uredi› krajšaj› T:684 M:870 Z:11 [×]

Metaverzum, kjer ljudje razpravljajo o smrti, žalosti in bolečini

Claire Matte, 62 let stara upokojenka, je nekaj dni po tistem, ko je izvedela, da bo njen mož Ted živel le še nekaj mesecev, o tem pripovedovala tujcem v virtualnem svetu.

Hana Kiros, MIT Technology Review

Naglavni komplet za virtualno resničnost si je kupila leta 2021 za pobeg v drugačen svet. Njen mož je imel raka v napredovalem stadiju in odgovornost ter naporna skrb zanj sta močno omejili njen vsakdan. S kompletom Oculus je v virtualni resničnosti lahko potovala po svetu in prepevala karaoke.

A po 32 neuspešnih krogih obsevanja je zdravnik zakoncema januarja lani moral sporočiti, da je čas za predajo in da zdravljenje ni več smiselno.

»Ted ni želel vedeti, koliko časa mu je še ostalo, odšel je iz ordinacije,« je pripovedovala Claire Matte. Njej se je kot njegovi negovalki zdelo, da mora vedeti, in zdravnik ji je, ko mož ni mogel več slišati njegovih besed, povedal, da bo živel še od štiri do šest mesecev.

Med vožnjo domov je Ted vprašal, ali ima še vsaj šest mesecev, in žena se je odločila, da je preprost »da« še na meji iskrenega odgovora.

Ted je prognozo hrabro sprejel, se veselil naslednje nogometne sezone in se med gledanjem televizije glasno smejal že nekaj ur po žalostni novici. A kmalu ni več zmogel zapustiti hiše, zaradi šibkega imunskega sistema tudi ni smel vabiti obiskovalcev. Tako se je njuna osama še poglobila.

Claire je še vedno ostal virtualni svet, a je priznala: »Po smrtni obsodbi mi res ni bilo do petja.« A še isti mesec ji je med preverjanjem koledarja srečanj v virtualni resničnosti v oči padel dogodek z naslovom Smrt, pogosta vprašanja in odgovori (Death Q & A).

To je tedenski, uro dolg virtualni dogodek, na katerem pogovor hitro lahko zaide iz abstraktnega v globoko osebnega. Sodelujoči se na njem ubadajo z umrljivostjo in izpovedujejo svoje izkušnje ter občutke, ki jih ne morejo deliti z nikomer drugim. Živahni, risanim junakom podobni avatarji predstavljajo dobrih deset ljudi, ki se zberejo na teh sestankih, sproščeni zaradi anonimnosti in občutka bližine, ki ju zagotavlja virtualna resničnost, in s tujci razpravljajo tako odprto, kot si ljudje na splošno privoščimo le redko, če sploh kdaj.

To in podobna srečanja sem obiskovala štiri mesece in poslušala ljudi, ki so predelovali diagnozo raka, dvomili o svojem zakonu, delili dragocene spomine na starše in prijatelje, umrle komaj nekaj ur prej, odpirali rane iz otroštva in se odkrito spraševali, zakaj se nočemo soočiti s svojo umrljivostjo.

Čeprav je razširjeno prepričanje, da so naglavni kompleti namenjeni predvsem igram, jih veliko ljudi tako kot Claire Matte uporablja za pogovor o globoki bolečini v svojem vsakdanjem življenju. Ljudje na virtualnih sestankih preizkušajo nov tip vseobsegajoče digitalne skupnosti, veliko globlje in privlačnejše, kot so Zoom in spletni forumi, ki jih poznamo že dolgo časa, poleg tega pa tudi osvobojene zapletene družbene mreže, ki je vir nelagodja v običajnih pogovorih iz oči v oči.

»Odnosi, ki jih spletemo v virtualni resničnosti, so lahko zelo intimni, globoki in občutljivi,« je pojasnil Tom Nickel, 73-letni nekdanji prostovoljec v hospicu, ki s sovoditeljem Ryanom Astheimerjem vodi virtualna srečanja. »Niso pa zapleteni, naša življenja niso odvisna drug od drugega.«

Ti ljudje ne delijo kopalnice, ni jim treba niti vstati iz postelje in se urediti, samo poslušati morajo. Veliko ljudi pravi, da jim ta srečanja rešujejo življenje. Še posebej so bila zaželena med pandemijo, a bodo očitno vztrajala tudi po njej, saj se še vedno veliko vlaga v razvoj metaverzuma, osamljenost pa pesti več ljudi kot kadarkoli.

