uredi› krajšaj› T:186 M:408 Z: [×]

Kako sem poskušal prelisičiti Facebookov algoritem

Facebook pogosto sarkastično opisujejo kot platformo za delitev fotografij dojenčkov. Ko se prijavim, jih res nekaj vidim, a veliko dojenčkov na mojem viru novic je podganjih mladičkov.

Joe Pinsker, The Atlantic Magazine

Zgodba, kako so ti goli mladički začeli preplavljati moj vir novic, se začne, ko mi je prijateljica povedal za Facebookovo skupino, živahen forum za razpravljanje o imenih za dojenčke, ki jo je čisto zasvojila. Pridružil sem se ji in kmalu je bila moja časovnica posejana s prošnjami za »lepo irsko ime« in »ime, podobno Everly, ker, žal, za nas ni uporabno«.

Trenutno sicer ne iščem imena za dojenčka, a novost mi je bila všeč, zato sem poiskal še več takšnih strani in se pridružil skupinam oziroma všečkal strani ljubiteljev vina, počasnih tekačev, navdušencev nad dinozavri, obsedencev s snegom iz jugovzhodnega Michigana in nazadnje odkril še skupino, namenjeno rejcem podgan.

Preden sem začel ta poskus s pridruževanjem, se mi je Facebook zdel kot opazovanje algoritma, ki organizira parado življenjskih slogov, dosežkov in mnenj mojih vrstnikov. Zdelo se mi je, da načrtno poskuša zbuditi zavist in notranjo negotovost. A slike dinozavrovih fosilov in ocene »moških« vin s sadno noto so to procesijo spremenile v čudno in včasih zabavno predstavo ter mi omogočile vpogled v vse te zadeve, ki so lahko zanimive, vendar ne sodijo v delokrog mojega družabnega okolja.

Všeč mi je bila raznolikost; med brskanjem nisem imel več tako izrazitega občutka, da gre za tekmovanje. In nenavadno globoko me je prevzelo, kako tujci neumorno razpravljajo o banalni temi, ki pa je zanje izjemno pomembna. Novi prebivalci mojega vira novic so mi omogočili predah od personalizacije, za katerega sploh nisem vedel, da ga potrebujem.

Kot pravi Ethan Zuckerman, direktor središča za javne medije, ki deluje v okviru MIT, večina današnjih družbenih omrežij temelji na tem, da medčloveške odnose iz resničnega sveta prenese v virtualnega. In ker mreže v resničnem svetu oblikuje homofilija – nagnjenost ljudi, da se družijo s sebi podobnimi –, tudi družabna omrežja uporabnike obdajo s tipom ljudi, ki jim je znan. Homofilija je starodavni človeški nagon, Facebookov algoritem pa ga potencira z industrijsko učinkovitostjo.

Torej sem poskušal Facebooku preprečiti, da bi počel, v čemer je že po naravi dober, in ga ukaniti, da bi mi ponudil ravno nasprotno: naključnost, presenečenje, heterofilijo. Kmalu sem se začel spraševati, ali obstajajo druge, boljše metode, da bi to dosegel.

Odvračanje algoritma z moje sledi je postalo lažje, ko sem na pomoč poklical druge algoritme. To mi je uspelo s frajerskim orodjem, imenovanim Noisify, ki Facebookovo okence za iskanje polni z naključnimi besedami. Cathy Deng, programerka iz San Francisca, je Noisify razvila po volitvah leta 2016, ker so bili njeni znanci menda obsedeni s političnimi informacijskimi mehurčki. »Zdi se mi precej omejevalno, če si prepričan, da svet obstaja le ob osi levo proti desnemu,« mi je razložila. »Pomislila sem, da je svet veliko pestrejši.«

Ko sem namestil Noisify, je moje iskanje novosti dobilo turbo pogon. Orodje me je usmerilo v kotičke Facebooka, ki so se mi zdeli kot kratke počitnice, stran od običajnega vala posodobitev iz življenja znancev in političnih novic: našel sem strani, posvečene intelektualni lastnini, kaj je naprodaj v Marylandu, in očitno priljubljenega organista iz 20. stoletja Virgila Foxa.

