uredi› krajšaj› T:150 M:435 Z: [×]

Lahko smo ob vse  

Računalniki upravljajo letala, iščejo raka, načrtujejo poslopja, pregledujejo podjetja. Vse lepo in prav, toda kaj se zgodi, ko računalnik odpove?

12. februarja 2009 se je letalo manjše družbe Colgan Air prebijalo skozi vihar na rednem letu med Newarkom in Buffalom v zvezni državi New York. Kot pri večini komercialnih poletov pilota na uro trajajoči poti nista imela veliko dela. Kapitan Marvin Renslow je turbopropelersko letalo Bombardier Q400 ročno upravljal le med vzletom, nato pa vklopil avtopilota in letenje prepustil računalniku. S kopilotko Rebecco Shaw sta klepetala o družini, karieri, o kontrolorjih poletov, letalo pa je na višini 5000 metrov letelo proti Buffalu. Ko se je Q400 že s spuščenimi kolesi in iztegnjenimi zakrilci približeval tamkajšnjemu letališču, je krmilo nenadoma začelo glasno ropotati. To je pomenilo, da letalo izgublja vzgon in mu grozi, da bo strmoglavilo. Avtopilot se je izključil, nadzor je prevzel pilot. Nemudoma se je odzval, a napačno: krmilo je potegnil k sebi, s tem pa dvignil nos letala in zmanjšal hitrost. V resnici bi moral krmilo potisniti naprej in povečati hitrost. Ni preprečil izgube vzgona, temveč jo je še pospešil. Letalo je strmoglavilo. »Padamo«, je še dejal kapitan, tik preden je Q400 treščil v hišo v predmestju Buffala.

Nesreča, v kateri je umrlo vseh 49 ljudi na krovu letala in še en človek na tleh, se ne bi smela zgoditi. Nacionalni svet za letalsko varnost je v preiskavi odkril, da je nesrečo zakrivila napaka pilota. Preiskovalci so zapisali, da bi se moral kapitan na sporočilo o izgubi vzgona odzvati »samodejno, a je ravnal ravno nasprotno, kot bi bilo treba, očitno panično in zmedeno«. Letalska družba Colgan Air je priznala, da pilota nista »pravilno dojela položaja«.

Nesreča v Buffalu pa ni edini tak zgled. Srhljivo podoben primer z veliko več žrtvami se je zgodil nekaj mesecev po njej. 31. maja zvečer je Airbus A330 Air Francea iz Rio de Janeira poletel proti Parizu. Po treh urah letenja nad Atlantskim oceanom je letalo naletelo na nevihto. Senzorje, ki merijo zračno hitrost, je prekril led in začeli so sporočati napačne podatke, zato se je avtopilot izklopil. Pilot Pierre-Cedric Bonin je potegnil krmilo k sebi. Vklopila so se opozorila za nevarnost izgube vzgona, pilot pa je še naprej dvigal nos letala. Letalo je zaradi strmega dviganja izgubilo hitrost. Merilniki hitrosti so začeli delovati in posadki sporočili pravilne podatke, Bonin pa je še naprej zmanjševal hitrost. Letalo je padlo v vrij (stall). Če bi pilot krmilo preprosto izpustil, bi se A330 verjetno sam izravnal, a tega ni storil. Letalo je v treh minutah izgubilo 10.500 metrov višine in treščilo v morje. Umrlo je vseh 228 potnikov in članov posadke.

Prvi avtopilot, ki so ga v članku iz leta 1930 poimenovali »kovinski letalec«, je bil sestavljen iz dveh žiroskopov. Eden je bil nameščen vodoravno, drugi navpično, povezana sta bila s krmilnimi napravami, poganjal pa ju je vetrni generator, nameščen za propelerjem. Vodoravni žiroskop je držal krila vodoravno, navpični pa je letalo obračal. Sodobni avtopilot ima komaj kaj skupnega s tem predhodnikom. Nadzirajo ga računalniki z nadvse zapleteno programsko opremo, ki zbirajo podatke elektronskih senzorjev in nenehno prilagajajo višino, hitrost in smer leta. Sodobni piloti delajo v t. i. »steklenem kokpitu«. Starih analognih merilnikov tako rekoč ni več, nadomestile so jih vrste digitalnih zaslonov. Avtopiloti so tako izpopolnjeni, da na povprečnem potniškem poletu človeški pilot nadzira letalo vsega skupaj tri minute. Piloti večino časa zgolj spremljajo zaslone in vnašajo podatke. Pravzaprav so postali računalniški operaterji.