Navezovanje prijateljstev v virtualni skupnosti

Ko se prijaviš v srečanje Death Q & O, pristaneš pred mikavnim tibetanskim budističnim templjem, vsak teden obdanim z drugimi podobami z različnih pravih pokopališč. Virtualne različice ljudi se sestanejo z Nicklom, ki stoji spredaj ob oltarju. Večino srečanj začne z vprašanjem, ki ga izgovori s toplim, priljudnim glasom, ali bi kdo rad povedal kaj posebnega.

Približno petina se sestanku pridruži na računalniku, ki nudi le dvorazsežnostno izkušnjo, preostali pa uporabljajo naglavni komplet, zato sem si ga nadela tudi sama. Z njim na glavi sodelujoče slišiš čisto blizu, tudi tresenje glasu, in prepoznaš šopek naglasov. Zdelo se mi je, kot bi se naselili v mojih ušesih in šepetali. Enako pogosto, kot jočejo, se tudi smejejo.

Vzdušje na srečanjih je bilo nostalgično in je spominjalo na spoved – ko sem jih spremljala, sem se pogosto počutila, kot bi vdrla k maši ali na družinsko slavje. Vladala je tudi opazna radovednost, kako živijo drugi udeleženci. Preden je Nickel začel srečanje, so se redni obiskovalci zbrali v gručo in si izmenjali najnovejše vesti. Ko je ura srečanja minila, jih je večina nadaljevala pogovor brez voditelja in se še malo družila.

Claire Matte se je prvega srečanja Death Q & A udeležila takoj po tistem, ko je izvedela, kako kmalu bo izgubila moža. Njen mož tega ni želel natančno vedeti, udeležencem v skupini pa je to lahko zaupala.

Nekdo je dvignil roko v znak sočustvovanja in opisal, kako je tudi on žaloval in se nato pobral po smrti življenjskega sopotnika. To na sestankih tudi najbolj izstopa – ko nekdo nekaj pove, skoraj vedno navdihne še koga, da spregovori o podobni izkušnji, in udeleženci začutijo, da so našli ljudi, ki dejansko razumejo, kaj prestajajo.

»Na koncu prvega srečanja sem vedela, da bom prišla vsak torek,« je priznala Claire.

Na srečanjih Death Q & A je spoznala Paula Waiyakija, 38-letnika iz Kenije, ki je počasi postal eden njenih najtesnejših prijateljev. »Zdi se mi kot v vrtcu. Nekoga pogledaš in preprosto rečeš: 'Živijo. A sva lahko prijatelja?'« je opisala svojo izkušnjo. »Odrasli prijateljstev ne sklepamo tako. Z naglavnim kompletom in avatarjem pa jih spet lahko.«

Waiyaki je povedal, da si ni dovolil razmišljati o sestrini smrti, dokler ni prišel v to virtualno skupnost. »Moški v mojem okolju se ne smejo zlomiti,« je razložil. »V skupnosti pa sem lahko odložil breme, lahko sem žaloval in izjokal vse solze, ki so se nabrale. Bolelo je, a med jokom sem čutil, kako se rana celi.«

Slovo v času pandemije

Death Q & A in podobno srečanje z imenom Saying Goodbye (Slovo), ki se osredotoča na izgubo, sta le dva dogodka v živo od okoli 40, ki so na urniku virtualne duhovne skupnosti EvoIVR, katere ustanovitelj je sin Toma Nickla, Jeremy, in deluje od leta 2017.

Pred tem je vodil večversko cerkveno skupnost v Bay Area, ki je bila zelo liberalna glede teologije, kot se je izrazil sam. Iskal je nove načine za opravljanje duhovniškega poklica in niso ga vezale navade v največjih verskih skupnostih. Tako je leta 2015 prvič preizkusil naglavni komplet.

