uredi› krajšaj› T:282 M:439 Z: [×]

Iz tujega tiska - Veliki tehnološki sistemi zavirajo inovacije

Leta 2005, davno pred Applovo Siri in Amazonovo Alexo, sta se združili zagonski podjetji ScanSoft in Nuance Communications, da bi izkoristili obetavne priložnosti pri prepoznavi govora. Novo podjetje je razvilo zmogljivo programsko opremo za obdelavo govora in je skoraj desetletje hitro raslo – prodaja je v povprečju zrasla 27 odstotkov na leto. Nato se je rast okoli leta 2014 nenadoma ustavila. Prihodki so 2019 tako znašali približno enako kot 2013. Nuance je zajel močan čelni veter, ko so velika računalniška podjetja, nekoč njegovi partnerji, postala njegovi tekmeci.

James Bessen, MIT Technology Review

Zgodba Nuancea ni izjema. Zagonska podjetja v vseh velikih panogah in na tehnoloških področjih se soočajo z doslej neznanimi ovirami. Nova podjetja še vedno nastajajo, da bi izkoristila inovativne možnosti, in pomagajo si lahko z velikim pritokom tveganega kapitala. A v segmentu zagonskih podjetij se ne cedita le med in mleko. Inovativna zagonska podjetja se danes širijo precej počasneje od primerljivih podjetij v preteklosti.

Glavni krivec je presenetljivo tehnologija oziroma natančneje lastniška informacijska tehnologija v lasti velikih družb, ki imajo prevlado v svoji panogi. Običajno na tehnologijo gledamo kot na nekaj, kar povzroči rušitev oziroma disrupcijo, tako da inovacije manjšim, novejšim podjetjem omogočijo rast in nazadnje izrinejo starejša, manj produktivna podjetja. A te lastniške tehnologije zdaj dušijo takšne preobrate in panoga je zato v preteklih dveh desetletjih na tem področju nazadovala. Izguba dinamike ima daljnosežne neugodne posledice za ameriško gospodarstvo. Razvoj inovativnih podjetij se je upočasnil. Strokovnjaki so ta zdrs pripisali občutno šibkejši rasti produktivnosti, ki prizadene celotno gospodarstvo vse do osebnih prihodkov.

Začetki Nuancea segajo v 1994, ko se je rodil kot podružnica SRI, laboratorija na Stanfordu, kjer so po naročilu ameriške vlade razvijali tehnologijo prepoznave govora. ScanSoft pa je bil podružnica Xeroxa. Preden sta se podjetji leta 2005 združili, je razvoj prepoznave govora omejevala računalniška procesna moč. Sistemi so prepoznavali le omejen besednjak, a so se kljub temu izkazali kot uporabni v omejeni komercialni rabi, denimo v telefonskih centralah za pomoč uporabnikom in pri prepisovanju zdravstvenih kartotek.

Proti koncu prvega desetletja novega stoletja pa so se razmere začele spreminjati. Računalniki so postajali zmogljivejši in Nuance je lahko razvil pomembno novost: stalno prepoznavo govora s širokim besednjakom. Tako je uporabnik lahko povedal karkoli o čemerkoli in tehnologija je to lahko natančno prepisovala v realnem času. Nuance je to tehnologijo vgradil v aplikacijo Dragon Dictation, ki jo je predstavil Apple hkrati z iphonom 3GS na svoji svetovni konferenci razvijalcev (Worldwide Developers Conference) leta 2009. Ko je Apple potrdil kakovost izdelka, je postal zanimiv tudi za Samsung in druge proizvajalce telefonov ter Google, Amazon in Microsoft. Nuance se je hitro širil tako zaradi teh pomembnih strank kot tudi zaradi več milijonov zasebnih uporabnikov, ki so kupili iphonovo aplikacijo, in ta je postala najbolj priljubljena poslovna aplikacija v trgovini Itunes. Leta 2011 je Apple začel prodajati Siri, ki je temeljila na Nuanceovi tehnologiji, in prihodki tega podjetja so leta 2013 poskočili na 1,7 milijarde dolarjev.

