uredi› krajšaj› T:215 M:725 Z: [×]

Google:prenova

Google, ki je že dolgo vodilno svetovno podjetje na področju spletnega iskanja, oglaševanja in zemljevidov, je preusmeril svojo pozornost od uporabnosti k lepoti in postal za tekmece še nevarnejši.

Mislil sem, da v Googlu preprosto ne marajo oblikovalcev,« mi je nekega popoldneva letos poleti zaupal Matias Duarte. Sedela sva v pusti sejni sobi v Googleplexu. Oblečen je bil v rdeče-rumeno srajco s cvetličnim potiskom in oprijete kaki hlače, nosil je bela sončna očala. S kratkimi gostimi lasmi je bil bolj podoben kakšnemu madridskemu žurerju kot Googlovemu inženirju. In prav to je njegovo bistvo. Duarte je eden najbolj cenjenih oblikovalcev v industriji programske opreme za mobilne naprave. Na začetku tega tisočletja je vodil oblikovalski oddelek podjetja Danger, kjer je pomagal ustvariti telefon Sidekick, ki je bil zelo priljubljen med slavnimi, predvsem zaradi preprostega pisanja sporočil. Pozneje je vodil ekipo, ki je izdelala opevani uporabniški vmesnik za Palmov mobilni operacijski sistem. V karieri je prijavil že 37 patentov za mobilne naprave.

Pred tremi leti so ga poklicali iz Googla. V spletnem velikanu so hoteli izboljšati videz in uporabniško izkušnjo operacijskega sistema Android. Duarte je bil skeptičen – dvomil je, da se bo lahko vklopil v novo okolje. »Google je slovel kot podjetje z zgrešenim pogledom na oblikovanje. Tako je bilo splošno prepričanje.«

Nato pa sta soustanovitelja Googla, Larry Page in Sergey Brin, med sestankom Duarteja dodobra presenetila. Hotela sta namreč popolnoma spremeniti pristop podjetja do oblikovanja. »Govorila sta o vplivu oblikovanja na uporabnika in postalo mi je jasno, da sem se motil, ko sem mislil, da jima ni mar za to. V Googlu preprosto niso vedeli, kako dati oblikovanju prednost.« Duarte je sprejel službo in postal vodja oblikovalske skupine za operacijski sistem Android.

To je zgodba o tem, kako se je Google naučil dobrega oblikovanja. V dveh letih, odkar je položaj direktorja zasedel Page, se je iz iskalnega podjetja, ki je slovelo kvečjemu po povprečnih uporabniških vmesnikih, preobrazil v ponudnika nekaterih najbolj domišljenih in najlepše oblikovanih strojnih in programskih rešitev. Sprememba je bila postopna, zato si ne očitajte, če je niste opazili. A ko zaženete to ali ono izpiljeno minimalistično Googlovo mobilno aplikacijo, ko pobožate elegantno robustni prenosnik Chromebook Pixel ali ko vzamete iz embalaže očala Google Glass, se zaveste, da je Googlu uspelo vsem izdelkom vdihniti lahkotno slogovno sproščenost, kakršno so nekoč pripisovali le Applu.

Vsi v podjetju pripisujejo zasluge za to Pageu. »Larry je dvignil merila našega oblikovanja,« mi je povedal Sundar Pichai, izvršni direktor oddelkov Android, Chrome in aplikacije. »Povsod izhajamo iz oblikovanja. Larryju je uspelo pri vseh Googlovih izdelkih poudariti oblikovanje.« Page, ki intervjuje in nastope najraje prepušča sodelavcem, je v zadnjem letu večkrat javno poudaril pomen oblikovanja, nazadnje julija med predstavitvijo Googlovih poslovnih rezultatov v drugem četrtletju, ko je analitikom dejal: »Naš cilj je vse oblikovati tako, da bo čudovito preprosto.«

Sprememba filozofije podjetja ima velikanske posledice. Izjemni oblikovalski čut je bil dolgo Applova največja prednost v primerjavi z Googlom in drugimi tekmeci in glavni razlog, da so se uporabnikom ob njegovih izdelkih cedile sline, podjetje pa je kovalo neverjetne dobičke. Kaj, če bi Googlu uspelo prevzeti del te čarovnije?

Prva znamenja tega so se pokazala lani pozimi, ko je spletni velikan izkoristil Applovo polomijo z aplikacijo Maps in izdelal navigacijsko aplikacijo za Applov iOS. Nikogar nista presenetili natančnost in obsežnost Googlove aplikacije – to dvoje je pri Googlu že dolgo samoumevno in prav zato so uporabniki zahtevali tak izdelek tudi od Appla. Vse pa je presenetil sila privlačen videz Google Maps. Stara aplikacija Google Maps, ki jo je Apple vgrajeval v prejšnje različice iPhona, je imela resen, puščoben vmesnik. Googlova nova aplikacija za Applovo okolje ni bila le boljša od svoje prejšnje različice. Bila je lepša, čistejša, manj vpadljiva in intuitivnejša od Applove aplikacije Maps. Google je odkril novo zmagovito formulo: če bi mu uspelo združiti globalne storitve računalništva v oblaku s preprostim, priljubljenim uporabniškim vmesnikom, bi postal najhujša mora direktorja Appla, Tima Cooka.

Če boste katerega od Googlovih oblikovalcev vprašali, kdaj se je v podjetju zgodila oblikovalska revolucija, vam bo verjetno postregel kar s točnim datumom: 4. aprila 2011. Tega dne je direktor postal Page in dal oblikovalcem proste roke. Po tednu dni v podjetju je glavne oblikovalce in vodje oddelkov poklical na sestanek, na katerem jim je opisal svoje videnje estetske prihodnosti podjetja. Njegove zamisli so se ujemale s predlogi, ki so jih oblikovalci že dolgo sporočali prejšnjemu vodstvu. Page je dejal, da ima Google preveč različnih dizajnov. Podjetje je v zadnjem desetletju predstavilo na desetine novih strani in storitev, vsak vodja projekta pa je na svojem izdelku pustil svoj oblikovalski pečat. Vsi ti dizajni so se tepli med sabo. Uporabniki Googlovih storitev so se srečevali s tako različnimi uporabniškimi vmesniki, da se je zdelo, da so jih izdelala konkurenčna podjetja.

Druga, še večja težava pa je bila lepota, oziroma pomanjkanje lepote. »Bistvo Googlovih izdelkov sta bili preprostost in uporabnost, estetiki pa nikoli niso dajali pravega poudarka,« pravi Jon Wiley, glavni oblikovalec aplikacije Google Search. To je bilo deloma tudi posledica poslovne kulture podjetja, ki je bilo znano po tem, da je dajalo inženirjem prednost pred oblikovalci. Leta 2009 je nekdanji vodja Googlovega oblikovalskega oddelka, Doug Bowman, ki zdaj vodi oblikovalce pri Twitterju, napisal ostro kritiko Googlovega analitičnega, na podatkih utemeljenega sprejemanja oblikovalskih odločitev. Med drugim so, denimo, z analizo spletnega prometa ugotovili, kateri od 41 odtenkov modre barve bo na strani z zadetki iskanja pritegnil največ klikov.

Isabelle Olsson, glavna oblikovalka, Google Glass

Spremenili so se tudi uporabniki. V prvih letih podjetja, ko so do Googlovih storitev dostopali z grdih delovnih postaj, Applove naprave pa so bile tako rekoč neznane, lepota ni bila pomembna; od Dellovega računalnika ni nihče pričakoval prijetne estetske izkušnje. Naprave z zasloni na dotik pa so vse spremenile. »Človeštvo ima večtisočletne izkušnje z oblikovanjem fizičnih predmetov, ki jih uporabljamo predvsem z dotikanjem,« mi je povedal Willey. Z nastankom elegantnih, prenosnih računalnikov na dotik – torej z vzponom Appla – so ljudje začeli programsko opremo uporabljati tako kot avtomobile, oblačila, aparate in druge stvarne dobrine. »Naša pričakovanja iz resničnega sveta so se začela širiti v navidezni svet,« je sklenil Willey. Googlovi oblikovalci so začeli iskati odgovore na vprašanja, ki se jih prej skoraj niso zavedali: Kako se počutiš ob uporabi izdelka? Je prijazen, vznemirljiv, prezapleten? Je lep?

Pomanjkljivosti so bile jasne vsem. Leta 2010 je Google opravil vrsto raziskav med uporabniki Androida. Izsledki niso bili prijetni: »Veliko ljudi je menilo, da je Android bistven del njihovega življenja, a jim ni bil všeč,« mi je povedal Duarte. Ob izjemnih zmogljivostih operacijskega sistema so se »počutili majhne. Android jim ni pomagal, temveč jih je zastraševal.« Enako je veljalo tudi za druge Googlove izdelke. Ob uporabi večine Googlovih aplikacij si se počutil nesposobnega.

Jason Cornwell, glavni oblikovalec, Gmail

Page je oba cilja, lepoto in poenotenje izdelkov, združil v enotno oblikovalsko zahtevo, ki jo je poimenoval »En lepi Google.« Nato pa je direktor sprejel najpomembnejšo odločitev. Za razliko od Appla v Googlu niso imenovali glavnega oblikovalca, pa tudi Page se ni vmešaval v vsakdanje odločitve. »Larry nam ne govori, kakšen bi moral biti Google Maps,« mi je povedal Jonah Jones, glavni oblikovalec Maps. »Larry le reče, naj ga naredimo takega, da bo super. Če mu pokažemo nekaj, kar še ni super, reče le, naj to izboljšamo.« Vsi oblikovalci govorijo enako: čeprav Page ni predlagal niti ene oblikovalske rešitve, je najzaslužnejši za oblikovalsko prenovo podjetja, saj je poskrbel, da je ta dobila prednost pred vsem drugim. »Samo direktor lahko doseže, da se vsi v podjetju posvetijo nekemu cilju,« mi je povedal Wiley. Page je zahteval hitre rezultate – prvi predlog nove grafične podobe je hotel do konca poletja. »Pomislil sem: kdaj je jesensko enakonočje?« se je pošalil Wiley. »Kateri je zadnji dan, do katerega moramo biti gotovi?«

Googlove nove oblikovalske smernice so nastale v zaklenjeni sejni sobi v Googleplexu, nasproti Pageove pisarne. Spomladi 2011 so se prvič od nastanka podjetja zbrali vsi glavni oblikovalci, da bi določili nov videz legendarnih Googlovih izdelkov. Wiley in Chris Wiggins, oblikovalec, ki vodi novo Googlovo skupino za poenotenje UXA (User Experience Alliance), sta to poimenovala projekt Kennedy – sprememba Googla v podjetje, ki temelji na dovršenem oblikovanju, naj bi bila enako neverjetna kot pristanek človeka na Luni. Oblikovalci so se skoraj ves mesec gnetli okoli velike konferenčne mize, pregledovali predloge in se selili med manjšimi skupinami, ki so se ukvarjale s posameznimi izdelki, in večjimi skupinami, ki so se posvečale širšim linijam izdelkov. Do enakonočja jim je uspelo pripraviti novo, enotno, asketsko podobo za Google Search, Gmail, Maps in Calendar. Toda tisto so bili šele osnutki, Google je od takrat vse izdelke izpopolnil. Trajnejša zapuščina projekta Kennedy je nova poslovna filozofija – pri razvoju vseh izdelkov izhajajo iz lepote in enotnosti.

Prva stvar, ki jo opaziš ob zagonu Googlovega iskalnika za iOS, je praznina – prazen bel zaslon z minimalnim besedilom in grafiko in z nekaj nevpadljivimi detajli, kot so skoraj prosojne slike ali nežne sence. Ko pa se dotakneš iskalne vrstice, se zažene Google Now, Googlov inteligentni osebni pomočnik in odgovor na Applovo Siri. Glavni oblikovalski motiv Google Nowa so »kartice« – beli informativni kvadrati, ki vabijo k dotiku; uporabnik jih lahko odpira ali odstranjuje z dotikom ali potegom. Kartice so zdaj v skoraj vseh Googlovih izdelkih, od G+, Searcha in Gmaila do očal Glass, saj so idealna rešitev največjega izziva: kako najpreprosteje enotno prikazovati širok nabor zapletenih informacij v petih ali več aplikacijah, ne da bi obremenjevali uporabnika.

Jon Wiley, glavni oblikovalec, Google Search

Nato se posvetimo tipografiji. Besedilo je, kjer se pojavi, veliko, čitljivo in v omejenih barvah, poudarjajo pa ga redke, a ne preveč minimalistične ikone. V primerjavi z Applovo vremensko aplikacijo je vremenska kartica Google Nowa prijaznejša in uporabnejša, predvsem zaradi tipografije in uporabljenih ikon. In če nato izgovorite »Okay, Google« in postavite vprašanje, bo aplikacija s srhljivo natančnostjo – precej natančneje kot Siri – razumela, kaj sprašujete, in odgovorila. Če boste spet spregovorili, bo to pravi pogovor.

Prazen prostor. Kartice. Čista tipografija. In preprosti, enotni vmesniki za dostop do Googlovih zmogljivih aplikacij. To so najbolj prepoznavne značilnosti novega Googlovega oblikovanja, temeljni izrazi »skupnega oblikovalskega jezika« podjetja. Še pred nekaj leti bi v Googlovem oblikovanju težko opazili kakšen vzorec, zdaj pa so ti štirje elementi Googlov podpis. Ko jih opazite, veste, da uporabljate Googlovo aplikacijo.

Mejnik v novem pristopu k oblikovanju se je zgodil v začetku leta 2012, ko so v enem mesecu ekspresno razvili Google Now. Prvič v zgodovini podjetja so o tem, kako naj bi novi Googlov izdelek deloval, odločali oblikovalci, ne inženirji. »Larry je hotel, da postane Google pomočnik – in to proaktiven, ne reaktiven – z vsem, kar uporabnik potrebuje, naj bi postregel, preden ga ta prosi za to,« mi je povedal Duarte. Google je že imel veliko tehnologij, ki bi lahko postale del takega sistema, tudi glasovno prepoznavanje, prepoznavanje jezika govorca, »graf znanja«, ki ob vprašanjih ponuja odgovore, ne spletnih povezav, in velikansko zbirko geografskih podatkov o različnih lokacijah.

V starem Googlu, v katerem oblikovalci niso sodelovali pri prvih pogovorih o izdelkih, bi te tehnologije najbrž ostale funkcije iskalnika ali aplikacije Maps. V novem Googlu pa so hoteli oblikovalci iz podjetja ustvariti nekaj novega. V začetku leta 2012 so v Googleplexu ustanovili krizni štab. Osem oblikovalcev, ki so delali na projektu, je prelepilo stene z desetinami predlogov, kaj naj bi novi izdelek počel, kako naj bi deloval in kakšen naj bi bil videti. »Največja težava ni bila tehnologija, temveč uporabniški vmesnik,« pravi Duarte. Njegova ekipa Android je imela največjo vlogo pri oblikovanju Google Now. »Nekako smo morali temeljito spremeniti značaj Googla – iz kataloga veleblagovnice, v katerem si moral sam poiskati pomoč, je nastal osebni svetovalec, ki takoj, ko te zagleda, ve, kaj te zanima.«

Oblikovalci, ki so razvijali Google Now, so o svojem napredku sproti poročali inženirjem in programerjem. Ko so dodelali končno podobo izdelka, se je velika skupina lotila izdelave. Končni Google Now je tako kot vse v Googlu plod sodelovanja izjemno nadarjenih ekip. Duarte ima kljub temu to aplikacijo za prelomno, saj je podjetje prvič ustvarilo nekaj čisto novega, ker je zahtevalo oblikovalsko inovacijo, ne tehnične. Pichai pravi, da zgodba Nowa predstavlja Googlov novi pristop k oblikovanju. »V sobo smo morali spraviti prave ljudi. Če večini navzočih največ pomeni grafična podoba, ta kmalu postane rdeča nit vseh pogovorov.«

Povsem v Googlovem slogu je oblikovalski proces, ki je omogočil veliko povezanost aplikacij, tako neformalen in sproščen, da se zunanjim opazovalcem zdi, da sploh ne gre za organiziran proces. Oblikovalci vsake produkcijske skupine imajo popolnoma proste roke pri estetskih odločitvah o njihovih aplikacijah ali spletnih straneh. Da pa njihovo oblikovanje ne bi zašlo predaleč od smernic podjetja, morajo redno poročati skupini UXA. A tudi ta skupina cilje dosega zelo prefinjeno. Njenemu vodji Wigginsu je pod častjo uporabiti tako togo besedo, kot je, denimo, »standard.«

Skupina UXA uvaja nekatere formalne smernice, ki oblikovalcu Gmaila na primer prepovedujejo uporabo drugačnega gumba, kot je bil uporabljen v Maps. Googlov novi delovni proces temelji na komunikaciji in sodelovanju, ne na strogih pravilih. Oblikovalce spodbujajo k sodelovanju s kolegi iz drugih razvojnih skupin, predvsem pa h govorjenju o svojih zamislih in izzivih. Klepetajo med kosilom, po e-pošti in v klepetalnicah. Ko naletijo na posebej težak izziv, se zberejo v sejni sobi. »Naše delo ni centralizirano,« pravi Wiggins. »Zelo tesno sodelujemo z vodilnimi oblikovalci posameznih oddelkov. Nenehno se trudimo, da bi bili čedalje boljši.«

Več oblikovalcev primerja novi proces z biološko evolucijo. »Najboljše zamisli se prebijejo na površje v pogovorih med oblikovalci,« pravi Jason Cornwell, glavni oblikovalec Gmaila. »Neka zamisel se morda sprva zdi čudna. Če bi bili organizirani piramidalno, ta zamisel ne bi preživela, pozneje pa se lahko izkaže, da je pri uporabnikih izjemno priljubljena. Vsaka ekipa ustvarja manjše oblikovalske mutacije – če se zdijo sprejemljive, jih preostali sprejmemo.« Tako se sistem razvija.

Težava z lepoto je, da je ni mogoče meriti. V Googlu je precej težko govoriti o stvareh, ki jih ni mogoče meriti. Kljub odmevni kritiki o izbiranju odtenka modre za iskalno stran, se Googlovi oblikovalci pri piljenju svojih estetskih čutov brez sramu zanašajo na uporabniške podatke. Kup oblikovalskih rešitev v Googlovih izdelkih je posledica uporabniške statistike. Pred enim letom je Gmail uvedel prikazno okno za pisanje e-pisem, ki med sestavljanjem sporočila ne zasede vsega zaslona. Oblikovalci so se pri določanju njegove velikosti oprli na podatke o povprečni dolžini e-mailov in izbrali velikost, v katero bi lahko spravili veliko večino sporočil. Poleg tega so odkrili, da večina uporabnikov nikoli ne uporablja možnosti oblikovanja besedila, kot sta krepki ali poševni tisk, zato so v novem oknu vse te gumbe skrili v enotno ikono. V obeh primerih so oblikovanje prilagodili temu, kako uporabniki dejansko uporabljajo njihov izdelek.

Jonah Jones, glavni oblikovalec, Google Maps

Marsikaterega oblikovalskega izziva pa ni mogoče rešiti s statistično analizo. V podjetjih z močnimi oblikovalskimi vodji, kot je Apple, te spore razreši peščica direktorjev ali pa celo le en sam. Google, ki se ponaša s tem, da vlada v njem meritokracija, noče delati tako; šefova predstava o tem, kaj je lepo, ne bi smela biti zakon le zato, ker je šefova. Kako torej tako podjetje razvije skupno definicijo tako subjektivne stvari, kot je lepota? To vprašanje upravičeno bega večino Googlovih oblikovalcev. Ko pa sem jih spraševal, kaj pomeni lepota za Google, so se nekako vsi strinjali, da je to preprostost in, še pomembneje, nevidnost. Googlove osnovne storitve – iskanje, zemljevidi in prevajalnik – so izjemni inženirski dosežki. A te zmogljivosti so najkoristnejše, če uporabniki ne opazijo njihove tehnološke zapletenosti, temveč se preprosto pojavijo kot nekaj skoraj čarobnega, ne tehnološkega.

To je opaziti pri številnih Googlovih izdelkih. Iskalnik Chrome se na primer imenuje po okvirju okna operacijskega sistema, ki mu programerji v svojem žargonu rečejo »chrome«. Oblikovalci so hoteli ta okvir tako zmanjšati, da je postal skoraj neviden. Gumbi in ikone iskalnikovega okna so prepustili mesto dejanski vsebini spletnih strani. Google Now naj bi storil nekaj podobnega. Z inteligentnim ugibanjem vaših potreb in posredovanjem informacij, ko jih potrebujete, bo staro iskalno okno naredil velikokrat čudovito nepotrebno. Podoben primer je Chromecast, Googlova naprava za gledanje spletne televizije, ki je dovolj majhna, da izgine za vašim TV sprejemnikom. »Uporabnik vidi lepoto v tem, da ga nekaj zabava, čeprav tega ne vidi,« pravi Pichai.

Googlovi dolgoročni načrti za izboljšanje Androida in Chroma so precej podobni. Zdaj, ko je podjetje že izboljšalo svoje aplikacije, bo svojim platformam dodalo »oblikovalske razvojne možnosti«, da se bodo aplikacije tretjih strank bolj ujemale z oblikovno podobo Androida in Chroma. »Ko v neki aplikaciji nekam kliknete in se zaslon spremeni,« me je vprašal Pichai, »se to zgodi vedno enako? Je dovolj ‘fizike’ v animaciji, da se uporabniku zdi intuitivno smiselna? Če bo programska platforma ponujala take prehode in jih bodo ustvarjalci aplikacij sprejemali, bodo vse Androidove aplikacije postale bolj zadovoljujoče. Tako bomo dosegli lepoto, čeprav uporabniki sploh ne bodo opazili, da se kaj dogaja.«

Pri vsem tem je Googlov estetski cilj jasen: izginiti. Najlepše izkušnje so tiste, ki jih sploh ne opazite.

V neopazni stavbi slab kilometer od Googleplexa industrijska oblikovalka Isabelle Olsson izdeluje nekaj, kar bo morda najčistejši, pa tudi najzahtevnejši izraz Googlovih načrtov narediti tehnologijo nevidno. Pred dvema letoma je bila Olssonova zaposlena v Fuseprojectu, oblikovalskem podjetju Yvesa Béharja v San Franciscu, ko jo je poklical Googlov iskalec talentov, ki je iskal nekoga za obsežen tajen projekt. Olssonova, ki ne zna skriti očitnega švedskega naglasa, je opravila šest pogovorov z ljudmi, ki so se ji predstavili le po imenu. »Nekatera vprašanja so bila zelo čudna,« se spominja. »Na primer: ‘Vam je všeč rumena barva?’«

Google je zaposlil Olssonovo, potem pa so stvari postale res čudne. Inženirji so ji pokazali plastični okvir očal brez leč, iz katerega so na obeh straneh štrlele žice. Njena naloga je bilo to grdo skrpucalo spremeniti v par očal z majhnim zaslonom, na katerem bi se na robu zornega kota uporabnika prikazovali digitalni podatki. Poleg tega je morala poskrbeti, da bo ta majceni računalnik udoben za nošenje, družbeno sprejemljiv in moden.

Olssonova mi je pokazala šest prototipov, razvitih v zadnjih dveh letih, odkar je glavna oblikovalka očal Google Glass. Očala postajajo čedalje manjša, bolj zaobljena in prijetnejša za uporabo. Zadnji model – več tisoč ljudi uporablja razvojno beta izvedbo – tehta 42 gramov (toliko kot navadna sončna očala), se dobro prilega vašemu obrazu, z njim pa niste videti kot nekdo, ki vse konce tedna preživlja v prodajalnah stripov. »Ničesar nismo imeli za primerjavo,« pravi Olssonova o največjem izzivu za ekipo. »Oblikovalec navadno pogleda, kaj je že na trgu, in to postopoma izboljšuje ali oblikovalsko spremeni ali zapakira v lepšo embalažo ali kaj podobnega. Pri tem pa ni bilo nič takega.«

Da, nošenje Google Glass še ni družbeno sprejemljivo, tehnologija pa je še tako nova in morebiti strah zbujajoča, da veliko ljudi odkrito izraža pomisleke, da bi bila ta očala sploh kdaj sprejemljiva. To, da se Olssonova in drugi razvijalci Glassa spopadajo s tako velikim estetskim izzivom, pa je najboljši prikaz tega, kako ambiciozne načrte ima Google.

Duarte, glavni oblikovalec Androida, pravi, da ga je v Google zvabila prav ta ambicioznost. »Mislim, da prihodnost Googla ni postati le oblikovalsko uspešno, temveč najboljše oblikovalsko podjetje na svetu.« Duarte s strastjo pravega spreobrnjenca dokazuje te trditve z besedami, da je Google eno redkih podjetij, ki si drzne obsežno vlagati v naprave naslednje generacije, kakršni so na primer samovozni avtomobili ali računalniki, ki jih bomo nosili na obrazu. Te naprave, ki revolucionarno spreminjajo naše poglede na računalništvo, so največji oblikovalski izzivi.

Duarte dodaja še, da je zelo pomemben vzrok za Googlovo evolucijo tudi ponižnost: ko so v Googlu spoznali, da šepa njihovo oblikovanje, so se mu sistematično posvetili. Tako je podjetje dokazalo, da zna slediti spremembam. In v svetu tehnologije ni nič lepšega od tega.