»V glavi se mi je prižgala lučka – ljudje se v virtualni resničnosti počutijo, kot da so dejansko skupaj,« je pripovedoval Jeremy. Občutek dejanske prisotnosti, kot bi z avatarji res delili prostor, ga je prepričal, da bi se duhovna skupnost lahko vzpostavila tudi med ljudmi z naglavnimi kompleti. Sestopil je s fizične prižnice in gostil skupinske virtualnoresničnostne meditacije v živo.

Nato je prišla pandemija. Obe omenjeni skupini sta začeli delovati na začetku leta 2020 in to je bil njun odziv na spoznanje, da bodo ljudje veliko izgubili. Oba voditelja sta se zavedala, da bodo ljudje morda potrebovali kraj, kjer se bodo lahko pogovarjali o tem, sploh ker so varnostni ukrepi zaradi covida onemogočili zadnje slovo od bližnjih, ki so se zdravili v bolnišnici, in skrčili družbene stike.

Tudi Tom Nickel je preživel raka in je kot negovalec v hospicu leta lajšal zadnje dneve umirajočim. Te izkušnje so mu pomagale, da je z občutkom moderiral izjemno obiskano skupnost Saying Goodbye in srečanja Death Q & A, ki so se jima pridružili najrazličnejši udeleženci, od takšnih, ki so žalovali za prijatelji in sorodniki, do tistih, ki so stokali zaradi odpovedanih maturantskih plesov in zaprtih plaž ali pa si poskušali olajšati skrbi zaradi obnemoglih ostarelih sorodnikov.

Covid 19 je sprožil tudi val, ki ga psihologi imenujejo zavedanje smrtnosti – spoznanje, da smrt ni le mogoča, temveč je neizogibna.

Elena Lister, psihiatrinja na univerzi Columbia, ki se je specializirala za žalovanje, pojasnjuje, da je zdrava raven zanikanja smrti nujna. A danes kolegi govorijo o pandemiji izgube, ki je zajela vso družbo, kar je posledica množičnega umiranja v kombinaciji z omejevanjem žalovanja.

Psihiatre še posebej skrbi komplicirano ali podaljšano žalovanje, kar je psihiatrična motnja, ki jo diagnosticirajo, če leto dni po izgubi bolečina akutnega žalovanja še ni začela popuščati. Kar desetina žalujočih naj bi trpela za njo. Tudi po letu dni se umikajo iz družbe in so na tleh, niso se zmožni vnovič začeti ukvarjati s tem, kar jih je nekoč veselilo.

Pandemija je ustvarila še posebej plodna tla za komplicirano žalovanje. Namen pogreba je, da zažene postopek vključitve izgube v nove življenjske razmere, mi pa dve leti nismo mogli biti skupaj, da bi se objeli, jokali in hlipali, je razložila psihiatrinja. Po njenem mnenju so ljudje zaradi pandemije še manj pripravljeni razpravljati o smrti.

Listerjeva je nadejane koristi od žalovanja v virtualni resničnosti parafrazirala z modrostjo legendarnega ameriškega televizijskega voditelja Freda Rogersa (bolj znanega kot Mister. Rogers): »Kar je mogoče omeniti, je mogoče tudi obvladovati.« Ko se avatarji vključijo v skupnost Death Q & A, pridobijo izkušnjo, kako ubesediti, kar jih notranje globoko boli, in s tem notranje muke spremenijo v nekaj, kar je mogoče z nekaj truda ublažiti, je nadaljevala.

Zaradi družbene osame je verjetneje, da se bo izguba stopnjevala v komplicirano žalovanje, žalovanje pa povzroča odtujevanje. Vsakdanji pogovor se lahko zdi neznosno plitev, če je bolečina toliko hujša, in ljudje čez nekaj časa niso več pripravljeni poslušati, saj ne morejo pomagati, je povedal Nickel. V skupnosti za žalovanje ta bolečina dobi svoj govorniški oder in naleti na hvaležno občinstvo. Listerjeva pravi, da je takšna skupnost odlična za zdravo napredovanje po žalovanju.

Virtualna skupina za samopomoč je lahko od tradicionalne primernejša tudi zaradi občutka varnosti, je še poudarila psihiatrinja. »V takšni skupini imamo nadzor, kako nas drugi vidijo.« Izlivanje duše prek avatarja ljudem, ki jih ne bomo nikoli spoznali, predstavlja digitalno tančico, ki ljudi osvobaja, da postanejo presunljivo iskreni in ranljivi.

Podobno je svojo virtualno izkušnjo opisala tudi Claire Matte. »S čisto normalnim glasom sem opisovala precej grozne stvari in voditelj mi je pogosto rekel: 'Čakaj, o tem se je treba pa temeljite pogovoriti.'« Njenega moža je skrbelo, da bi ji postal preveliko breme. »Res so prišli dnevi, ko ne vem, kako mi je uspelo, da nisem rjovela od jutra do večera … Rekla sem si, da se moram zbrati.« Ko je svoj obup opisala v virtualni skupni, se je lažje osredotočila na moža in mu stala ob strani v zadnjih dnevih.

Leta 2021 je Jeremy Nickel ocenil, da je njegova neprofitna organizacija doživela točko preloma. Po podatkih EvoIVR se je njihovih dogodkov od leta 2017 udeležilo 40.000 ljudi. »Na tej točki bi lahko vztrajali pri simpatičnih srečanjih za nekaj sto ljudi ali pa tvegali in se poskušali približati veliko večjemu občinstvu.«

Odločil se je, da bo pripravil prostore, v katerih bodo ljudje množično lahko žalovali na nov način in predelovali bolečino.

Tako je februarja lani EvoIVR prodal podjetju Tripp s sedežem v Los Angelesu; ni znano, za kakšen znesek. To podjetje, ki je ob pomoči podpornikov, med drugim tudi Amazona, zbralo več kot 11 milijonov dolarjev, od leta 2017 ponuja različico meditacije za virtualno resničnost. Na srečanjih si udeleženci predstavljajo svoj dih kot zvezdni prah, ki ga vdihujejo in izdihujejo v idealnem ritmu za meditiranje.

Te Trippove meditacije so bile namenjene posameznikom, z nakupom EvoIVR pa je podjetje vstopilo tudi v nestrukturiran svet družabne virtualne resničnosti s poudarkom na odnosih, v katerem so na voljo zbirališča in dogodki za vse ter tudi možnosti za srečanja na virtualnih lokacijah 24 ur na dan.

Nekaj novega za bolne in starejše

Saying Goodbye je nočna ustreznica Death Q & A, ki jo Tom Nickel prav tako vodi ob torkih. Avatarji so se zbirali okrog gorišča, na katerem ob koncu vsakega srečanja prižgejo ogenj.

Večina udeležencev se je oblekla vsakdanje, nekateri pa so si izbrali nenaraven ten kože, na primer svetlo modro. Svojega avatarja sem oblekla v nevsiljiva in ne preveč stroga poslovna oblačila, da ne bi nikomur padel v oči. A po dvigovanju rok se je Nickel obrnil na molčeče sodelujoče in jih vprašal, ali bi radi kaj izpovedali. Na dveh srečanjih sem presenetila samo sebe, ko sem odgovorila pritrdilno – prvič sem govorila o bolečem razhodu, naslednjič pa, da so mami diagnosticirali raka. O obojem sem razpravljala s prijatelji, a na virtualnem srečanju sem si lahko res dala duška glede žalosti in zaskrbljenosti, ne da bi me moralo skrbeti, da bom melodramatična.

Starost sodelujočih je bila različna, večina jih je bila starejših od 30, precej jih je bilo že čez 60. To me je sprva presenetilo, a ko zdaj razmišljam o tem, se mi zdi logično, da je virtualna resničnost zanimiva tudi za starejše.

Redni obiskovalec srečanj, ki je govoril z britanskim naglasom in si izbral vzdevek Esoteric Student, mi je povedal, da je komplet Oculus leta 2020 kupil impulzivno, ko je živel s hudo bolno babico. Spremljal je, kako njen svet postaja vse manjši.

»Predstavljajte si, da ste 80 let stara gospa, ki izgublja prijatelje in sorodnike. Začne se z mejami parcele, nato z zidovi hiše in vaš svet se krči še naprej, dokler ne obtičite v istem prostoru. To je to.«

Pokazal ji je naglavni komplet in jo vprašal, ali bi šla na vesoljski sprehod.