Številni letalski strokovnjaki so si enotni, da je prav v tem težava. Pretirano zanašanje na računalnike zmanjšuje spretnost pilotov in slabi njihove reflekse, to je po besedah Jana Noyesa z bristolske univerze povzročilo »izgubo znanja letalskih posadk«. Nihče ne dvomi, da je avtopilot močno izboljšal letalsko varnost, saj precej zmanjšuje obremenjenost pilotov, vnaprej opozarja na težave in lahko drži letalo v zraku, tudi če je posadka onesposobljena. Toda upadanje števila letalskih nesreč prikriva nastanek »nove vrste nesreč«, pravi Raja Parasuraman, profesor psihologije z Univerze Georgea Masona, vodilni strokovnjak za avtomatizacijo. Ko odpove avtopilot, preveč pilotov, ki se nenadoma znajdejo v položaju, kakršnega niso več vajeni, dela napake. Rory Kay, izkušen kapitan družbe United, ki je bil tudi glavni varnostni svetovalec ameriškega združenja potniških pilotov, je bil leta 2011 v intervjuju za Associated Press brez dlake na jeziku: »Ne znamo več zares leteti.« Tega se zelo zavedajo tudi v ameriški zvezni agenciji za letenje, zato so januarja poslali »varnostno opozorilo« letalskim družbam, v katerem jih pozivajo, da morajo njihovi piloti opravljati več ročnega letenja. Pretirano zanašanje na avtomatizacijo ogroža letala in potnike.

Izkušnje iz letalstva bi nam morale dati misliti. Dokazujejo, da avtomatizacija postopkov ob vseh prednostih, ki jih prinaša, negativno vpliva na sposobnosti in veščino tistih, ki se zanašajo nanjo. Pri tem pa ne gre le za varnost. Avtomatizacija spreminja naše ravnanje, učenje in znanje, zato ima tudi etično dimenzijo. Naše odločitve o tem, katere naloge prepuščamo strojem, vplivajo na naše življenje in na naše mesto v svetu. Vedno je bilo tako, toda zadnja leta, odkar prehaja tehnologija, ki nam lajša delo in opravila, z mehanske na programsko, postaja avtomatizacija čedalje bolj vsenavzoča, mi pa se je čedalje manj zavedamo. V iskanju priročnosti, hitrosti in učinkovitosti vedno več opravil prelagamo na računalnike, pri tem pa ne razmišljamo, čemu se s tem odpovedujemo.

Če bi pilot krmilo preprosto izpustil, bi se A330 verjetno sam izravnal, a tega ni storil. Letalo je v treh minutah izgubilo 10.500 metrov višine in treščilo v morje. Umrlo je vseh 228 potnikov in članov posadke.

Autopiloti so v letalih prisotni že dolgo, vendar letalo še vedno potrebuje tudi pilota. Nekateri menijo, da je to lahko tudi vir težav.

Zdravniki uporabljajo računalnike pri postavljanju diagnoz in pri operacijah. Bankirji jih uporabljajo za ustvarjanje finančnih instrumentov in trgovanje z njimi. Arhitekti z njimi rišejo načrte. Odvetniki z računalniki iščejo podatke. Računalniki pa ne vplivajo le na poklicno delo. Predvsem po zaslugi pametnih telefonov in drugih dostopnih računalnikov prepuščamo programski opremi veliko vsakdanjih opravil. Uporabljamo aplikacije, ki nam pomagajo pri nakupovanju, kuhanju, druženju, celo pri vzgoji otrok. Slepo sledimo navodilom navigacije GPS. Spletne iskalnike prosimo za nasvet, kaj gledati, brati in poslušati. Google ali Siri odgovarjata na naša vprašanja in rešujeta vse naše težave. Pri delu in v prostem času čedalje bolj živimo v steklenih kokpitih.

Britanski matematik in filozof Alfred North Whitehead je pred sto leti napisal: »Civilizacija napreduje s povečevanjem števila pomembnih operacij, ki jih lahko izvajamo, ne da bi morali o njih razmišljati.« Težko bi bolj samozavestno izrazili vero v avtomatizacijo. Whiteheadove besede izražajo prepričanje o hierarhičnosti človeških dejavnosti: vsakič, ko prepustimo neko opravilo orodju ali stroju, se lahko posvetimo sledenju višjega cilja, ki zahteva večjo spretnost, inteligenco in širšo perspektivo. Z vsakim takim korakom resda nekaj izgubimo, toda pridobitve so na dolgi rok veliko večje.

Zgodovina Whiteheadu v marsičem pritrjuje. Ljudje opravila, fizična in miselna, prelagamo na orodja že od izuma vzvoda, kolesa in abaka. Toda Whiteheadovega opažanja ne bi smeli imeti za vesoljno resnico. V njegovih časih se je zdelo, da je avtomatizacija omejena na točno določena ponavljajoča se opravila – tkanje tkanin s statvami na parni pogon, seštevanje z mehanskim računalom. Zdaj je avtomatizacija drugačna. Računalniki lahko opravljajo zapletene dejavnosti, pri katerih morajo usklajevati tesno povezana opravila in se sproti prilagajati številnim spremenljivkam. Veliko računalniških programov opravlja že intelektualno delo – opazujejo in zaznavajo, analizirajo in presojajo, celo sprejemajo odločitve. Še do nedavna je veljajo, da so tega sposobni le ljudje. Človek, ki upravlja računalnik, postaja nekakšen visokotehnološki uradnik – vnaša podatke, spremlja rezultate in išče morebitne napake. Namesto da bi nam računalniki širili miselno in delovno obzorje, nam ga ožijo. Svojo pronicljivost in specifična znanja zamenjujemo za rutinska, avtomatizirana.

Večina je prepričana, da nam avtomatizacija zagotavlja čas za sledenje pomembnejših ciljev, drugače pa ne vpliva na naše vedenje in razmišljanje. To zmotno prepričanje strokovnjaki za avtomatizacijo imenujejo »substitucijski mit.« Naprava, ki nam lajša delo, ne nadomešča le nekega določenega dela naše dejavnosti, temveč spremeni celotno opravilo, tudi vloge, odnose in znanja vpletenih ljudi. Parasuraman je v strokovnem članku leta 2010 napisal, da »avtomatizacija ne le dopolnjuje človeško dejavnost, temveč jo tudi spreminja, pogosto drugače, kot so hoteli ali predvideli njeni ustvarjalci«.

Psihologi so odkrili, da smo pri delu z računalniki izpostavljeni dvema kognitivnima tegobama – samozadovoljnosti in pristranskosti – ki zmanjšujeta našo učinkovitost in povzročata napake. Avtomatizacijska samozadovoljnost nastopi, ko nam računalnik zbuja lažen občutek varnosti. Prepričani smo, da bo stroj brez napak rešil vsako težavo, na katero bo naletel, zato nismo več  pozorni. Nismo več zbrani pri delu, ne zavedamo se več vsega, kar se dogaja okoli nas. Avtomatizacijska pristranskost pa nastopi, ko preveč zaupamo zanesljivosti informacij, ki jih prejemamo z zaslonov. Naše zaupanje v računalnik postane tolikšno, da se ne zmenimo za druge vire podatkov, niti za lastna oči in ušesa. Če nam računalnik posreduje napačne ali pomanjkljive podatke, se ne zavedamo napake.

Zgledi samozadovoljnosti in pristranskosti v tveganih okoljih so dobro dokumentirani – v letalskih kabinah, na bojišču, v nadzornih sobah tovarn –  nedavne študije pa kažejo, da imajo težave lahko vsi, ki delajo z računalniki. Številni radiologi pri analizi mamogramov uporabljajo analitično programsko opremo, ki išče sumljiva mesta. Program zdravniku pomaga odkrivati rakave tvorbe, lahko pa ima tudi nasproten učinek. Zaradi pristranskega zaupanja programu radiolog lahko le bežno preleti dele mamograma, ki jih program ni izpostavil, in spregleda tumor, ko je še v zgodnji fazi. Večina nas je že doživela samozadovoljnost zaradi računalnika. Ko uporabljamo e-poštne programe ali urejevalnike besedil, manj pozorno beremo za seboj, saj vemo, da bo to namesto nas postoril črkovalnik.