Takšen pristop k brskanju je lahko učinkovit tudi na drugih družbenih platformah. »Približno vsak mesec selektivno sledim vrsti profilov oziroma računov na Instagramu, da bi vplivala na to, kaj mi ponuja. Včasih so profili povezani z neko državo, drugič z demografsko skupino ali s kulturo,« mi je razložila Crystal Abidin, antropologinja, ki raziskuje internetno kulturo. Na Youtubu to doseže z vztrajnim dolgotrajnim ogledovanjem naključnih posnetkov.

Abidinova po internetu veliko brska zaradi svojih raziskav, vendar si želi omogočiti pregledovanje čim širšega pasu digitalne pokrajine, namesto le ene zaplate, ki ji jo družbena omrežja dodelijo po njeni osebni meri. Zdi se ji uporabno, če se premika po podobah na Instagramu z oznakami, ki pravzaprav niso pretirano uporabne, ker se pojavljajo v preveč objavah, na primer #Japonska in #dojenček. Pravi, da je osupljivo in včasih tudi zabavno, vendar tudi naravnost srhljivo, ker je na voljo toliko tega, česar ne bo nikoli odkrila.

Max Hawkins, 28-letni programer, je spodkopavanje algoritmov povzdignil v način življenja. Po diplomi leta 2013 se je zaposlil pri Googlu, vendar se ni mogel ustaliti in je iskal način, kako bi si popestril življenje. Razvil je orodje, s katerim ga je potem Uberjev taksi odlagal na naključno izbranih lokacijah v sanfranciškem Bay Area. Nato je razvil še orodje, ki mu je na Facebooku predlagalo obisk naključno izbranih javno objavljenih dogodkov.

Hawkinsu se je takšna pestrost zdela nekaj posebnega in po dveh letih je pustil službo. Vsakih nekaj mesecev je računalniku prepustil, da je izbral mesto, v katero se je nato preselil, in sicer glede na ceno letalske vozovnice, ocene življenjskih stroškov in pričakovani prihodek samostojnega programerja. Poskušal je poslušati glasbo, ki jo je naključno izbral Spotify, nosil je oblačila, naključno izbrana na Amazonu, pustil si je različne, naključno izbrane sloge brade in se s prijatelji po telefonu pogovarjal o naključno izbranih temah.

Hawkins si je celo omislil naključno tetovažo, izbrano z naključnim iskanjem slik. Njegova predanost eksperimentu je bila odločna in celo srhljiva. »Skrbelo me je, da mi bo program izbral kako risano pornografijo,« je rekel, »in bi jo imel za vse življenje.« A računalnikov izbor je bila abstraktna ilustracija starša in otroka. »Imel sem maksimalno srečo,« je komentiral. (Drugi izidi njegovega poskusa so bili – morda neizogibno – manj ugodni, na primer, ko mu je računalnik naročil, naj si pusti majhen šop dlak tik pod ustnico, tako imenovani soul patch.)

Hawkins je živel nekakšen algoritemski džudžicu , v katerem je z lastnim kodom zmanipuliral priporočila v nepričakovano smer. »Pri naključnosti je lepo to, da prideš do nečesa popolnoma zunaj tvojih predstav,« mi je razložil. »In računalniki nam lahko koristijo ravno s tem, ker imajo dostop do veliko širšega nabora stvari, tem, dogodkov.«

V nasprotju s Hawkinsom si zase nisem znal predstavljati, da bi mi življenje krojila naključja. A ko sem premišljeval o tem, me je to tudi rahlo razžalostilo. Gledano širše tako malo računalniške moči izrabljamo za spodbujanje pestrosti – in tako veliko jo usmerjamo v napovedljivost.

Facebookov algoritem očitno ni vedel, kaj naj si misli o moji novi žilici za naključja. Nekoč sem se pridružil skupini ljubiteljev pitonov in Facebook mi je priporočil stran o plazilcih. Ko sem se pridružil skupini za dinozavre, mi je predlagal svet v paleolitiku. Tu in tam se mi je moj podvig zdel kot poskus stikanja dveh magnetov z istim polom; iskal sem nekaj drugačnega, a me je algoritem usmerjal k še več podobnega, kar sem že videl.

Facebook, Instagram in druge personalizirane platforme preprosto niso zasnovane za to, kar počnejo Dengova, Abidinova, Hawkins in jaz. Njihov poslovni model – ciljno oglaševanje na temelju uporabnikovih izkazanih nagnjenj – je odvisen od napovedovanja, kaj naj bi bilo pomembno za uporabnika, in kako te podatke uporabiti za spodbujanje k nakupu izdelkov in storitev. Prikazovanje naključnih morebitnih interesov ne bi služilo temu cilju.

Splet ni že od nekdaj zasnovan tako. V 80. in 90. letih, mi je povedal Zuckerman, preden so platforme, kot sta MySpace in Friendster, začele oblikovati internet na podlagi našega že obstoječega družabnega življenja, so bile mreže običajno razdeljene po temah in ni bilo algoritma, ki bi uporabnika usmerjal k tistemu, kar naj bi ga po oceni algoritma zanimalo. Ta starejši internet je bil prav tako homofilen, je opozoril Zuckerman, z dobro izobraženo, demografsko enotno uporabniško bazo. Nekaj povsem običajnega je bilo, če so se pogovarjali, na primer, trije ljubitelji mačk s treh različnih celin. Ljudje so pogosto imeli globoke pogovore s tujci.

Med današnjimi velikimi platformami se Reddit zdi še najbolj neposredni dedič teh starih internetnih mrež, saj je usmerjen v naključne in nenavadne niše. Tudi Facebookove skupine se v tem oziru zdijo ostanek preteklosti. Jennifer Dulski, vodja Facebook skupin, mi je razložila: »Ko se ljudje pridružijo skupinam in spoznajo drugo osebo, s katero imajo nekaj skupnega – morda živi v isti soseski ali ima starše v vojski, morda rada pleza ali ima isto pasmo psa, seznam je neskončen –, se jim zdi, da so našli dotlej skrito dušo dvojčico.«

A ko sem se jaz pridružil kateri od skupin, mi je Facebook namignil, da so moji novi tovariši ljudje kot jaz – oziroma povedano drugače, da imam enake interese kot oni, ne pa, da me zanimajo ravno zato, ker se ukvarjajo z nečim, s čimer se sam ne. Celo v teh skupinah Facebook ne spodbuja širitev družabnih obzorij; kot je poudaril Zuckerman, je zasnovan tako, da izbrska stvari, ki so pomembne zate in za tvoje resnične prijatelje. Skupine so le drug način nakazovanja, kaj naj bi bile te stvari.

Čim bolj se uporabnik upira personalizaciji, tem bolj se približa nefiltriranemu, naključnemu ekstremu Maxa Hawkinsa in vsemu veselju, nevarnosti ter garanju, ki jih to prinaša s seboj. To je lahko neproduktivno in naporno. Obstaja dober razlog, da Chatroulette, aplikacija za video klepet, ki povezuje uporabnike z naključnimi tujci, nima enakega tržnega deleža kot Skype.

Moji kolegi iskalci srečnih naključij so se izčrpali, še preden sem jih spoznal. Abidinova se zaradi svoje službe še vedno posveča pestrosti, Dengova pa na družbenih omrežjih preživi manj časa. Hawkins se je platformam popolnoma odpovedal, ker ga bolj zanima izgradnja lastnih mrež kot poigravanje s tujimi.

Ni dvoma, da se je mogoče zoperstaviti algoritmom in odkriti nova obzorja ter na svoje življenje pogledati z drugačnega zornega kota – a boj postane utrudljiv. Čez čas se podganji mladički ne zdijo nič drugega kot navadni podganji mladički.

Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune Content Agency.