A ta rast je bila kratkega daha. Podjetje Nuance ni bilo edino, ki je ugotovilo, da bo glas postal najpomembnejši kanal za človekovo vzajemno delovanje z računalniki in s storitvami v oblaku. Pri prepoznavi glasu ni šlo več le za narekovanje besedila, temveč tudi za nakupovanje, iskanje podatkov, izbiranje glasbe in posnetkov, nadzor nad napravami in še marsikaj. Bilo je hitro, brezročno in v primerjavi s tipkovnico ter z miško veliko naravnejše sredstvo za sporazumevanje.

Velika tehnološka podjetja so v to priložnost začela vlagati veliko denarja in kadrovskega potenciala. Apple je vlagal v razvoj svojih sistemov, Amazon je začel razvijati glasovno asistentko Alexo, Google pa je kmalu sledil s svojim domačim asistentom Home Assistant. Te družbe so uspešno izsušile Nuanceov kadrovski bazen in v svoje vrste premamile njegove najboljše ljudi. V Amazonu se danes z izdelki linije Alexa ukvarja več kot deset tisoč inženirjev, to je desetkrat več od števila ključnih zaposlenih v raziskavah in razvoju na vrhuncu Nuanceovega razcveta.

Poleg finančnih virov velike družbe uživajo tudi prednost velikega kroga kupcev, dopolnilnih izdelkov in ogromne zbirke podatkov, ki so jim na voljo, zato lahko nenehno izboljšujejo svoje sisteme za prepoznavo glasu. Danes je po domovih nameščenih 300 milijonov Alexinih naprav, Google v povprečju obvlada 5,6 milijarde iskanj na dan in pol njegovih uporabnikov navaja, da si pri tem pomagajo z glasom. Amazon vzdržuje uspešen sistem, v katerem zunanji razvijalci Alexi dodajajo nove »veščine« – kar več kot sto tisoč, od predvajanja točno določene radijske postaje do pripovedovanja šal. Za nameček je Amazon licence za Alexino široko uporabno tehnologijo prodal proizvajalcem gospodinjskih aparatov za upravljanje pomivalnih, pralnih ter sušilnih strojev in sesalnikov.

Nuance se na takšnem bojišču ni mogel uspešno boriti in se je umaknil ter osredotočil na tržne niše, kot je skrb za zdravje. Lani ga je nato kupil Microsoft.

Kar se je zgodilo Nuanceu, ni le ponovitev stare zgodbe o velikih podjetjih, ki lahko z naložbami izrinejo zagonska podjetja. V številnih panogah prevladujoči igralci uporabljajo zmogljive informacijske sisteme, da prehitijo tekmece, vključno z inovativnimi zagonskimi podjetji. Uporabljajo lastniško programsko opremo, da laže obvladujejo zapletene postopke in tako izstopajo med konkurenco. In tako so lahko še povečali prevlado na trgu in preprečili, da bi jih prevzeli tekmeci.

V maloprodaji Walmartu njegova programska oprema za upravljanje zalog in logistike omogoča, da svoje trgovine zalaga z veliko širšim izborom izdelkov po nižjih cenah, da ponudbo prilagodi lokalnim potrebam in se hitro odzove na spremembe v povpraševanju ter na zanimive nove izdelke. Vodilne finančne družbe na podlagi obilja podatkov ponujajo kreditne kartice in posojila po meri posameznih strank ter jih nato ciljno tržijo. Celo najboljša podjetja za upravljanje odpadkov in zdravstvene zavarovalnice veliko vlagajo v lastniško programsko opremo, da bi prehiteli konkurenco. Skupaj podjetja (brez tistih za razvijanje programske opreme) danes v svoje interne programe vložijo več kot 240 milijard letno, medtem ko je leta 1985 ta znesek dosegel le 19 milijard. Levji delež te razlike odpade na velika podjetja. Največja štiri podjetja v vsaki panogi glede na prodajo so svoje naložbe v lastno programsko opremo po letu 2000 povečala za osemkrat, daleč opazneje od druge četverice.