To, kako nam računalniki slabijo pozornost, kaže na globljo težavo. Avtomatizacija nas iz igralcev spreminja v gledalce. Namesto da bi upravljali krmilo, opazujemo zaslon. To nam resda olajša življenje, a tudi ovira razvoj veščin. Od konca 70. let 20. stoletja psihologi spremljajo nastanek  »generacijskega učinka.« To so najprej opazili pri študijah besednjaka, ki so razkrile, da si ljudje bolj zapomnijo besede, če redno razmišljajo o njih – torej če jih generirajo – kot pa če jih le berejo. Ta učinek se kaže pri vseh oblikah učenja. Ko se dejavno posvetiš neki nalogi, stečejo zapleteni miselni procesi, ki ti omogočajo boljše pomnjenje. Več se naučiš. Če neko nalogo dolgo ponavljaš, tvoji možgani ustvarijo posebne nevrološke mehanizme, posvečene le tej dejavnosti. Sestavijo veliko zbirko znanj in jo uredijo tako, da imajo v trenutku dostop do nje. Naj gre za Sereno Williams na teniškem igrišču ali za Magnusa Carlsena za šahovnico, strokovnjak opazi vzorce, oceni signale in se odzove na spreminjajoče se okoliščine z neverjetno hitrostjo in natančnostjo. To, kar se zdi instinktivno, je težko prigarana veščina, ki zahteva prav tak trud, pred katerim nas »varujejo« sodobni računalniški programi.

Leta 2005 je nizozemski kognitivni psiholog Christof van Nimwegen začel raziskovati učinke računalniških programov na razvoj znanja. Sestavil je dve skupini, ki sta igrali računalniško igro, temelječo na klasični logični uganki Misijonarji in ljudožerci. Igralec mora pet misijonarjev in pet ljudožercev prepeljati čez reko s čolnom, v katerem se lahko hkrati peljejo največ trije. Naloga je težja zato, ker ne v čolnu ne na bregovih reke ne sme biti nikoli več ljudožercev kot misijonarjev. Prva skupina je uganko reševala ob pomoči računalniškega programa, ki vodi igralce po korakih in kaže, katere poteze so dovoljene in katere ne. Druga skupina je uporabljala okrnjen program, ki ni ponujal pomoči.

Pričakovano je skupina, ki je uporabljala računalniškega pomočnika, sprva napredovala hitreje. Lahko so preprosto sledili navodilom, namesto da bi se morali pred vsako potezo spomniti pravil in razmišljati, kako jih uporabiti v novem položaju. Ko pa je šla igra h koncu, je skupina, ki je uporabljala okrnjen program, postala uspešnejša. Bilo je jasno, da bolje razumejo nalogo, imeli so boljšo strategijo in delali manj napak. Van Nimwegen je istim ljudem čez osem mesecev znova zastavil enako uganko. Člani skupine, ki je uporabljala okrnjen program, so igro končali skoraj dvakrat hitreje od nasprotnikov. Zaradi pozitivnih posledic generacijskega učinka je bilo »vtisnjenje znanja« pri njih boljše.

Van Miwegnova opažanja iz laboratorija o tem, da avtomatizacija dejavnosti omejuje sposobnost prevajanja informacij v znanje, so potrjena tudi v resničnem življenju. V številnih podjetjih so direktorji in drugi vodilni pri analizi podatkov in načrtovanju naslednjih korakov postali odvisni od sistemov za pomoč pri odločanju. Računovodje uporabljajo programe za pregled in preverjanje finančnega poslovanja. Programi jim prihranijo precej časa, a kažejo se znaki, da se ob tem, ko programi postajajo čedalje sposobnejši, z računovodji dogaja ravno nasprotno. Avstralski raziskovalci so pred kratkim opravili študijo učinkov revizijskih programov, ki jih uporabljajo tri mednarodne računovodske hiše. Dve od njih uporabljata zelo dodelan program, ki na podlagi odgovora računovodje na temeljna vprašanja o stranki predlagata, katera poslovna tveganja je treba upoštevati pri izdelavi revizijskega poročila za to stranko. Tretja hiša uporablja preprostejši program, pri katerem mora računovodja sam oceniti morebitna tveganja in ročno izbrati zahtevane parametre. Raziskovalci so računovodjem iz vseh treh podjetij dali pisati test, s katerim so ocenili njihovo strokovno usposobljenost. Tisti iz podjetja, ki uporablja manj zmogljiv program, so veliko bolje poznali različne oblike poslovnega tveganja kot računovodje iz prvih dveh podjetij.

Še bolj osupljivo in skrb zbujajoče pri računalniški avtomatizaciji je to, da je razvojno še tako rekoč v povojih. Strokovnjaki so nekoč domnevali, da so računalniški programi precej omejeni pri avtomatizaciji zapletenih nalog, predvsem tistih, ki zahtevajo senzorično zaznavo, prepoznavanje vzorcev in konceptualna znanja. Za zgled so dajali vožnjo avtomobila, ki ne zahteva le nenehnega tolmačenja velikanskega števila vizualnih znakov, temveč tudi sposobnost takojšnjega prilagajanja na nepredvidljive razmere. »Zavoj levo med nasproti vozečima avtomobiloma mora upoštevati toliko dejavnikov, da si je skoraj nemogoče predstavljati skupek vseh pravil, s katerimi bi lahko posnemali človeškega voznika,« sta leta 2004 zapisala priznana ekonomista. Le šest let za tem, oktobra 2010, je Google objavil, da je izdelal sedem samovozečih avtomobilov, ki so v Kaliforniji in Nevadi že prevozili skoraj 300.000 kilometrov.

Samovozeči avtomobili ponujajo vpogled v to, kako se bodo roboti lahko gibali in opravljali naloge v fizičnem svetu tudi pri dejavnostih, ki zahtevajo zavedanje okolja, koordinirano gibanje in sprotno odločanje. Enako hiter je tudi napredek pri avtomatizaciji intelektualnih nalog. Še pred nekaj leti se je zamisel o tem, da bi računalnik lahko tekmoval v televizijskem kvizu, kot je Jeopardy, zdela smešna, toda leta 2011 je IBMov superračunalnik Watson pometel s Kenom Jenningsom, najuspešnejšim tekmovalcem v tej oddaji vseh časov. Watson ne razmišlja kot ljudje, ne razume, kaj počne ali govori. Njegova prednost se skriva v izjemni hitrosti sodobnih računalniških procesorjev.

V knjigi Race Against the Machine (Tekma s strojem) iz leta 2011, ki govori o ekonomskih posledicah avtomatizacije, sta raziskovalca z MITa Erik Brynjolfsson in Andrew McAfee napisala, da sta Googlov samovozeči avtomobil in IBMov Watson predstavnika novega vala avtomatizacije, ki bo zaradi »eksponentne rasti« računalniške moči spremenila naravo dela v vseh poklicih in opravilih. »Danes,« sta napisala, »se računalniki razvijajo tako hitro, da njihove sposobnosti s polja znanstvene fantastike ne prehajajo v vsakdanje življenje v obdobju človeškega življenja ali poklicne kariere, temveč v komaj nekaj letih.«

Kdo sploh potrebuje ljudi? To vprašanje je pogosto v razpravah o avtomatizaciji. Če zmogljivost računalnikov napreduje tako hitro in če so ljudje v primerjavi z njimi počasni, okorni in nagnjeni k napakam, čemu ne bi potem izdelali nezmotljivih samozadostnih računalniških sistemov, ki bi brez človeškega nadzora in posredovanja lahko delovali brez napak? Čemu ne bi odstranili človeškega dejavnika? Tehnološki teoretik Kein Kelly je v komentarju povezave med avtomatizacijo in napakami pilotov dejal, da je edina prava rešitev razvoj popolnoma samostojnega avtopilota: »Človeški piloti ne bi smeli več dolgo upravljati letal.« Angelski vlagatelj iz Silicijeve doline Vinod Khosla je nedavno izjavil, da bo zdravstvena oskrba veliko boljša, ko bodo medicinski računalniki programi, ki jim pravi kar »doktor algoritem«, namesto sedanje podpore človeškim zdravnikom in pomoči pri postavljanju diagnoz popolnoma nadomestili zdravnike. Najboljše zdravilo za pomanjkljivo avtomatizacijo je popolna avtomatizacija.

Ta zamisel je mikavna, toda noben stroj ni nezmotljiv. Prej ali slej se bo tudi najnaprednejša tehnologija pokvarila, naredila napako ali pa bodo   računalniški sistemi naleteli na okoliščine, ki jih njihovi oblikovalci niso predvideli. Ob čedalje večji zapletenosti avtomatiziranih tehnologij je zaradi čedalje večje odvisnosti od pravilnega in usklajenega delovanja algoritmov, zbirk podatkov, senzorjev in mehanskih delov tudi več možnosti za napake, ki jih je teže zaznati. Vsi deli lahko delujejo brezhibno, a manjša napaka v zasnovi sistema lahko povzroči katastrofalno nesrečo. Tudi če bi bilo mogoče zasnovati popoln sistem, bi moral še vedno delovati v nepopolnem svetu.

Lisanne Bainbridge, inženirska psihologinja z University Collegea v Londonu, je že leta 1983 opisala najtežjo uganko računalniške avtomatizacije. Ker oblikovalci sistemov predvidevajo, da so človeški operaterji »nezanesljivi in neučinkoviti,« vsaj v primerjavi z računalnikom, skušajo čim bolj zmanjšati vlogo operaterja. Ljudje so zato le nadzorniki, pasivni opazovalci zaslonov. In prav pri takih opravilih se zaradi našega begavega uma odrežemo najslabše. Raziskave pozornosti, ki so jih opravljali že med drugo svetovno vojno med radarskimi operaterji, so pokazale, da smo ljudje zelo težko pozorni na stabilen zaslon z informacijami več kot pol ure. »Zato ni mogoče, da bi človeški nadzorniki lahko uspešno spremljali morebitne napake,« pravi Bainbridgeova. In ker naše veščine, če jih ne uporabljamo, propadajo, bo celo izkušen operater, če bo dolgo omejen le na spremljanje zaslona, začel delovati kot neizkušen. Zaradi zmanjševanja pozornosti in propadanja znanja se veča tudi verjetnost, da se bo operater, ko bo šlo kaj narobe, odzval napačno. Domneva, da bodo ljudje najšibkejši člen v sistemu, postane samoizpolnjujoča se prerokba.

Psihologi so odkrili nekaj preprostih načinov, kako preprečiti nezaželene učinke avtomatizacije. Programe je mogoče sprogramirati tako, da redno, v naključnih intervalih prenašajo upravljanje nazaj človeškim operaterjem; če ljudje vedo, da so lahko v slehernem trenutku prisiljeni prevzeti nadzor, to spodbuja zbranost, pozornost na okoliščine in učenje. Poleg tega je mogoče  omejiti obseg avtomatizacije in zagotoviti, da ljudje med nadziranjem računalnikov opravljajo tudi zahtevnejše naloge, ne le opazujejo. Če so ljudje zaposleni, laže preprečujejo nastanek generacijskega učinka. V programsko opremo lahko vgradite izobraževalne podprograme, uporabnikom nalagate zahtevnejša ročna in umska opravila, ki spodbujajo tvorjenje spominov in pridobivanje veščin.

Nekateri programerji to že upoštevajo. Najboljši učni šolski programi pomagajo učencem osvajati nova znanja s spodbujanjem pozornosti, nalaganjem truda in utrjevanjem novih veščin in znanj s ponavljanjem. Ti programi so zasnovani v skladu z najnovejšimi dognanji o tem, kako človeški možgani ustvarjajo in shranjujejo spomine in jih vpletajo v naše konceptualno vedenje in praktično znanje. Toda večina aplikacij ne spodbuja učenja in ne pritegne uporabnika, v bistvu delujejo ravno nasprotno, saj razvoj in ohranjanje strokovnih znanj skoraj vedno zahteva tudi določeno žrtvovanje časa in produktivnosti. Učenje zahteva neučinkovitost. Podjetja, ki hočejo kar največjo produktivnost in dobiček, niso pripravljena na tako odrekanje. Tudi ljudje sami večinoma iščejo učinkovitost in udobje. Izberemo program, ki nas razbremeni, ne tistega, s katerim moramo za isti rezultat delati več in dlje. Abstraktne skrbi o izgubi človeške nadarjenosti se ne morejo enakovredno kosati z mikavnostjo privarčevanega časa in denarja.

Mladi Inuiti starodavna znanja gibanje v divjini počasi zamenjujejo za sprejemnike GPS. S tem se ne razlikujejo več pretirano od predmestnega voznika športnega terenskega vozila s satelitsko navigacijo.

Otoček Igloolik, ki leži pred obalo Melvillovega polotoka na skrajno  severnem kanadskem območju Nunavut, je pozimi zelo negostoljuben kraj. Povprečna temperatura je okoli 20 stopinj Celzija pod lediščem, okoliško morje prekriva debela plast ledu, le nekajkrat na zimo ga osvetli sonce. Kljub tako surovim razmeram inuitski lovci že več kot 4000 let odhajajo z doma na otoku in se podajajo na lov po ledu in tundri. Navigacijske sposobnosti staroselskih lovcev v tej arktični pustinji, v kateri tako rekoč ni stalnih orientacijskih točk, kjer so nenehno snežni zameti, sledi pa se čez noč zabrišejo, že stoletja navdušujejo raziskovalce in znanstvenike. Izjemna inuitska veščina ne temelji na tehnoloških dosežkih – dolgo so se izogibali zemljevidom in kompasom – temveč na odličnem poznavanju vetrov, snežnih zametov, živalskega vedenja, zvezd in morskih tokov.

Inuitska kultura se zdaj spreminja. Lovci z Igloolika se zdaj pri orientaciji zanašajo na računalniško ustvarjene zemljevide. Predvsem mlajši Inuiti so sprejeli tehnologijo GPS, kar niti ni tako težko razumeti. Ob lahkotnosti in prikladnosti avtomatske navigacije se zdijo tradicionalne inuitske tehnike izjemno zastarele in odvečne.

A hkrati z nastankom naprav GPS so se med Inuiti začela pojavljati tudi poročila o resnih lovskih nesrečah. Lovec, ki ne obvlada starih orientacijskih veščin, se v ledeni puščavi zlahka izgubi, še posebej, če mu zataji sprejemnik GPS. Poti, ki so natančno vrisane na satelitske zemljevide, znajo lovcem tako zožiti vidni kot, da zaidejo na tanek led ali v druge nevarnosti, ki bi se jim vešč navigator zlahka izognil. Antropolog Claudio Aporta z ottawske univerze Carleton je več kot 15 let preučeval inuitske lovce. Pravi, da jim je satelitska navigacija prinesla številne ugodnosti, je pa že precej zmanjšala njihove navigacijske sposobnosti in na splošno poznavanje naravnega okolja. Inuit na snežnih saneh, opremljenih s satelitsko navigacijo, se ne razlikuje pretirano od predmestnega voznika športnega terenskega vozila s satelitsko navigacijo: računalniškim navodilom posveča toliko pozornosti, da pozabi na okolico. Potuje »z zavezanimi očmi«, kot se je izrazil Aporta. Edinstveno znanje, ki so ga Inuiti razvijali tisočletja, bi lahko izginilo v eni generaciji.

Ne glede na to, ali gre za pilota v kabini letala, zdravnika v ambulanti ali inuitskega lovca na ledeni plošči, znanje zahteva vajo. Eno najizjemnejših značilnosti ljudi je tudi skoraj najlaže spregledati: vsakič, ko se soočimo z resničnostjo, se naše poznavanje sveta poglobi, še tesneje se povežemo z njim. Ob spopadanju z zahtevno nalogo nas morda res žene pričakovanje konca našega truda, dosega cilja, a v resnici nas izpolnjuje samo delo, torej sredstvo. Računalniška avtomatizacija ločuje cilj od sredstev. Z njo laže pridemo do želenega, a nas oddaljuje od truda nekaj osvojiti in spoznati. Ob spreminjanju v bitja zaslonov se spoprijemamo z eksistencialnim vprašanjem: leži naše bistvo še vedno v našem vedenju in znanju ali pa smo že pripravljeni, da bi nas določale le še naše želje? Če se ne bomo sami lotili tega vprašanja, nam bodo odgovor nanj z veseljem poiskale naše elektronske priprave.

Copyright The Atlantic, distribucija MCT Information Services