uredi› krajšaj› T:202 M:527 Z: [×]

Drobljenje računalništva v oblaku je slabo za vse

Računalništvo v oblaku se je znašlo na ključnem razpotju. Uporablja ga na milijone podjetij tako za shranjevanje podatkov kot za poganjanje aplikacij in oddaljene storitve. S tem si znižujejo stroške in pospešijo delovanje. Vendar novi pojavi grozijo, da bodo izničili koristi, ki jih prinaša računalništvo v oblaku.

Amy Nordrum, MIT Technology Review

Digitalna suverenost zajema številne metode, s katerimi poskušajo države pridobiti večji nadzor nad računalniškimi okolji, od katerih so odvisne. To že dolgo povzroča sive lase dobavnim verigam, saj vpliva na to, kakšna strojna in programska oprema sta na voljo na posameznem trgu. Zdaj se je država polastila še oblaka.

Države po vsem svetu sprejemajo ukrepe, po katerih morajo podjetja gostiti infrastrukturo in lokalno shranjevati določene vrste podatkov. Nekatere zahtevajo tudi, da podjetja poslujejo znotraj meja in državi tako omogočijo dostop do podatkov ter koda, shranjenih v oblaku.

Te zahteve, sploh če veljajo enostransko, spodkopavajo osnovni model računalništva v oblaku, ki temelji na prostem pretoku podatkov čez meje. Tako uporabniki kot ponudniki oblaka bi morali imeti časovno in krajevno neomejen dostop do podatkov in aplikacij v oblaku, stranke pa bi morale imeti možnost izbrati ponudnika, ki najbolj ustreza njihovim potrebam.

Če bomo dopustili nadaljnje krnjenje digitalne suverenosti, bodo ponudniki storitev v oblaku omejeni zaradi nacionalnih interesov, kar bo porabnikom prineslo tudi dodatne stroške. Vpliv se bo še bolj skoncentriral v rokah peščice velikih igralcev. Razdrobitev zaradi državnih meja pa bo oteževala reševanje globalnih vprašanj, ki temeljijo na združljivih računalniških in telekomunikacijskih sistemih.

Plačaj in igraj

Oblak in storitve v oblaku so teoretično na voljo vsem podjetjem na svetu, potrebujejo le dostop do interneta, vendar zaradi digitalne suverenosti v marsikateri državi ne morejo v celoti izkoristiti te mogočne tehnologije.

V Evropi so pomisleki zaradi prevlade ameriških in kitajskih ponudnikov storitev v oblaku sprožili prizadevanja za vzpostavitev evropskega oblaka. Namen projekta GAIA-X, na primer, je evropska podjetja usmeriti k domačim ponudnikom oblaka. Poleg tega so z ukrepi, kot je splošna uredba o varstvu podatkov, v prednosti evropski ponudniki, ki sicer morda sploh ne bi bili konkurenčni.

Kitajska je dolgo vztrajala, naj infrastruktura v oblaku gostuje na Kitajskem, pri lokalnih družbah. Pravzaprav kitajski zakon o kibernetični varnosti celo predpisuje, da je nekatere podatke treba hraniti na lokalnih strežnikih oziroma opraviti oceno varnosti, preden se jih izvozi. Zakon o varovanju osebnih podatkov, ki še vedno obstaja le kot osnutek, je naredil še korak dlje, saj predvideva, da bi kitajski zakoni v zvezi s podatki lahko veljali kjerkoli na svetu, če gre za podatke o kitajskih državljanih. V skladu s tem zakonom bi nastal tudi črni seznam, ki bi tujim osebam prepovedoval pridobivanje osebnih podatkov iz Kitajske.

Zdaj tudi Združene države Amerike pilijo svojo različico digitalne suverenosti. Program Clean Network zunanjega ministrstva pod vodstvom Mika Pompea bi kitajskim ponudnikom storitev v oblaku prepovedal shranjevanje in obdelovanje podatkov o ameriških državljanih ter podjetjih. Bidnova administracija bo sicer verjetno ukinila številne zakone in uredbe, sprejete pod predsednikom Trumpom, a ostaja realna možnost, da bodo Bytedance prisilili k prodaji Tiktoka Oraclu ali pa, da svoje ameriške posle vodi prek lokalnega partnerja. S tem bi postavili nevaren zgled: ameriška vlada bi posnemala in legalizirala kitajske predpise o storitvah v oblaku, po katerih tuji ponudniki na trg lahko vstopajo le prek skupnih podjetij s kitajskimi družbami, v katerih bi te imele večinski delež.

V Južni Afriki so s smernico južnoafriške centralne banke iz leta 2018 vzpostavili odobritveni mehanizem za ustanove, ki bi rade uporabljale računalništvo v oblaku, s katerim so nakazali, da bančni nadzorniki ne bi bili zadovoljni, če bi podatke shranjevali tako, da bi ovirali dostop do njih.

Če bo oblika dogovora med Tiktokom in Oraclom postala pravilo, se bo sprožil plaz in še več držav bo od ponudnikov tehnologije zahtevalo, da delež v zamenjavo za dostop do trga prodajo lokalnemu podjetju oziroma poslujejo prek njih.

Zagovorniki takšnega pristopa trdijo, da se določeni stopnji suverenosti nad podatki ne bo mogoče izogniti. Zatrjujejo, da globalni internet kljub takšnim omejitvam še vedno deluje in podjetja še vedno kujejo dobiček ter skrbijo za inovacije. A to, da nekatere družbe cvetijo tudi v takšnih razmerah, ne more biti prepričljiv argument za uvajanje omejitev.

Globalni oblak

Prizadevanja za digitalno suverenost so sprožila digitalno oboroževalno tekmo, ki upočasnjuje inovacije, porabnikom pa ne ponuja omembe vrednih prednosti.

Družbe, kot sta Amazon in Microsoft, si bodo resda lahko še naprej privoščile svoje platforme za računalništvo v oblaku širiti v druge države, a to so izjeme. Tisoče manjših podjetij, ki poleg velikanov ponujajo tovrstne storitve, pa nima niti finančnih niti tehnoloških sredstev, da bi bili njihovi izdelki lahko na voljo v vseh podatkovnih središčih.

V Evropi bi ravno s projektom GAIA-X utegnili le še okrepiti velika imena. Na Kitajskem pa se je velika večina tujih ponudnikov programske opreme odločila, da tam ne bo ponujala svojih storitev v oblaku, ker so ovire prevelike. To je cokla tako za kitajske porabnike kot tuje ponudnike tehnologije, hkrati pa izničuje vse gospodarske in varnostne prednosti globalnega oblaka.

Države bi morale nujno sodelovati pri oblikovanju skupnih standardov in sprejeti nabor ključnih pravil za računalništvo v oblaku ter pogojev, pod katerimi bi vlada imela dostop do podatkov, shranjenih v njem.

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj bi to lahko dosegla z nadgradnjo svojih že sprejetih smernic o zasebnosti. Njeno globalno partnerstvo pri umetni inteligenci je dober primer pobude na sorodnem tehnološkem področju, ki pri razvijanju ustrezne politike povezuje številne deležnike.

Takšna naveza bi si za izhodišče lahko izbrala ožje podpodročje toka poslovnih podatkov in ustreznih primerov uporabe, na primer v zvezi z notranjimi kadrovskimi podatki v podjetju in s čezmejnimi pogodbami. Pomisleke, povezane z željo po digitalni suverenosti – ki lahko vključuje politično ter državno varnost in gospodarsko konkurenčnost –, bi morali jemati resno, saj bi lahko pomagali pri oblikovanju okvirov za takšen dogovor. Mogoči pristop bi lahko bil, da bi bila podjetja, ki bi sodelovala v takšni navezi, deležna posebnih pobud, vendar pri tem ne bi smeli blokirati podatkovnih tokov podjetij, ki se ne bi odločila za sodelovanje.

In nazadnje bi pri iskanju načinov, kako bi zasebni sektor računalništvo v oblaku uporabljal globalno, ne da bi ga pri tem ovirale muhe digitalne suverenosti, lahko pomagale organizacije, kot sta Cloud Security Alliance in Cloud Native Computing Foundation.

Pravila, ki jih bomo za računalništvo v oblaku postavili danes, bodo še leta vplivala na internet. Preprečimo, da bi digitalna suverenost še bolj okrnila pravice in možnosti, saj bo le tako prednosti te mogočne tehnologije užival najširši krog uporabnikov.

Michael Rawding je ustanovni partner podjetja GeoFusion in nekdanji predsednik Microsofta Asia. Samm Sacks je raziskovalka na področju kibernetične politike pri New Americi in samostojno raziskuje v kitajskem centru Paula Tsaija pravne fakultete Yale.

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency.