uredi› krajšaj› T:200 M:397 Z: [×]

Krotilec

Senator Mark Warner, nekdanji vlagatelj v telekomunikacijskih panogi in podjetnik, bije plat zvona, ker kitajski napredek in napake velikih tehnoloških družb spreminjajo geopolitični status Združenih držav Amerike. Tako kongres kot Silicijevo dolino poskuša prisiliti k ukrepanju.

Ainsley Harris, Fast Company

Oblačnega novembrskega dne je v središče za obiskovalce na Kapitolu vstopilo 12 vlagateljev tveganega kapitala v temnih oblekah, opravilo varnostni pregled in se namerilo v klet, kjer policist straži vhod v posebni senatni oddelek za občutljive informacije. Po vstopu skozi dvojna vrata so vlagatelji v lesene razdelke odložili telefone in Applove ure. Njihov gostitelj, senator Mark Warner, ima tam lastni razdelek z imenom, enako velja za vseh njegovih 99 kolegov senatorjev.

Warner, demokrat iz zvezne države Virginija in podpredsednik odbora za obveščevalno dejavnost, je finančnike na Kapitol povabil zaradi tajnega sestanka o Kitajski. Tako so predsedniku državne zveze tveganega kapitala in direktorju Bobbyju Franklinu sledili v zvočno izoliran podzemni prostor, kjer ni mogoče niti prisluškovati niti vohuni, in sedli na stole za veliko okroglo mizo, kjer so jih že čakali visoki predstavniki FBI, ministrstva za domovinsko varnost, državnega središča za kontraobveščevalno dejavnost in varnost ter floridski senator Marco Rubio, republikanski član odbora za obveščevalno dejavnost. Lastniki tveganega kapitala so podpisali zavezo, da o sestanku ne bodo govorili, in prebrali pravila, ki veljajo za občutljive informacije, nato sta Warner in Rubio v pol ure dorekla okvirni dnevni red pogovora, ki je sledil.

Warner je v naslednjih sedmih mesecih pripravil še deset podobnih sestankov za šefe podjetij in akademike. Nekdanji podjetnik in tehnološki vlagatelj se je čutil dolžnega, da sproži alarm zaradi Kitajske, mi je povedal, ko sva se nekaj mesecev pozneje sestala v njegovi kotni pisarni blizu Kapitola z visokimi stropi in ameriško zastavo, ki se je v vetriču svetlikala pred oknom. Rad bi nadoknadil zamujeni čas. »Prepozni smo bili,« je dejal, pri čemer je imel v mislih predvsem 5G – tehnološki preobrat z večjimi brezžičnimi hitrostmi, ki ga je primerjal s preskokom z radia na televizijo. Kitajska je 2018 v raziskave in razvoj tehnologij, kot je 5G, vložila skoraj 300 milijard dolarjev in podprla domača zagonska podjetja, kot je Huawei, telekomunikacijski velikan, ki se lahko pohvali z več patentni za 5G od vseh družb na svetu in ki je leta 2019 ustvaril 120 milijard dolarjev prometa, kar pomeni, da po velikosti približno dosega Microsoft. Warner je prepričan, da Kitajska prek družb, kot je Huawei, ki poslujejo mednarodno (to podjetje je dejavno v 170 državah), poskuša izvoziti model internetnega upravljanja, ki je v nasprotju z ameriškimi prednostnimi nalogami, kaj šele obstoječimi normami.

Na čisto osnovni ravni bi Huaweijeva strojna oprema za mobilno omrežje pete generacije lahko služila kot zadnja vrata za kitajske vohune, ki bi radi prisluškovali tujim mrežam. Nekoliko bolj sofisticirano pa bi bilo, če bi Kitajska Huawei in sorodna podjetja uporabila za izvoz kompleta orodij za državni nadzor prek interneta. (Tiskovni predstavnik Huaweija je zanikal takšne domneve in družbo opisal kot prodajalca, ki je globoko vpet v zapleteno globalno dobavno verigo.)

»Kljub napakam našega (demokratičnega) sistema ne primerjajte s tem, kar počnejo Kitajci,« je poudaril Warner.