Preizkusila sta priljubljeno možnost, ki jo ponuja Nasa, da Zemljo opazuješ z Mednarodne vesoljske postaje. Njemu je postalo slabo, babica pa je bila navdušena. Nikoli v življenju ni prečkala meja svoje domovine.

Pred smrtjo si je ob pomoči virtualne resničnosti, ki ponuja realistične, ostre in kristalno jasne obogatene podobe, ogledala še več sveta in celo predele Marsa.

»Od velike depresije do bežanja v letalska zaklonišča v Birgminghamu in zadnjih dni, ko se je dvignila na nebo, če lahko tako rečem,« je našteval in celo spustil nekaj solz. »To je nekaj čisto drugega.«

Nekaj znanih obrazov na obeh srečanjih je bilo neozdravljivo bolnih ali invalidnih. Virtualna resničnost ponuja možnost za sklepanje prijateljstev in pridobivanje novih izkušenj, saj presega fizične omejitve ljudi, starejšim pa lahko pomaga pregnati osamljenost, ko se otroci odselijo ali ko po upokojitvi zapustijo delovno okolje in začnejo izgubljati prijatelje.

Tudi Claire Matte je telesno omejena. »V virtualni resničnosti lahko tečem in skačem z zgradb in vsega pod soncem. Pravzaprav sem spet mlada,« je povedala.

Omejitve virtualne podpore

Psihiatrinja Elena Lister kljub vsem prednostim ostaja skeptična do obdelovanja čustev v virtualni resničnosti, in sicer vsaj iz enega razloga: kako se prepričati, ali so ljudje morda v tako hudi stiski, da bi si lahko kaj storili?

»Omogoča več skrivanja,« je pripomnila. Ko se ljudje pogovarjajo kot avatarji, se izgubi neverbalna komunikacija, ki pa jo izurjeno oko psihiatra zazna.

Poleg tega že samo ime, ki vključuje smrt, lahko pritegne ljudi v krizi. Proti koncu enega od srečanj septembra lani je avatar v svetlo zeleni čepici z mladim glasom prosil za besedo. Nekaj tednov prej si je poskušal vzeti življenje in povedal, da ga je ta odločitev pomirila. A ker je preživel, se je njegovo vedenje spremenilo – po novem se je nenehno spogledoval z dekleti in vse se mu je zdelo smešno, nam je povedal. Zdel se je neverjetno razposajen in brezskrben. Njegovo vprašanje pa je bilo: »Še vedno sem tu, kaj pa zdaj?«

Nickel je takoj pograbil iztočnico in mu obzirno ponudil, da ga poveže z drugimi, ki so preživeli poskus samomora. Vprašal ga je tudi, ali bi bil pripravljen na pogovor na štiri oči po srečanju.

»Iskreno se moram vprašati, ali se počutim varnega,« je nekaj, kar Nickel stori vedno, ko udeleženec skupini zaupa nekaj, kar mu vzbuja skrbi. Nickel ni bil le prostovoljec v hospicu, temveč tudi direktor permanentnega izobraževanja na kalifornijski fakulteti za poklicno psihologijo, kjer je pomagal razviti delavnice za osveščanje o samomoru in odzivu nanj. A vsa ta usposabljanja bi moral dopolniti in spremeniti, da bi bila primerna za virtualno resničnost.

»Verjetno je največ, kar lahko storim, da ponudim vsakodnevno možnost za poslušanje brez obsojanja in ponujanja rešitev,« je povedal. Ko se mu ljudje na srečanju zdijo na koncu z močmi, jim pošlje zasebno sporočilo s svojim zasebnim elektronskim naslovom. Fant s čepico se ni odzval, nekaj drugih ljudi pa se je. »V nekaj primerih smo se slišali vsak dan.«

Listerjeva se strinja, da vsakdo s samomorilnimi mislimi potrebuje nenehno podporo dobro usposobljene osebe. Poudarila je, da mora biti za virtualno predelavo žalosti popolnoma in nedvoumno jasno, kako priti v stik z vodjem skupine in kako ta preverja stanje. A je dodala, da nikogar ni mogoče prisiliti, da sprejme pomoč.

V virtualni resničnosti ni na voljo močnejših orodij za preprečevanje samomora, kot so nenehno opazovanje in fizične omejitve. »Če bi se kdo osebno obrnil name in izpovedal, da je samomorilen ali da si je pred tednom dni poskušal vzeti življenje, ga najbrž ne bi izpustila iz svoje pisarne, dokler se mi ne bi zdelo, da je poskrbljeno za njegovo varnost,« je zagotovila Listerjeva.

Ne potrebuješ drugega kot naglavni komplet

Claire je v mesecih po moževi prognozi nove prijatelje in avatarske sotrpine seznanila, da mu odpoveduje glas in da ga noge ne nosijo več.

Dva večera pred smrtjo pa se je Ted nenadoma prebudil poln energije in prosil ženo, da naroči kitajsko hrano.

Spal je ves dan in ni vzel niti zdravil, zaradi česar je bila Claire prestrašena. Tisti večer sta na kavču skupaj uživala v pečenem rižu s svinjino; Ted je pojedel toliko kot že tedne ne. V ozadju se je predvajala tekma Cubsov, katerih zvesti privrženec je bil, čeprav je sicer prihajal iz New Yorka. Žena je pojasnila: »Vedno je podpiral šibkejše.«

To je bil njegov zadnji normalen obrok, umrl je 11. junija 2022 v 77. letu starosti.

Claire se je dva dneva pozneje vključila v obe srečanji, tako Death Q & A kot Saying Goodbye. »Presenetila sem tudi samo sebe,« je priznala. »A saj mi ni bilo treba drugega, kot da sem si nadela naglavni komplet.«

V nasprotju z večino srečanj, kjer pridejo na vrsto vsi udeleženci, so ti dve srečanji posvetili predvsem Claire Matte. Na srečanje Saying Goodbye se je prijavilo dvakrat več ljudi kot sicer, prišli so podpret Claire. Po mesecih srečanj se jim je zdelo, da poznajo Teda. Povedala jim je, kako je umrl in o čem sta se pogovarjala v hospicu. »Rekla sem mu, da bo vse v redu z mano. Vem, da me je ljubil. Tudi jaz sem ga neizmerno ljubila,« je povedala. »In tako človeku pravzaprav dovoliš, da umre.«

Prisotni so izrazili sožalje in spraševali. Ljudje radi primerjajo, kako vrstniki podobno izgubo včasih doživljajo čisto drugače, in se iz tega učijo, je pojasnila Mattejeva.

Na srečanju EvoIVR Discord mesec dni po Tedovi smrti je Claire sporočila, da je dobro spala štiri noči zapored: »Očitno sem nekaj pogruntala.« Tri mesece pozneje sem se ji pridružila na srečanju Death Q & A, na katerem se je pritoževala, kako težko se brez moža spopada z vnetim ušesom: »Hočem nekoga, ki bo sočustvoval z mano!« To je k besedi spodbudilo novinko, da je med hlipanjem opisala moževo smrt pred poldrugim letom. Mattejeva jo je povabila še na srečanje Saying Goodbye, ki je bilo isti večer, in nato ostala z njo, da jo je tolažila.

Pol leta po moževi smrti se je Claire zdelo, da je dosegla točko preobrata. Kot britev ostra bolečina žalovanja je malo otopela, kljub temu pa z otožnostjo prešteva dneve od moževe smrti. Še vedno vsak dan v virtualni resničnosti preživi nekaj ur. Včasih se priključi skupini za meditiranje ali s prijatelji igra igre. Torki pa so tako kot prej rezervirani za srečanja na temo žalovanja.

Claire priznava, da srečanja Death Q & A niso za vsakogar. Nekateri njeni prijatelji se celo sprašujejo, ali gre za kult. A predelovanje žalosti v virtualni resničnosti in nudenje podpore drugim sta prej »kot topla odeja, če sem čisto iskrena«.

»Ne vem, kako bi bilo brez teh srečanj,« je izjavila na koncu. »A predstavljam si, da veliko huje.«