne, bare, nočne klube, telovadnice, hotele, gledališča, kine, galerije, nakupovalna središča, sejme, muzeje, glasbene in druge prireditve, športne dogodke (in ekipe), konference (in organizatorje konferenc), križarjenja, letalske lete, javni prevoz, zasebne šole in vrtce. Ne smemo pozabiti niti na stres za starše, ki bodo morali otroke šolati doma, in ljudi, ki negujejo starejše sorodnike, ljudi, ujete v nasilnih razmerjih, in vse brez finančnih blažilcev, s katerimi bi laže prebrodili nihanje prihodkov.

Seveda se bo treba prilagoditi: telovadnice bi lahko začele prodajati naprave za uporabo doma in nuditi treninge prek spleta, na primer. Doživeli bomo razmah novih storitev v panogi, ki so jo nekateri poimenovali zabarikadirano gospodarstvo (shut-in economy). Upamo lahko tudi, da se bodo nekatere navade spremenile na bolje – manj bo ogljično obremenjevalnih potovanj, zaživela bo lokalna preskrba, več bomo hodili in kolesarili.

A težave res številnih panog in poklicev bodo neobvladljive. In zabarikadiran življenjski slog ni vzdržen za takšna dolgotrajna obdobja.

Kako bomo torej lahko živeli v tem novem svetu? Delni odgovor – upajmo – bosta boljši zdravstveni sistem z enotami za odziv na pandemijo, ki bodo lahko hitro prepoznale, ukrepale in zamejile izbruhe, preden bi se začeli širiti, in prilagodljiva proizvodnja medicinske opreme, kompletov za testiranje in zdravil. Za vse to je prepozno v primeru koronavirusne bolezni, bo pa koristno med prihodnjimi pandemijami.

Sprva bomo najbrž verjetno sklepali neprijetne kompromise, ki nam bodo omogočili ohranjati približek družabnega življenja. Morda bodo v kinih odstranili polovico sedežev, mogoče bodo sestanki v večjih prostorih z bolj na široko razporejenimi stoli, v telovadnicah pa bo treba vnaprej rezervirati termin, da se ne bi v njih hkrati nagnetlo preveč ljudi.

A napovedujem, da bomo nazadnje le vzpostavili zmožnost varnega druženja in našli bolj prefinjene načine za ugotavljanje, kdo predstavlja tveganje in kdo ne, ter sprejeli zakone za upravičeno diskriminiranje tveganih posameznikov.

Znanilce takšnih sprememb lahko vidimo v ukrepih, ki jih sprejemajo nekatere države. Izrael bo podatke o lokaciji na mobilnih telefonih, s katerimi njegove obveščevalne službe sicer sledijo teroristom, uporabil za iskanje ljudi, ki so bili v stikih z znanimi prenašalci virusa. V Singapurju intenzivno iščejo ljudi, s katerimi je bil bolnik v stiku, in objavljajo podrobnosti o vsakem posameznem primeru, razen imena in priimka bolnika.

Ne gre za začasno motnjo, temveč začetek popolnoma drugačnega sloga življenja.

Seveda še ne vemo, kakšna bo nova prihodnost, a mogoče si je predstavljati svet, v katerem se bomo morda s telefonom morali prijaviti na storitev sledenja našega gibanja, če se bomo želeli vkrcati na letalo. Letalska družba ne bo mogla preverjati, kam potujete, vi pa bi dobili opozorilo, če bi se približali znanim okuženim osebam ali žarišču bolezni. Podobne zahteve bi lahko uvedli tudi za vstop na množične prireditve, v javne zgradbe in centralne postaje javnega prevoza. Povsod bi bili infrardeči termometri in na delovnem mestu bi morda morali nositi monitor, ki bi spremljal vašo temperaturo in druge življenjske zanke. Nekateri nočni klubi preverjajo starost obiskovalcev, po novem pa bi lahko zahtevali dokaz o imunosti – kartico ali nekakšno digitalno potrdilo na telefonu, ki bi dokazovalo, da ste preboleli zadnji sev virusa oziroma ste se cepili.

Takšne ukrepe bomo sprejeli in se jim prilagodili, podobno kot smo se prilagodili strogemu varnostnemu pregledu na letališčih po terorističnih napadih. Vsiljivi nadzor se nam bo zdel majhna cena za temeljno svobodo, da se lahko družimo z drugimi ljudmi.

Kot običajno pa bodo resnično breme morali prevzeti najrevnejši in najšibkejši. Ljudem, ki težko pridejo do zdravstvene oskrbe ali živijo na območjih s pogostejšimi izbruhi, bodo v prihodnje tudi večkrat odrekli dostop do držav ter krajev in priložnosti, ki se bodo ponujale vsem drugim. Pogodbeni delavci od voznikov do vodovodarjev in samozaposlenih inštruktorjev joge bodo delali pod še slabšimi pogoji. Priseljenci, begunci, ljudje brez urejenih dokumentov in nekdanji obsojenci bodo naleteli na dodatno oviro pri vključevanju v družbo.

Poleg tega bi države in podjetja lahko izbrali merila po mili volji – za visokorizične osebe bi lahko veljali vsi, ki zaslužijo manj kot 50.000 dolarjev na leto, živijo v več kot šestčlanski družini ali v določenem predelu države –, če ne bomo dobili natančnih pravil za ocenjevanje posameznikovega tveganja za širjenje bolezni. To odpira možnosti za algoritemske predsodke in prikrito razlikovanje, kot se je zgodilo z algoritmom, ki so ga uporabljale ameriške zavarovalnice in se je pokazalo, da daje prednost svetlopoltim ljudem.

Svet se je že večkrat spremenil in zdaj se bo spet. Vsi se bomo morali prilagoditi novemu slogu življenja, dela in druženja. A tako kot pri vseh spremembah bodo nekateri izgubili več kot večina, in to bodo tisti, ki so že doslej izgubili daleč preveč. Največ, česar se lahko nadejamo, je, da bo resnost te krize države – sploh ZDA – kočno prisilila h krpanju zevajočega prepada zaradi socialne neenakosti, zaradi katere je ogromen delež prebivalstva tako zelo ranljiv.

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency.