uredi› krajšaj› T:110 M:110 Z: [×]

Kako je bilo …

Zakaj pisati o dvoletnem obdobju groze, ki je svet pretreslo do temeljev, in se ga spominjati? Zakaj pisati o nečem, kar bi večina najraje čim prej izbrisala iz spomina?

V resnici je bilo marsikaj tega, kar smo se šli v epidemiji, mogoče le zaradi izrednega napredka, ki ga je računalništvo (v vseh oblikah in podoblikah) doseglo v zadnjih desetletjih. Lockdowne in pozive »ostanimodoma« smo zvozili le zato, ker nam je med kritične infrastrukture, ki smo jih že vajeni (voda, elektrika …) uspelo umestiti tudi internet, z njim pa povezati množico naprav, ki jih ima danes skoraj vsak. Pametni telefoni in računalniki so tisto, kar nas je ohranilo pri zdravi pameti in hkrati življenju, vse skupaj pa s(m)o vzdrževali računalniški strokovnjaki.

Pred tridesetimi, dvajsetimi, celo desetimi leti tega ne bi preživeli. Nikomur sploh ne bi padlo na pamet, da bi vpeljal slogan #ostanimodoma, ker bi bilo to nemogoče izvesti. Ljudje, ki sedijo doma, pač ne morejo zaslužiti in nakupiti za življenje, ne morejo se družiti. Vse to, in več, je danes mogoče, ker imamo internet, hiter in zanesljiv internet.

Zakaj torej pisati o zadnjih dveh letih? Ker smo se v tem času marsičesa naučili, še posebej mi, računalniški del sveta.

Internet je vseprisoten, s spletom smo povezani prek računalnikov, še veliko bolj pa prek pametnih telefonov, ki so običajni celo v manj razvitih delih sveta. Internet je postal del kritične infrastrukture, kot vodovod ali električna napeljava. Brez interneta se danes svet ustavi. Globalna trgovina ne deluje več, tudi lokalni nakupi postanejo nemogoči, saj je nemogoča izdaja računov, nemogoče je tudi vzdrževanje trgovskih verig. Imamo spletne banke, imamo spletne trgovine, imamo spletna podjetja, ki skrbijo za dostavo hrane na dom. Predvsem pa sta, kot smo dokazali, prek interneta mogoča delo in šolanje od doma. Vsaj tehnično, če za trenutek pustimo ob strani težave z organizacijo zadnjega. Res je sicer, da prav vsakega dela pač ne moremo ukalupiti prek internetnih povezav, izkazalo pa se je, da velik delež gospodarstva to zmore.

Vse to zato, ker internet danes ni le akademsko omrežje nekaj ameriških univerz, ni skupek povezav s hitrostmi nekaj 100 bitov na sekundo. Danes je to globalno omrežje, ki tudi do običajnih uporabnikov pride s hitrostmi nekaj milijonov, včasih celo milijard bitov na sekundo. Predvsem pa – video! Spomnim se prvega telefona 3G, ki smo ga preizkušali pred skoraj dvajsetimi leti – imel je kamero in je obljubljal, da bomo poslej vsi videotelefonirali. Seveda nismo, to celo danes počnejo le jabolčniki, s svojim Facetimom, in še to le zato, ker imamo dovolj hiter internet in ne nekakšen 3G.

Toda prav video je ključna zmogljivost današnjih komunikacij, zaradi katerih smo uspešno preživeli dve leti dela in šolanja od doma. Kamere v telefonih, kamere v prenosnikih in kamere na monitorjih namiznih računalnikov so nas povezale v družbo. Zumanje je nova beseda, ki je v tem času nastala, kot je nekoč bila novost guglanje. Največji programski napredek so v covidnih dneh dosegli ravno programi za telekomunikacije in spletno sodelovanje.

Zakaj torej pisati o zadnjih dveh letih? Ker smo se v tem času marsičesa naučili, še posebej mi, računalniški del sveta. Da se spomnimo, kako so video komunikacije za vedno spremenile naš način dela. Kako sta za vsako podjetje ključna dostop na daljavo in dostop od doma. Kako lahko brez tega preživijo le nekateri deli javne uprave (poznam primer iz sodne veje oblasti, kjer še danes nimajo niti spletnega dostopa do elektronske pošte, kaj šele kaj več!). Kako bo treba še veliko narediti na področju izobraževanja kadrov, še posebej v šolstvu. In kako smo se še najbolje znašli z domačimi opravili, še posebej računalniško bolj osveščeni med nami.

Želim vam prijetno branje in obujanje spominov, čez štirinajst dni pa se spet beremo, tokrat z redno številko Monitorja, ki bo v prodaji prek poletja.