uredi› krajšaj› T:307 M:517 Z: [×]

Google razvija računalnike, ki spoštujejo osebni prostor

Med neskončnim buljenjem v nadaljevanko na Netflixu pozno zvečer vas zamika, da bi nekaj prigriznili. V sobi je temno, zato tipate za daljinskim upravljalnikom. Morda celo pritisnete na napačen gumb in namesto premora hitro prevrtite dogajanje naprej. Zdaj pa si predstavljajte nekaj drugega. Ko vstanete s kavča, se nadaljevanka preprosto ustavi. In ko spet sedete, se nadaljuje.

Mark Wilson, Fast Company

Tako gladko bi lahko potekalo, če bi le računalniki okrog nas samodejno razumeli naše implicitne namere namesto samo eksplicitnih klikov na miško, drsenja po zaslonu ali glasovnih ukazov. To je videnje, ki ga imajo tehnologi že desetletja in ga včasih imenujejo ambientalno, tiho ali vseprisotno računalništvo. In Google to vizijo zdaj poskuša udejanjiti z razvijanjem računalnikov, ki razumejo družbene norme, povezane z osebnim prostorom.

»V navdih nam je način, kako ljudje razumejo drug drugega,« je pojasnil Leonardo Giusti, vodja razvoja v Googlovem laboratoriju za napredno tehnologijo in projekte ATAP. »Ko sledite nekomu, vam pridrži vrata. Ko posežete po nečem, vam to izročijo. Ljudje pogosto nagonsko razumemo drug drugega, ne da bi izgovorili eno samo besedo.«

V laboratoriju ATAP razvojni raziskovalci miniaturne radarje Soli uglašujejo z razumevanjem družbenih odtenkov, ki so vrojeni našim vsakdanjim gibom. Radar Soli naše telo vidi zgolj kot obris, s pravimi lečami pa ta dobi energijo, držo in pogled – vse, kar v stikih z drugimi ljudmi nenehno ocenjujemo.

Soli naj bi prvotno služil sledenju gibov v zraku in je pristal v telefonih, da uporabniku omogoči brezstično drsenje čez zaslon, kar je tehnološko sicer zanimivo, v praksi pa nepotrebno. Nato je Google ta radarček vgradil v Nest Hub, kjer je lahko spremljal spanec, saj je zaznaval, kdaj je oseba legla, koliko se je premetavala, in celo, kako je dihala. To se je zdela obetavna uporaba, a tudi skorajda edina, saj je ta radar zelo odvisen od okolice in konkretne situacije.

A zdaj so njegove zmožnosti potisnili do novih meja. Najprej je prestrezal dogajanje na metru ali dveh, danes pa ga zmore v celem manjšem prostoru. Nato so s kupom algoritmov dosegli, da Googlov telefon, termostat ali majhen zaslon prebere govorico telesa podobno, kot bi jo drug človek, in na podlagi tega napove, kaj želite.

»Ko se bo ta tehnologija ustalila v našem življenju, bo od nje mogoče pričakovati, da bo razumela naše namige,« napoveduje Giusti. »Tako kot bi vam partner na deževen dan svetoval, da vzemite s seboj dežnik, ko odhajate, bi vas lahko enako opomnil termostat na vratih.«

Pri Googlu še niso tako daleč, kljub temu pa so Soli usposobili, da razume nekaj ključnega: »Zamislili smo si, da imajo ljudje in naprave lahko osebni prostor, presek med njimi pa nam v vsakem trenutku odpira dober vpogled v vrsto dejavnosti in družbenega razmerja med njimi,« je pojasnil Giusti.

Če bi stopil naravnost proti vam in stal dober meter proč, nato pa vzpostavil očesni stik, bi vedeli, da želim govoriti z vami, zato bi postali pozorni in mi tako pokazali, da se zavedate moje prisotnosti. Soli to razume, zato ekipa laboratorija ATAP predlaga, da bi Google Hub v prihodnosti prikazoval uro, ko bi stal dlje proč, ko bi se premaknil bliže, pa nova elektronska sporočila.

A kako naj bi vedel, kakšna razdalja pomeni dovoljšno bližino? Ekipa v ta namen preučuje raziskavo Edwarda T. Halla, ki je v knjigi The Hidden Dimension (Skrita dimenzija) predstavil koncept proksemije, samodejnega ohranjanja prostorske razdalje, odvisno od okoljskih in kulturnih dejavnikov. Tako je kot prvi opisal družbeni kontekst prostora okrog našega telesa – da prostor znotraj oddaljenosti pol metra štejemo za osebni prostor, vse znotraj treh metrov in pol pa za družbenega za klepet. Kar je dlje od te razdalje, preprosto velja za javni prostor, ki ga vsi delimo.

Laboratorij to raziskavo kodira v svojo novo programsko opremo, a z nekaj posebnostmi. Lahko zazna, ko se približujete, in prikaže elemente uporabniškega vmesnika, ki pred tem niso bili vidni. Če pa stopite do naprave in vas ta prepozna, je njena naloga razmeroma preprosta. Zahtevnejše je bilo prikazati, kako bi se spopadla z vsemi vmesnimi, nejasnimi okoliščinami.

V laboratoriju ATAP so sistem naučili prepoznavati, da ga uporabnik ne potrebuje, če se približa zaslonu, vendar ne pogleda v njegovo smer. Sistem se je naučil to prezreti. Iz istega razloga Googlov termostat Nest ne zasveti, ko gre kdo mimo njega.

Soli so tudi usposobili, da ugotovi, kam ste obrnjeni, četudi bi stali blizu. Ta funkcija pride še kako prav tistim, ki poskušajo kuhati po receptih na Youtubu.

»Recimo, da kuhate v kuhinji in gledate posnetek z navodili za nov recept. V tem primeru bi se predvajanje lahko ustavilo, ko bi vzeli sestavino, in se nadaljevalo, ko bi se vrnili k zaslonu,« je pojasnila Lauren Bedal, vodja razvoja v Googlovem ATAP. »Kuhanje je odličen primer, ker imate med njim lahko umazane ali mokre prste.«

In končno sistem ve tudi, kdaj ga pogledate. Iphone že sledi uporabnikovemu obrazu in razbere, ali ga ta gleda, in takrat odklene zaslon ali samodejno prikaže sporočilo. To vsekakor šteje za pogled, vendar v laboratoriju ATAP o njem razmišljajo širše, podobno kot če pogledamo nekoga na drugem koncu prostora. Bedalova predlaga, da bi med telefonskim pogovorom, če bi pogledali v drugi kot sobe, kjer bi bila tablica, ta samodejno ponudila možnost za videlo klic. Po mojem mnenju so možnosti tukaj še veliko širše. Če bi, na primer, vaša pečica vedela, da jo gledate, bi lahko vedela tudi, ali ji kaj govorite. Pogled bi učinkoval podobno kot pri ljudeh in nakazoval, da ste nenadoma postali pozorni nanjo.

Ob analizi pristopa Googlovega laboratorija ATAP do prihodnosti računalništva sem občutil razdvojenost. Po eni strani sem se pogovarjal s številni raziskovalci iz Xerox Parca in sorodnih laboratorijev, ki so v 80. letih zagovarjali vseprisotno računalništvo. Takrat se je naravnejše vgrajevanje tehnologije v naše okolje zdelo humanistična pot naprej v svetu, ki ga je že posesalo v majhne zaslone in ukazne vrstice. In še vedno si želim, da bi bila prihodnost takšna. Po drugi strani pa so Google in njegovi izdelki za sledenje oglasov v veliki meri odgovorni za našo sodobno, vedno vključeno kapitalistično državo nadzora. Še tišja, še bolj integrirana doba računalništva bi takšno državo le še tesneje vtkala v naše življenje. Google tako kot Apple na tej fronti uvaja omejitve, a kar 82 odstotkov Googlovega zaslužka je lani izviralo iz oglasov, zato bi bilo naivno pričakovati, da bo čez noč prišlo do velikih sprememb.

ATAP ne želi napovedati, kdaj bodo opisane funkcije začeli vgrajevati v naprave, ki bodo na voljo najširšemu krogu kupcev. Kljub temu dela laboratorija ne bi označil za nekoristno akademsko poigravanje. Pod namestnico šefa oblikovanja strojne opreme Ivy Ross je oddelek leta vključeval tehnologijo v naše prijazno domače okolje. Videli smo Googlove očarljive pametne zvočnike, oblečene v blago, in izmerili, kako različna ureditev dnevne sobe vpliva na stres. To niso popolnoma ločeni izdelki, temveč del poenotene vizije, ki jo šele spoznavamo. Medtem ko večina tehnoloških družb meri na osvojitev metaverzuma, se za Google zdi, da bo zadovoljen, če bo osvojil naš univerzum.

Copyright Fast Company, distribucija Tribune Content Agency