Združene države Amerike se še vedno ubadajo z vprašanjem, kako zakonsko ukrotiti igralce iz obdobja 4G, kot sta Facebook in Google, ki se utegneta kmalu znajti na sodišču in morda pred kongresom zaradi protikonkurenčnih ter goljufivih poslovnih praks, ki dobiček postavljajo pred zasebnost uporabnikov in uničevalno vplivajo na družbeno razpravo ter demokratične volitve po vsem svetu.

Vse to se je Warnerju pletlo po glavi v podzemnih prostorih, ko je predstavil zaupne informacije, s katerimi je potem seznanil zbrane vlagatelje. Ti so prišli iz občutka dolžnosti, morda delno tudi iz radovednosti. Morda jih je zbodel tudi upad kitajskih neposrednih naložb v ZDA, saj so te s 46 milijard dolarjev leta 2016 v dveh letih upadle na komaj pet milijard.

Prišli pa so tudi zaradi samega 65-letnega senatorja Warnerja, ki je zaradi svoje poklicne preteklosti med redkimi, ki so zmožni povezati Silicijevo dolino in Washington. Prepričan je, da je prišel čas za ukrotitev velikih tehnoloških družb, in sicer tako, da se zakonsko uredi, kako te platforme služijo denar – že samo to pove veliko o tem, kako grozne so razmere za ameriške porabnike. Poleg tega si močno prizadeva izobraziti tehnološke direktorje o zunanjepolitičnih vprašanjih, kot je Kitajska. To nazorno kaže, kako kronično nepripravljena je Silicijeva dolina na uravnavanje lastnega vpliva na državno varnost in svetovne dogodke. Warner je o Kitajski prepričan, da bo predsednik Ši Džinping ob pomoči ukradene intelektualne lastnine in svoje komunistične partije postavil okvire za nadzorovanje naslednjega obdobja interneta. Povedano drugače, tvegani kapital igra bolj zapleteno globalno igro, kot se verjetno zaveda.

Eden od vlagateljev je zaupni material o kitajskih ambicijah, da bi zase na račun drugih iztržili čim več, in uspešnost te države pri izrabljanju ameriške ranljivosti označil za razsvetljenje, drugi pa je povzel komentarje, ki jih je Warner že slišal od tujih zaveznikov, in se vprašal, kaj točno namerava ameriška vlada ukreniti glede tega.

Warner, rojen v Indiani, je s premoženjem v višini 230 milijonov dolarjev med najbogatejšimi kongresniki. Njegovo bogastvo izvira iz sredine 80. let, ko je veliko stavil na predpostavko, da bo brezžična komunikacija prihodnost telekomunikacij. Po diplomi na harvardski pravni fakulteti in delu za demokratske organizacije ter nekaj eksperimentiranja s podjetništvom je opazil, da je zvezna komisija za komunikacije začela drugače dodeljevati licence za brezžične frekvence in postala nekakšna posrednica, ki je povezovala kupce in prodajalce pravic. Prva leta so bila sušna: Warner je včasih na poti moral spati kar v avtomobilu, da ni zapravljal za hotele. Vztrajal je in zaslovel kot pošten in neizprosen poslovnež, le nekateri so mu očitali, da puli ljudem denar. »Bil je skorajda vsiljiv, vendar je s tem ljudi prisilil k odločitvi,« ga je opisal vlagatelj James Murray, eden od Warnerjevih takratnih poslovnih partnerjev. Warner je pozneje z Murrayjem in s še tremi kolegi začel v posle vlagati lasten denar in sčasoma se je začelo porajati, kar se je nato razvilo v podjetje za vlaganje tveganega kapitala Columbia Capital.

A Warnerja je še naprej mikala politika, ki ga je že kot študenta zvabila v Washington na tamkajšnjo univerzo. Svoje posebne sposobnosti je konec 80. let izkoristil za zbiranje denarja, začasno je prenehal delati v svojem podjetju in prevzel vodenje kampanje Douglasa Wilderja skupaj z zbiranjem denarja. Wilder je tako postal prvi temnopolti guverner zvezne države Virginija. Leta pozneje je v svoji lastni kampanji za virginijskega guvernerja leta 2001 protikandidata premagal z dvakrat več glasovi in svoj edini mandat dokončal s podporo volivcev, ki v raziskavah javnega mnenja ni nikoli upadla pod 70 odstotkov. Ko je Warner leta 2009 vstopil v ameriški kongres, je veljal za vzhajajočo zvezdo demokratske stranke. Na državni konvenciji demokratov leto dni prej mu je pripadel govor o bodoči smeri stranke in njegovo ime se je omenjalo med kandidati za predsednika ali podpredsednika.

To je bilo hkrati obdobje, v katerem so Silicijevo dolino v Washingtonu cenili. Tehnološke direktorje so slavili kot ameriške inovatorje in Bela hiša pod Barackom Obamom je pogosto hvalila njihov prispevek (leta 2015 so pri Wall Street Journalu ugotovili, da so se Googlovi zaposleni šest let približno enkrat na teden sestajali z visokimi predstavniki Bele hiše.) Warner je redno zahajal v zalivsko območje San Francisca in tam zbiral sredstva. Denar je dobival od ljudi, kot sta Sheryl Sandberg in John Doerr. Prek mreže, ki jo je vzpostavil, ko je še delal v Columbia Capitalu, je ostajal na tekočem o tehničnih inovacijah. Ustanovitelj Aola Steve Case in nekdanji predsednik zvezne komisije za komunikacije Tom Wheeler se spominjata, da sta vsak posebej hodila na večerje z Warnerjem in razpravljala o gospodarstvu, ki temelji na pogodbenem delu, davno preden je Uber postal vsakdanja beseda v ameriških gospodinjstvih. (Warner je pozneje predlagal zakonski osnutek, s katerim bi tudi pogodbeni delavci dobili dostop do prenosljivih ugodnosti, kar je bil eden redkih predlogov na zvezni ravni, povezanih z novo obliko dela.)

»Mislim, da je podpiral posel, tehnologijo in inovacijo,« je povedal Case, »vendar se je tudi zavedal, da politika postaja vse pomembnejša, ko internet postaja del vsakdanjega življenja. Pametno je preveriti še z drugega zornega kota, kakšna so pravila za Facebook, ki ima dve milijardi uporabnikov in je vplivnejši od vseh medijskih družb.«

Tako kot večina izvoljenih kolegov tudi Warner sprva ni videl potrebe po krotitvi velikih tehnoloških družb, kaj šele, da bi razmišljal, kako bo kitajska vlada tehnologijo izrabila za izgradnjo svojega imperija. »Vsi smo samo nekaj mečkali,« je priznal. Pred več leti je njegov urad postavljal vprašanja, na primer o goljufijah na spletnih oglaševalskih trgih in napravah, ki so lahko vohunile za otroki. Za Warnerja je preobrat prišel z ruskim vmešavanjem v predsedniške volitve leta 2016, kar je odbor ameriškega senata za obveščevalne dejavnosti začel preiskovati 2017. »Še vedno se spomnim popolnoma vzvišenega in pretiranega odziva direktorja Marka Zuckerberga in drugih pri Facebooku. No, to je pa gotovo 'noro',« je povedal in ponovil Zuckerbergove pripombe iz leta 2016 v zvezi z lažnimi novicami na njegovem omrežju in njegovem vplivu na predsedniške volitve. Preiskava se še ni v celoti končala. Po slabih dveh letih je posebni preiskovalec Robert Mueller obtožil 13 Rusov in tri ruska podjetja (proti enemu so obtožnico že umaknili) ter izpostavil, da si je ruska internetna raziskovalna agencija za strateški cilj postavila sejanje razprtij v ameriškem političnem sistemu. Ruska agencija je v Facebooku, Instagramu in Twitterju našla popolno orodje za to.

Silicijeva dolina se je na Kapitolu uradno morala zagovarjati šele aprila 2018, ko je Zuckerberg pred senatom in odbori predstavniškega doma skupaj kar deset ur pričal o zasebnosti, politični polarizaciji in metodah, s katerimi Facebook služi denar. Facebookova operativna direktorica Sandbergova in Twitterjev direktor Jack Dorsey sta svoj trenutek dočakala septembra, ko sta morala pričati pred Warnerjem in senatom za obveščevalne dejavnosti. Direktor Alphabeta Larry Page, ki ga je povabil predsednik odbora, senator Richard Burr, se ni pojavil. »Zelo sem razočaran, ker se je Google (katerega lastnik je Alphabet), ena najvplivnejših digitalnih platform na svetu, odločil, da svojega vodstva ne bo poslal na zagovor pred odborom,« je takrat izjavil Warner. (V Googlu so zasebno priznali, da je bila ta odločitev napačna.)

Takrat so se Warner in člani njegovega osebja pogovarjali z ustanovitelji zagonskih podjetij, akademiki in s pravnimi strokovnjaki za zasebnost – med drugim s Tristanom Harrisom, soustanoviteljem in direktorjem središča za humano tehnologijo, in z Jimom Steyerjem, ustanoviteljem in direktorjem podjetja Common Sense Media. Ob njihovi pomoči je Warner objavil belo knjigo, v kateri je med drugim predstavil 20 predlogov za politiko, ki jih je strnil iz prvotnih 50, služili pa so kot izhodišče za razpravo o zakonski ureditvi tehnološkega področja. Predlogi niso pritegnili širše pozornosti, saj so bili napisani za dobro podučene. Kljub temu so o njih veliko govorili na Kapitolu in v naslednjih mesecih je Warner ob podpori republikancev lahko predstavil tri predloge za zakonsko regulacijo tehnološkega sektorja. »Po mojih izkušnjah je čas na Kapitolu skoraj vedno zapravljen,« je povedal neki direktor zagonskega podjetja. »Če je zraven Warner, to ne velja,« je poudaril.

Po enem od predlogov bi morali iskati lažne račune na družbenih omrežjih, saj igrajo ključno vlogo pri širjenju dezinformacij. Drugi predlog, ki ga je Warnerjev urad razširil v zakonski predlog (sopodpisnica je bila tudi republikanska senatorka Deb Fischer iz Nebraske) govori o namerno zavajajočih vmesnikih, ki jih pogosto uporabljajo velike tehnološke družbe. V skladu s tretjim predlogom pa bi platforme, kot je Facebook, morale za vsakega uporabnika preračunati vrednost v oglaševalskih dolarjih in jo na zahtevo prikazati, da bi demistificirali poslovni model platform. Junija je to zamisel udejanjil s podporo tako imenovanemu zakonu Dashboard (kratica za Designing Accounting Safeguards to Help Broaden Oversight and Regulations on Data – gre za računovodske varovalke za večji nadzor in strožjo ureditev področja podatkov). Z njim bi velike tehnološke družbe prisilili k objavljanju podatka, koliko so vredni posameznikovi podatki o njegovem razmerju, starosti, načrtih za počitnice in tako naprej. Če bodo takšni predlogi kdaj uzakonjeni, se bo tehtnica prevesila v korist porabnikov in borcev proti trustom.

Usoda teh zakonov je v rokah republikanskih voditeljev, ki imajo večino v senatu, vključno s senatorjem Lindseyjem Grahamom, predsednikom pododbora za kazniva dejanja, zato je začetna vnema za sprejem obsežnejše zakonodaje o varovanju zasebnih podatkov nekoliko zastala in so možnosti za sprejetje Warnerjevih predlogov manjše. Predlansko jesen, tik preden bi Googlov direktor Sundar Pichai moral imeti zasebni sestanek z zakonodajalci, vključno z Grahamom, je Warner republikanca iz Južne Karoline opazil v telovadnici, rezervirani samo za člane senata. Warner je zaskočil kolega in spregovoril o zamislih v svojih predlogih in Grahamu obljubil, da mu bo poslal kopijo bele knjige. »Preberi jo še pred sestankom s Sundarjem,« mu je zabičal. Vendar Grahama podrobnosti o ureditvi tehnoloških družb niso zanimale, čeprav ima njegov odbor nekaj pristojnosti tudi na tem področju. (Lahko bi dodali, da se mu res lahko fučka, saj le 17 odstotkov registriranih volivcev meni, da bi kongres zakonsko ureditev tehnoloških družb moral uvrstiti med prednostne naloge.) Graham je tudi omogočil, da so se prek njegovega odbora še dodatno razširile trditve o domnevnih Googlovih predsodkov do konservativcev.

Pichai je potem decembra pričal v predstavniškem domu pred odborom za kazniva dejanja, s čimer je Google v Washingtonu končno dobil tudi obraz. Eden od članov predstavniškega doma je Pichaija, na primer, povprašal o iphonovih nastavitvah: očitno se ni zavedal, da bi bilo takšno vprašanje umestneje postaviti Applu. Ob takšnih pripetljajih je Roju Khannu, demokratskemu kongresniku, ki predstavlja tudi Silicijevo dolino, jasno, zakaj direktorji tehnoloških družb neradi sodelujejo. »Nekatera vprašanja so tako neumna ... V petem razredu bi znali vprašati kaj pametnejšega,« mi je povedal med enim od glasovanj na Kapitolu. »Seveda mora Google sodelovati. A ko mora direktor pojasniti, da to ni tisto podjetje, ki izdeluje iphone, lahko razumeš, zakaj so skeptični do sodelovanja.«

Khanna zavrača tudi predlog, da bi direktorji tehnoloških družb morali osebno odgovarjati za napake, ki se dogajajo v času njihovega vodenja. To zamisel so predstavili hkrati z večmilijardno poravnavo med zvezno komisijo za trgovanje in Facebookom zaradi kršenja zasebnosti. »Mislim, da so ti posamezniki za svet naredili več dobrega kot slabega,« je dodal.

Ob pozivu, naj navede primer nečesa dobrega, je stopil k velikemu marmornatemu kaminu blizu najine mize v Rayburnovi sobi, kjer se je na vtičnici v orehovem opažu polnil njegov iphone. »Te platforme so študentom na Parklandu, gibanju #Jaztudi, civilni nepokorščini v Iranu in ljudem omogočile, da so ostali v stiku s svojimi najbližjimi kjerkoli na svetu …« je v mislih odtaval in preveril sporočila. Medtem ko Washington omahuje z zakonsko ureditvijo tehnološkega področja, še vedno živimo v operacijskem sistemu Silicijeve doline.

Med 20 predlogi, ki jih je Warner vključil v svojo belo knjige, noben ne predvideva zmanjšanja velikih tehnoloških družb, čeprav se njegova stranka trudi za odločnejše uresničevanje protitrustovskih zakonov. »Ne pridružujem se še pozivom za razbitje družb, kot je Facebook, ker bi rad najprej preveril, ali je mogoče uporabiti druge zakone,« je povedal. Opogumlja ga to, da so izvrševalci zakonov – pravosodno ministrstvo in zvezna komisija za trgovanje – začeli preiskave, ki bi lahko pripeljale do ustreznih kazni.

Zakonodajalci z obeh strani postajajo odločnejši v svojih besedah. Demokratska senatorka in do marca ena od morebitnih kandidatk za predsedniški položaj Elizabeth Warren je pozvala k razbitju Amazona, Appla, Facebooka in Googla. Republikanski senator Josh Hawley, novinec iz Misurija, je naredil še korak dlje in je v kolumni v USA Today družbena omrežja označil za digitalno mamilo. Namignil je tudi, da bi nam bilo morda vsem lepše, če bi Facebook izginil. (Michael Beckerman, predsednik združenja, ki zastopa Facebook in druge velikane, je kolumno označil za neodgovorno in prezirljivo.)

Matt Stoller iz možganskega trusta Open Markets prav tako podpira oblasti pri zakonski ureditvi »koncentracije kapitala« v Silicijevi dolini in odzivu na čudne pobude. »Facebook in Google imata ogromen stroj za manipuliranje,« je poudaril. Ljudem sugerirata: Morate naju uporabljati, ker sva komunikacijski mreži, in mimogrede, manipuliramo z vami, tretje stranke nam plačujejo za vaše podatke, in to je najin poslovni model. In kdo je pripravljen plačati? No, tuji tekmeci so pripravljeni plačati. Proizvajalec snickersov je pripravljen plačati, da bi prodal še več čokoladk, pa tudi Savdska Arabija, da bi vplivala na to, kako jo opredeljujejo v Washingtonu. V tem tiči težava.«

Warner se je tega zavedal, kljub temu pa ne bi razbijal velikanov iz Silicijeve doline, temveč bi jih raje prisilil, da bi zvišali svoja merila. Njegov zakon o poštenih oglasih (Honest Ads Act), na primer, bi omejil tuje vmešavanje v ameriške volitve in pripomogel k večji preglednosti političnih oglasov na družbenih omrežjih. A zaradi počasnosti kongresa o njem še niso glasovali. V vmesnem obdobju je Facebook sam hitro oblikoval svojo podatkovno zbirko o oglasih med predvolilno kampanjo in s tem pridobil nekaj točk za trud, vendar si je kljub temu prislužil grajo strokovnjakov, ki trdijo, da struktura te podatkovne banke otežuje oziroma celo onemogoča analize, kakršne bi radi pripravili. Poleg tega ni še nihče pristojen za oceno, ali Facebook res stori vse, kar je v njegovi moči, da bi tujim strankam preprečil vplivanje na ameriške volivce – to naj bi zahteval tudi novi zakon. Povedano drugače, Silicijeva dolina si izmišljuje novosti hitreje, kot lahko ukrepajo zakonodajalci, in je našla novo metodo za izogibanje predpisom.

»Mislim, da so se potrudili, vendar zgolj toliko, kot je bilo nujno,« je komentiral Warner. (Facebook tega za ta članek ni želel komentirati.) Po njegovem mnenju bi pretiravali, če bi Facebook pohvalili zaradi njegove »proaktivnosti«: »Trudijo se uvesti obrobne spremembe, da bi se izognili uresničevanju strožjih zakonov. Mislim, da ne bodo storili nič revolucionarnega.«

Sandbergova, ki je začela pravi bojni pohod, da bi očarala Kapitol, je poskušala v dobro Facebooka izrabiti celo pomisleke in strahove glede Kitajske ter je za CNBC povedala: »Ljudi skrbi velikost in vpliv tehnoloških družb, vendar bi nas v ZDA moralo skrbeti tudi zaradi velikosti in moči kitajskih družb ter dejstva, da teh družb v nasprotju z ameriškimi ne bodo mogli razbiti na manjše enote.«

Warner je vajen, da se tehnološki direktorji sklicujejo na Kitajsko kot na bavbava – za to taktiko se lahko skrijejo. Počasi ga mineva potrpljenja. »Vedno so vljudni in ponavljajo, da bi radi sodelovali, vendar so redko naklonjeni popuščanju, ko gre za razkrivanje številk,« je pojasnil in pri tem imel v mislih svoja prizadevanja, da bi podjetja, kot je Facebook, prisilil k predstavitvi podatkov, koliko so vredni zasebni podatki uporabnikov družbenih omrežij. »Veliko je sprenevedanja.«

Warner je človek sklepanja poslov in dogovorov, zato ga počasnost izčrpava. V Kaliforniji in Mainu so sprejeli zakona o varovanju zasebnih podatkov, podobna evropski splošni uredbi o varovanju podatkov, ki je začela veljati lani. Ta zakon teoretično zveni lepo, vendar z njim porabniki še niso pridobili omembe vredne tržne moči. Poleg tega zaradi novih zakonov grozi, da bo nastala zmešnjava zakonskih ureditev, skozi katero se bo uspelo prebijati le velikim podjetjem z vojsko odvetnikov in lobistov. »Če bomo v Washingtonu spet postali zmožni postavljati pravila, nam bo po mojem mnenju sledil tudi preostali svet,« je povedal. A za zdaj se zveznim zakonodajalcem ni uspelo dogovoriti, kako zavarovati zasebnost uporabnikov. Če dodamo še zahtevnost sveta, v katerem bo omogočeno delovanje pete generacije mobilnega omrežja, nejasne algoritme umetne inteligence in »pametna« mesta ter senzorje, pa se enotno mnenje s Kapitola, ki bi ugodno vplivalo na ves svet, zdi še manj verjetno. »Precej razočaran sem, ker nam ni uspelo dodati še več točk,« je priznal Warner. »Moje razpoloženje niha.«