Te naložbe so se obrestovale. Od 80. let so največje štiri družbe v vsaki panogi svoj tržni delež v večini sektorjev povečale za štiri do pet odstotkov. Moja raziskava kaže, da so za večino tega povečanja poskrbele naložbe v lastniško programsko opremo.

Izrazitejšo prevlado največjih družb spremlja ustrezen upad tveganja, da jih bo zamajala rušitev, kar je bojazen, s katero so direktorji obsedeni vse od knjige Claytona Christensena Inovatorjeva dilema iz leta 1997. Ko je Christensen napisal to knjigo, so bile rušitve na pohodu. A od približno leta 2000, ko so velike družbe začele velikodušno vlagati v lastniške sisteme, je ta trend precej zamrl. V katerikoli panogi so se možnosti, da bo uspešno podjetje (glede na prodajo) v štirih letih izgubilo mesto v prvi četverici, zmanjšale z več kot petine na približno desetino. Tudi v tem primeru so za spremembo krive predvsem naložbe največjih družb v svoje interne sisteme. Medtem ko nekatere nove tehnologije pripomorejo k disrupciji celotne panoge – spomnite se, kaj je internet prizadejal časopisom in zgoščenkam s filmi –, druge zdaj celo preprečujejo disrupcijo največjih družb.

Kako pride do tega in zakaj očitno vpliva na tako velik del gospodarstva? Ti poslovni sistemi rešujejo pomembno pomanjkljivost sodobnega kapitalizma. Inovativna podjetja so proti koncu 19. stoletja začela ugotavljati, da lahko dosežejo občutno znižanje stroškov, če proizvajajo na veliko. S to spremembo so pomembno znižali tudi cene na drobno, vendar je bil nujen kompromis: podjetja so proizvodnjo lahko povečala le, če so izdelke in storitve standardizirala. Izjava Henryja Forda, da kupci lahko naročijo katerokoli barvo, samo da je črna, je legendarna. Trgovske verige na drobno so učinkovitost dosegle z omejenim izborom izdelkov v več tisoč svojih trgovinah. Finančna podjetja so ponujala standardna hipotekarna in druga posojila. Izdelki so zato imeli omejene lastnosti, trgovine so imele omejen izbor ter so se le počasi odzivale na spremembe pri povpraševanju in številni porabniki niso mogli dobiti posojila ali samo pod dragimi pogoji, pa še takrat niso ustrezala njihovim potrebam.

Programska oprema je spremenila enačbo in delno premagala takšne omejitve, saj znižuje stroške upravljanja zapletenejših sistemov. Ob pravih podatkih in organizaciji programska oprema podjetjem omogoča, da izdelke in storitve prilagodijo potrebam posameznikov in ponudijo večji izbor ali zmogljivejše izdelke. To pa so pogoji, da lahko postanejo najboljši tekmeci in prevladajo na svojem trgu. Walmartove trgovine imajo precej večji izbor izdelkov kot trgovine Sears in Kmart in se hitreje odzovejo na spreminjaje potreb porabnikov. Sears je bil dolgo kralj trgovine na drobno, zdaj ga je s prestola izrinil Walmart, in Sears je šel v stečaj. Toyota hitro oblikuje nove modele, ko zazna nove trende; manjša avtomobilska podjetja si ne morejo privoščiti milijardnih stroškov, povezanih s tem. Podobno le Boeing in Airbus zmoreta sestavljati izjemno zahtevna nova širokotrupna letala. Najboljše štiri izdajateljice kreditnih kartic imajo dovolj podatkov in primerne sisteme, da učinkovito pripravijo ciljno ponudbo za posamezne uporabnike, s čimer si zagotavljajo maksimalen dobiček in tržni delež. Te štiri družbe obvladujejo trg.

Te platforme, ki temeljijo na programski opremi, so največjim družbam omogočile utrditev na položaju. Upočasnile so tudi rast tekmecev, vključno z inovativnimi zagonskimi podjetji.

Vrsta dokazov podpira prepričanje, da je razmah zagonskih podjetij opazno zastal. Prvi znak je, koliko časa mine, da zagonska podjetja, podprta s tveganim kapitalom, postanejo zanimiva za financiranje: v obdobju med 2006 do 2020 je srednja starost zagonskega podjetja na semenski stopnji financiranje narasla z 0,9 leta na poltretje leto. Srednja starost utečenega zagonskega podjetja se je v istem obdobju zvišala s 6,8 leta na 8,1. Med kupljenimi podjetji se je čas od prvega financiranja do prevzema podaljšal za trikrat, z dobrih dveh let leta 2000 na lanskih kar 6,1 leta. Podobno se je zgodilo s podjetji, ki kotirajo na borzi, a najprepričljivejši dokaz zastoja je razvoj dogodkov, ko podjetje postane produktivnejše.

Velika podjetja uporabljajo tehnologije za poslovanje v velikem obsegu, zaradi česar zagonska podjetja težje rastejo.

Ključna lastnost dinamičnega gospodarstva, kar je ekonomist Joseph Schumpeter imenoval ustvarjalno uničenje, je, da produktivnejša podjetja – tista z boljšimi izdelki, nižjimi stroški ali boljšimi poslovni modeli – rastejo hitreje od manj produktivnih uveljavljenih imen in jih sčasoma izrinejo. A po letu 2000 so podjetja z določeno ravnijo produktivnosti v povprečju rasla le pol tako hitro, kot so v 80. in 90. rasla tista s primerljivo ravnijo produktivnosti. Povedano drugače, produktivnost ima manjši vpliv na rast kot nekoč. In če produktivna podjetja rastejo počasneje, imajo manj možnosti, da bodo preskočila vodilna podjetja v panogi in jih izrinila, kar je glavna značilnost disrupcije. Lani sem z raziskavo, ki sem jo opravil s kolegom Erichom Denkom, neposredno povezal pojemajoči vpliv večje produktivnosti s prepričljivejšo nadvlado velikih podjetij in njihovih naložb v programsko opremo in druga neopredmetena sredstva.

Obstaja pa tudi drugi zorni kot, ki so ga precej agresivno opisali kongresni preiskovalci na zaslišanjih in v poročilu o delu, objavljenem 2020, po katerem je za upočasnitev gospodarske dinamike kriv drug vir: slabljenje državne protitrustovske politike od 80. let. V skladu s tem nazorom so velikim podjetjem dovolili kupovati konkurenčna podjetja, s čimer so okrnili konkurenco. Z nakupi so velika podjetja postala vplivnejša, sploh velika tehnološka, kar je povzročilo nazadovanje tako pri nastajanju novih tehnoloških podjetij kot pri financiranju novih s tveganim kapitalom. A v resnici se je število novih tehnoloških podjetij na trgu zmanjšalo le obrobno v primerjavi z izjemnim skokom med razcvetom internetnih podjetij in financiranje začetnikov s tveganim kapitalom je rekordno veliko – tako se financira dvakrat več podjetij kot leta 2006, vloženi znesek pa je večji kar za štirikrat. Težava se ne skriva v tem, da velike družbe zagonskim podjetjem preprečujejo vstop na trg in pridobivanje kapitala, temveč je problematično, da velika podjetja uporabljajo tehnologije za poslovanje v velikem obsegu, zaradi česar zagonska podjetja težje rastejo. Poleg tega so velikani, kot sta Walmart in Amazon, zrasli predvsem zaradi odličnih poslovnih modelov, ne z nakupom tekmecev. Dejansko so prevladujoča podjetja po letu 2000 kupila manj konkurenčnih podjetij kot nekoč.

Takšni nakupi včasih seveda vplivajo na segment zagonskih podjetij. Nekaj znanstvenikov je odkrilo tako imenovane cone smrti, v katerih velika tehnološka podjetja kupujejo druga, s čimer onemogočijo konkurenco, in kjer je težko priti do tveganega kapitala. Drugi raziskovalci ugotavljajo, da se zagonska podjetja pogosto odzovejo tako, da svojo inovativno dejavnost nadaljujejo na drugem področju. Poleg tega nevarnost, da bo podjetje končalo kot plen velikana, ljudi spodbudi k financiranju zagonskih. Kljub Nuanceovi usodi se je število zagonskih novincev, ki se ukvarjajo s prepoznavo govora in z obdelavo naravnega jezika, po letu 2005 povečalo za štirikrat, od tega jih je 55 odstotkov financiral tvegani kapital.

Počasnejša rast inovativnih zagonskih podjetij ne predstavlja težave le za nekaj tisoč imen v tehnološkem sektorju, saj je čelni veter, ki zaustavlja podjetja, kot je Nuance, kriv tudi za šibkejše zdravje celotnega gospodarstva. Raziskovalci na ameriškem statističnem uradu so dokazali, da je za upad rasti celotne produktivnosti kriva ravno počasnejša rast produktivnih podjetij. Celotna produktivnost je podatek, ki zajema gospodarski učinek na prebivalca in služi kot okvirno merilo za gospodarsko čilost. Tudi sam sem pri svojem delu dokazal, da igra vlogo v vse očitnejši ekonomski neenakosti, večjem družbenem razdoru in slabši učinkovitosti države.

Kako obrniti takšen trend? Morda bi pomagalo strožje uveljavljanje protitrustovskih zakonov, a k spremembam v ekonomski dinamiki prej pripomore nova tehnologija kot nakupi in združitve. Osnovnejša težava pa je, da so najpomembnejše nove tehnologije lastniške, zato ima dostop do njih le peščica velikih družb. V preteklosti so se nove tehnologije lepo širile, v nekaterih primerih prek licenciranja, ali pa so podjetja neodvisno razvila druge možnosti. To je spodbudilo večjo konkurenčnost in inovacije, včasih je pri tem pomagala celo država. Laboratorij Bell Labs je razvil tranzistor, a ga je protitrustovski urad prisilil k splošni prodaji licence za to tehnologijo in tako se je rodila industrija polprevodnikov. Podobno je IBM ustvaril sodobno programsko panogo, ko je zaradi protitrustovskega pritiska programsko opremo začel prodajati ločeno od strojne.

Danes je opaziti nekaj podobnih trendov tudi brez posredovanja države. Amazon, na primer, je odprl svojo lastniško informacijsko infrastrukturo, da je nastala panoga v oblaku, s čimer so se močno povečale možnosti številnih majhnih zagonskih podjetij. A protitrustovsko politiko bi lahko uporabili tudi, da bi več velikih družb spodbudili ali prisilili k odprtju svojih lastniških platform. Sprostitev omejitev, ki zaradi konkurenčnih klavzul in intelektualne lastnine krnijo mobilnost zaposlenih, bi utegnila spodbuditi tudi večjo razpršitev tehnologije.

Zahtevno in zamudno bo pripraviti uravnoteženo politiko, saj odločevalci nočejo spodkopati motivacije za inovacije. Za začetek bi morali priznati, da je tehnologija v današnjem gospodarstvu prevzela novo vlogo. Nekoč je bila sila, ki je spodbujala rušitve in konkurenčnost, danes pa jo izrabljajo za njuno zatiranje.

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency.