uredi› krajšaj› T:119 M:242 Z: [×]

Microsoftov borec za državljanske pravice

Drugi mož Microsofta je sprožil vrsto postopkov proti ameriški državi, ki bi lahko vplivali na zasebnost v spletu in na posle v oblaku

Ko je direktor Appla, Tim Cook, zavrnil prošnjo FBI, da bi pomagal vdreti v iPhone množičnega morilca, so ga slavili zaradi poguma v načelnem boju proti državi. Cook je navdih pravzaprav dobil pri enem od šefov konkurenčnega podjetja, pri genialnem predsedniku Microsofta in vodju njegove pravne službe, Bradu Smithu.

Smith je ameriško vlado v zadnjih treh letih tožil že štirikrat. Vedno jo je obtoževal kršenja ustave, ker se je hotela prikopati do podatkov Microsoftovih strank. Prepričan je, da so zaradi računalnikov in interneta zvodenele ključne omejitve, s katerimi je bil obrzdan vladni nadzor in zagotovljeno varovanje zasebnosti. Smith se namerava spustiti v pravno vojno proti državi za vnovično upoštevanje teh omejitev. »Ne smemo opustiti tega tradicionalnega ravnovesja,« pravi.

Smithov boj bi moral zanimati vse, ki shranjujejo podatke v oblaku, od velikih družb do milijonov zasebnih uporabnikov Skypa in elektronske pošte. Pametni telefoni, brskalniki in aplikacije za zmenke, ki jih s takim navdušenjem uporabljamo, proizvajajo na tone podatkov, po katerih lahko brskajo preiskovalci. Omejitve zanje večinoma izvirajo še iz časa, ko je bila večina podatkov shranjena na papirju. Četrti amandma ameriške ustave, zakoni in razsodbe sodišč, ki temeljijo na njem, policiji nalagajo, da mora dobiti sodni nalog, če želi pregledati telefon, prebrati elektronsko pošto ali prebrskati dokumente v zasebnem stanovanju, na primer. A medtem ko policija potrebuje nalog, če hoče pobrskati po posameznikovem pametnem telefonu, številne druge digitalne sledi, na primer dnevnik lokacij, ki ga vodi mobilno omrežje, lahko preveri brez omejitev. Če se vrhovno sodišče ali kongres ne bosta odločila drugače, tudi podatki v oblaku ne bodo zaščiteni podobno, kot so podatki na papirju.

Smith pojasnjuje, da bi Microsoft in druga tehnološka podjetja, ki vladi ugovarjajo na sodišču, lahko pripomogli k omejitvam pri nadzoru, ki so jih pravzaprav sami (nenamerno) spodkopali s svojimi izdelki. Sodišče je že razsodilo v Microsoftovo korist: zavrnilo je trditve pravosodnega ministrstva, da bi ameriški nalogi, vročeni nekemu podjetju, lahko veljali tudi za podatke, shranjene v drugih državah. »Smo v novem obdobju tehnologije, v katerem je treba naše temeljne pravice razumeti drugače,« je še dodal Smith.

Tožbe proti državi zaradi nalogov za preiskavo se morda zdijo kot birokratski drobni tisk v primerjavi z zadevami, ki spravijo na ulice množice ljudi. A med Microsoftovimi sodnimi primeri in drugimi boji za državljanske pravice je povezava, pravi Neil Richards, predavatelj prava na washingtonski univerzi. Protestna gibanja se ne morejo niti začeti, če ljudje z drugačnimi zamislimi ne morejo komunicirati in se organizirati, ne da bi jim čez rame kukala država. »Le zaradi svobode govora in omejitev pri nadzoru na severnem delu ameriškega juga ni več segregacije, velja enakopravnost pri porokah in je mogoč boj za transspolna stranišča. V obdobju digitalnega nadzora potrebujemo manevrski prostor za protestiranje,« je povedal.

Google, Twitter in druga tehnološka podjetja so se v zadnjih letih prav tako zapletala z državo zaradi nadzora, a Smith kljub vsemu izstopa. Direktorji tehnoloških družb na njegovi ravni navadno niso tako vidni in dejavni pri vprašanjih zasebnostih in varnosti, je pojasnil Ashkan Soltani, strokovnjak za zasebnost, ki je bil med drugim tudi vodja tehnologov pri ameriški zvezni komisiji za trgovino. Ko se je Tim Cook spoprijel z FBI, je Smith imel zavzete govore v njegovo podporo, šefi Googla in Facebooka pa so zadržano podprli Apple s kratkimi, pomirljivimi izjavami.

Smith je sicer prepričan, da bi Microsoft lahko pripomogel k zgodovinski spremembi v zgodovini ameriških državljanskih pravic, a je hkrati treba dodati, da ima v lasti na sto tisoče Microsoftovih delnic in ga torej ženejo tudi finančni in poslovni motivi. Microsoft stavi na storitve v oblaku. Če hoče pridobiti in ohraniti stranke, zlasti tuja podjetja, mora veljati za zanesljivega in zaupanja vrednega varuha njihovih podatkov.

Zasebno, javno in poklicno življenje je vedno bolj odvisno od interneta. Prihodnost samoizražanja, političnega odpadništva in družbenega napredka pa bo odvisna od tega, kako bodo Microsoft in druge tehnološke družbe svoje mešane interese izrazili v sodnih postopkih, oglaševalskih kampanjah in lobiranju.

Budnica

Smith se večino svoje poklicne poti kot pravnik pri Microsoftu, kjer se je zaposlil leta 1993, bojuje proti državi. Ko je leta 2002 postal glavni odvetnik družbe, so bili med njegovimi prvimi nalogami protitrustovski očitki ministrstva za pravosodje in državnega tožilstva, ki sta hotela družbo razbiti. Še istega leta se je moral pogajati z evropskimi in ameriškimi oblastmi, ki so Microsoft obtožile kršenja pravil o zasebnosti. Smith se je pozneje več let spopadal s protitrustovskimi obtožbami EU, zaradi katerih je družba morala plačati več kot dve milijardi dolarjev kazni.

Ko se je Tim Cook spoprijel z FBI, je Smith imel zavzete govore v njegovo podporo.

Junija 2013 je Smith odprl novo fronto proti državi. »Ko je Edward Snowden vzel štiri prenosnike in se vkrcal na letalo, se je svet začel spreminjati,« je povedal. »Počasi smo izvedeli, česar še nismo vedeli, in začeli postavljati vprašanja, ki jih nismo še nikoli.«

Smith si je zapomnil točen datum – 30. oktober 2013 – ko je Washington Post po njegovem mnenju objavil največjo skrivnost, kar jih je kdaj razkril nekdanji informacijski sodelavec Agencije za državno varnost. Šlo je za ameriško britanski projekt z nazivom Muscular, ki je pobiral podatke iz zasebnih omrežij Googla in Yahooja, ne da bi družbi vedeli za to. »Vsa panoga je predvsem zaradi tega dogodka naredila korak nazaj in se vprašala, kaj se dogaja. Začeli smo intenzivneje sodelovati v javni razpravi in sprejemati korake za močnejše temelje za prihodnost, da bi svet lahko zaupal računalniškim napravam in storitvam,« pripoveduje Smith.

Po Snowdnovih razkritjih je zaupanje postalo pereča težava za Microsoft in druga velika internetna podjetja. Smith pravi, da so bili obstoječi in morebitni uporabniki zunaj ZDA zaskrbljeni, ali ne bodo z uporabo Microsoftovih storitev nemara izpostavili svojih podatkov in bi ameriške obveščevalne službe nepooblaščeno dostopale do njih. Microsoft in druga podjetja, imenovana v objavljenih dokumentih, so ugovarjali, da državi niso dovolili neposrednega dostopa do svojih sistemov in da so podatke posredovali le po zakonitem uradnem nalogu. Smith je v jeznem pismu državnemu tožilcu Ericu Holterju opozoril, da ustava »trpi«, ker vladni odvetniki Microsoftu ne dovolijo javno pojasniti protokolov, po katerih podjetje posreduje podatke, če gre za vprašanje državne javnosti. Podjetje se je hkrati pridružilo Googlu v sodnem postopku (pozneje sta se priključila še Facebook in Yahoo), s katerim so dosegli pravico, da poročajo, koliko prošenj za posredovanje podatkov so dobili s sodišča za nadzor tuje obveščevalne dejavnosti na ameriških tleh (FISC), ki formalno odobri dejavnosti agencije za državno varnost NSA znotraj ZDA.

Nato je decembra 2013 Smith naredil še korak dlje, kot so si drznile druge tehnološke družbe. Microsoft ni upošteval naloga newyorškega sodnika, ki je zahteval elektronska sporočila in druge podatke, povezane s preiskavo o mamilih.

Elektronska sporočila konkretne osebe so bila shranjena v Microsoftovem podatkovnem centru na Irskem; Microsoftovi odvetniki so trdili, da zakon o zasebnosti elektronske komunikacije iz leta 1986 naloge omejuje na ameriško ozemlje. Sodnik je maja 2014 razsodil proti Microsoftu, saj naj bi bil nalog veljaven, ker so ga Microsoftu vročili v ZDA. Družba se je pritožila, toda izgubila. Po naslednji pritožbi pa je bilo Microsoftu ugodeno. Primer bi se lahko znašel tudi na vrhovnem sodišču.

Kot pravi Jennifer Daskal, gostujoča predavateljica prava na pravnem kolidžu v Washingtonu, ki je del Ameriške univerze, in avtorica prispevka v strokovni publikaciji Yale Law Review o tem primeru, postopek razkriva, da je narava digitalnih informacij postavila na glavo dolgoletne pravne tradicije, na podlagi katerih varujemo svoje pravice. »Ko gre za preiskovanje in zaseganje digitalne komunikacije, 4. amandma po mojem mnenju ne zagotavlja takšne varnosti, kot je bil v resnici njegov namen, in to je velika težava.«

Aprila lani je Smith sprožil še en postopek, v katerem trdi, da država krši četrti in prvi amandma, ker rutinsko pridobiva naloge, s katerimi podjetjem prepoveduje, da bi stranke obvestile o prošnjah za podatke. V letu in pol pred to tožbo je Microsoft dobil 2576 zahtevkov za podatke hkrati s prepovedjo obveščanja javnosti o tem, in kar 70 odstotkov jih ni bilo časovno omejenih. Prepoved obveščanja je v glavnem odobrena v skladu z zakonom o zasebnosti elektronskih komunikacij iz leta 1986, če je to nujno zaradi varnosti ali zaščite preiskave. Vendar Smith trdi, da ta zakon izrabljajo tudi za druge okoliščine – da bi Microsoftu zaprli usta in da njegove stranke ne bi vedele za preiskavo. »Tu gre za pravice, ki so zapisane v ustavi,« poudarja Smith. V tem boju so se mu pridružili Amazon, Google, Apple in Fox News.

Pravna teorija, ki je celo še starejša in je znana pod imenom doktrina tretje stranke, pravi, da je nekatere digitalne podatke o našem življenju mogoče od podjetja dobiti celo brez vsakega naloga. Leta 1979 je vrhovno sodišče odločilo, da policisti ne potrebujejo sodnikovega naloga za zapisovanje številk, ki so bile poklicane z nekega priključka. Ker so v ZDA že telefonski računi razkrivali, da telefonska družba to tako ali tako zapisuje in torej ve, po mnenju vrhovnega sodišča ni bilo razloga, da bi te podatke imeli za zasebne. Danes sodišča na nižjih stopnjah to razsodbo uporabljajo tudi za desetine podjetij, ki imajo podatke o našem zasebnem življenju, in s tem omogočajo, da oblasti do podatkov, kot je dnevnik lokacij na mobilniku, pridejo brez naloga.

Po Snowdnovih razkritjih je zaupanje postalo pereča težava za Microsoft in druga velika internetna podjetja.

A sodobni internet in telefonsko omrežje iz leta 1979 sta si tako različna, da ta doktrina pravzaprav ne bi smela več veljati, trdi Steven Bellovin, predavatelj na kolumbijski univerzi in član odbora za nadzor nad zasebnostjo in državljanskimi svoboščinami, ki bedi nad protiterorističnimi dejavnostmi države. Oblasti zbirajo podatke daleč onkraj velikodušnih omejitev pravila tretje stranke, je prepričan: »Razmere so se vmes nekajkrat obrnile na glavo in tako so oblasti prišle do neverjetnih pristojnosti.« Richards z washingtonske univerze opozarja na namig vrhovnega sodišča, da se želi poglobiti v to tematiko.

Nenavadno velik vpliv

Smith dodaja, da razmere lahko vnovič obrne na glavo in s tožbami vzpostavi nove precedenčne primere, hkrati pa si nekoliko manj opazno prizadeva, da bi Bela hiša in kongres končno posodobila pravila in zakone o dostopu do podatkov (podjetje je predlani za lobiranje v Washingtonu porabilo 8,5 milijona dolarjev).

Kritiki menijo, da Microsoft bolj skrbi varovanje svoje javne podobe kot javnosti. Tudi Ameriška zveza za državljanske svoboščine je uradno podprla Microsoftove primere, povezane s podatki na Irskem in prepovedjo obveščanja javnosti. A Christopher Soghoian, glavni tehnolog v organizaciji, ugotavlja, da so druga podjetja kljub temu naredila več za vzpostavljanju varnostnih ukrepov, s katerimi ponujajo tiste zaščitne mehanizme, ki jih ne zagotavlja zakon.

Soghoian dodaja, da Skype vseh sporočil med uporabniki ne zaščiti s šifriranjem od začetka do konca, ki bi Microsoftu preprečilo, da bi lahko dekodiral sporočila. To je funkcija, ki sta jo Apple in WhatsApp dodala svojima sorodnima storitvama. Poudarja, da s šifriranjem podatkov, vgrajenim v privzete nastavitve Oken, Microsoft dobi kopijo ključa, ki ga potrebuje za sprostitev podatkov, šifriranje na disku iPhona pa Applu tako rekoč onemogoča razbrati ključ. (Varnostno kopijo, ki jo dobi Microsoft, je mogoče izbrisati.) Smith ugovarja, da mora Microsoft uravnotežiti šifriranje in preprostost rabe. Varnostna kopija šifrirnega ključa zmanjša možnosti, da bi nekdo zaklenil osebne ali službene podatke, ker bi pozabil geslo, je pojasnil.

Smith trdi tudi, so poslovni razlogi pri zavzemanju za državljanske pravice in vlaganju tožb manj kočljivi, kot morda menijo nekateri. A Microsoftov primer z elektronskimi sporočili na Irskem dokazuje, da gre za zapleteno vprašanje.

Zmaga podjetja je nesporno dragocen argument, če katera od Microsoftovih strank iz tujine izrazi pomisleke zaradi ameriških zakonov; Smith je pojasnil, da so njihove poslovne stranke iz Evrope primer skrbno spremljale od začetka leta 2014. A Jennifer Granick iz stanfordskega središča za internet in družbo, ki je pristojna za državljanske svoboščine, opozarja, da ta precedenčni primer morda le ne bo ugoden niti za zasebnost niti za internet. Druge države bi namreč lahko spodbudil, da bodo sprejele zakone, po katerih bi tehnološke družbe podatke morale shranjevati znotraj meja svoje države in tako ameriškim oblastem onemogočile dostop do njih. Zakoni o lokalizaciji podatkov – v Rusiji in Braziliji jih že imajo – naj bi koristili domačim vohunskim agencijam in izkrivljali mednarodno konkurenčnost, zaradi katere je internet pravzaprav postal tak, kot ga poznamo.

Tudi Smithu lokalizacija podatkov ne diši in pravi, da je irski primer le korak na daljši poti. Hkrati z njim lahko podkrepi argumente za to, da naj ZDA podpiše sklop novih mednarodnih pogodb, s katerimi bi podatki ameriških državljanov v tujini uživali vsaj nekaj zaščite, kot jo predvidevajo ameriški zakoni, če do njih želijo dostopati oblasti teh držav. V zameno bi druge države dobile enake pravice za podatke svojih državljanov na ameriških tleh. ZDA in Velika Britanija že razpravljata o tem.

Pogajanja med številnimi državami bi se lahko zavlekla nekaj let. Dotlej bo Microsoftova sodna zmaga veljala tako za pravni precedenčni primer kot zgled, kako sebični idealizem nekega šefa tehnološkega podjetja lahko vpliva na temeljne pravice ljudi po svetu. Daskalova pravi, naj se kar navadimo na predstavo, da so naša življenja in svoboda izražanja tako tesno prepletena s proizvodi velikih tehnoloških družb. »Kot skrbniki toliko zasebne komunikacije na svetu imajo izjemno moč pri lobiranju, velikanski vpliv na ustroj svojih sistemov in na to, v kakšnem primeru predajo podatke,« je opozorila. »Vse odločitve teh družb so ključnega pomena za naše pravice.

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency.