uredi› krajšaj› T:136 M:372 Z: [×]

Dolgi pohod Marca Zuckerberga na Kitajsko

Kitajska država rada nadzoruje družbene medije in kaj ljudje počnejo v njih – a za Facebook se zdi, da bi kljub temu rad posloval tudi na Kitajskem.

Za Ameriška internetna podjetja je Kitajska dežela moralnega poraza. Mnogi so upali, da bodo zahodna tehnološka podjetja dosegla sprostitev nadzora kitajske države nad informacijami. A so ta podjetja nazadnje prostovoljno sodelovala v prizadevanjih za cenzuriranje govora državljanov. Yahoo je kitajskim oblastem posredoval podatke o aktivistih, ki so podpirali demokracijo, tako da so končali v zaporu. Microsoft je opustil blog znanega aktivista za medijsko svobodo Michaela Antija. Google je cenzuriral rezultate iskanja, in sicer na podlagi tega, ali so za Kitajsko politično občutljivi. Leta 2006 so se morale te tri družbe zagovarjati pred ameriškim kongresom; predsednik enega od pododborov jih je obtožil »odvratnega sodelovanja« s kitajsko vlado. Google je leta 2010 opustil svoj kitajski brskalnik in se javno pritoževal nad cenzuro in kibernetično varnostjo.

Facebook je na Kitajskem blokiran od leta 2009, njegova storitev za izmenjavo fotografij Instagram pa od leta 2014. Nekoč sem mislila, da bi bilo katastrofalno ali celo nemogoče, če bi si družbeno omrežje drznilo podati na samostojno pustolovščino na Kitajsko, in nekateri poznavalci te države so še vedno prepričani, da to drži. A zdaj se zdi mogoče, da se bodo tudi Kitajci lahko pridružili Facebooku.

Ustanovitelj in direktor Facebooka, Mark Zuckerberg, je Pekingu nakazal, da je pripravljen izpolniti vse pogoje, ki bi mu jih postavili v zvezi z njegovim omrežjem. Ljudje, ki dobro poznajo njegovo podjetje, so prepričani, da mu bo uspelo. »Ne gre za vprašanje, ali bo Facebook deloval na Kitajskem, gre za vprašanje, kdaj bo začel delovati,« je pojasnil Tim Sparapani, ki je bil Facebookov prvi direktor za javno politiko in je zdaj šef svetovalnega podjetja SPQR Strategies. Facebook tega za ta članek ni želel komentirati, a je Zuckerberg lani dejal: »Ne morete si postaviti za cilj, da bi med seboj povezali vse ljudi po svetu, in hkrati izpustiti iz načrta največjo državo.«

Desetletje po smelem, a neuspešnem Googlovem poskusu vstopa na kitajski trg utegnejo ameriška internetna podjetja ugotoviti, da je kitajski trg zdaj sicer še mamljivejši – a še vedno enako nedostopen. Število kitajskih uporabnikov interneta se je povečalo na okoli 700 milijonov in predstavljajo dragocen še neizkoriščen vir za ameriška podjetja, ki se spopadajo z nasičenim domačim trgom s številnimi tekmeci. Toda prizadevanja kitajske komunistične partije, da bi nadzorovala informacije, so postala še intenzivnejša. Poleg »velikega požarnega zidu«, ki onemogoča dostop do tujih spletnih strani, so na delu cele legije človeških cenzorjev, številni so zaposleni tudi v internetnih podjetjih, ki vohljajo po kitajskih blogih in družabnih omrežjih. Ameriško podjetje bi se poleg tega danes za svoj delež bojevalo s kitajskimi internetnimi orjaki: WeChat, aplikacija za izmenjavo sporočil velikana Tencenta, ima na primer nekaj sto milijonov uporabnikov.

Zuckerberg očitno misli, da je Kitajska vredna vseh naporov, četudi bi to pomenilo, da bi nekaj »zahodnih vrednot« ostalo na drugi strani državne meje. Letos je odpotoval v Peking in imel pomemben sestanek s šefom kitajske propagande Liujem Yunshanom. Kitajski državni mediji so poročali, da je Facebookov ustanovitelj pohvalil kitajski napredek v zvezi z internetom in obljubil sodelovanje z vlado, da bi oblikovali boljši kibernetični prostor. Liu je osvetlil predstavo o nadzoru nad internetom »po kitajsko«. Prevod je bil nedvoumen: kitajsko različico Facebooka bodo do nadaljnjega cenzurirali. Letošnje Zuckerbergovo potovanje je bil nekakšen drugi del. Leta 2014 je v Facebookovih prostorih namreč gostil Luja Weija, ministra za upravo kibernetičnega prostora. Povsem po naključju je bila na Zuckerbergovi pisalni mizi knjiga predsednika Xi Jinpinga, The Governance of China.

Med tem dvorjenjem je bilo tudi nekaj nerodnih trenutkov. Ko je letos Zuckerberg objavil fotografijo, kako radostno teka skozi onesnaženo meglico na trgu Tiananmen, so se v kitajskih družabnih medijih norčevali iz njega. A na splošno so bile njegove poteze ustrezne, ocenjuje Cheng Li, direktor kitajskega središča Johna L. Thorntona pri organizaciji Brookingsova ustanova. »Kitajski voditelji namenjajo veliko pozornost osebnim odnosom,« je povedal. »Menijo, da je Mark Zuckerberg prijatelj Kitajske. Je uspešen, je zelo prijazen do Kitajske, ima kitajsko ženo, govori kitajsko, le kaj bi si lahko še želeli?«

Vam na uslugo

Facebook bo še vedno moral pomiriti sumničavost Pekinga, da bi ameriška internetna podjetja utegnila zamajati vladavino komunistične partije. Medijski organi, ki so arabsko pomlad opisovali kot Facebookovo revolucijo, podjetju s tem niso naredili usluge. Dokumenti, ki jih je v javnost spravil nekdanji pogodbeni sodelavec ameriških tajnih služb Edward Snowden, so še podžgali kitajske sume, da so ameriške tehnološke družbe imele odprta »zadnja vrata« za ameriški vladni nadzor.

A Pekingu se bo zaradi Facebookovega potenciala, da kitajskim podjetjem pomaga na mednarodnem trgu, bilanca morda kljub vsemu zdela pozitivna. Že zdaj prodaja oglase kitajskim družbam, ki so vidne zunaj države, a kitajska različica Facebooka bi lahko okrepila povezave med kitajskimi podjetji in tujimi strankami.

Prav tako bi se nezaupljivost države do Facebooka utegnila razbliniti, ker ima Kitajska danes svoja zrela podjetja na področju družbenih medijev. Facebook najbrž ne bi mogel izriniti uveljavljenih imen, kot je vseprisotni WeChat, ki se je na Kitajskem tako utrdil, da to razumejo le redki zunaj meja te države. Ljudje te aplikacije ne uporabljajo le za sporazumevanje, temveč tudi za nakupovanje, klicanje taksi službe in naročanje pri zdravniku. V ZDA nekdo, ki ni na Facebooku, še vedno lahko funkcionira kot član družbe, aplikaciji WeChat pa se je na Kitajskem veliko težje izogniti.

Facebooku ni treba vreči WeChat s položaja, da bi mu uspelo. Že razmeroma majhen odstotek velikanskega kitajskega internetnega trga bi mu lahko navrgel resen zaslužek. Ameriško podjetje bi lahko ponudilo svojo prednost, da je most do širnega sveta. »WeChat na tem področju ni konkurenčen,« trdi Cheng iz Brookingsove ustanove. »Facebook je globalno ime, WeChat pa kitajsko.«

Google bi lahko trdil nekaj podobnega. Čeprav je leta 2010 opustil kitajsko različico svojega brskalnika, kitajskim podjetjem še vedno prodaja oglasni prostor. Lokman Tsui, ki je bil pri Googlu šef za svobodo izražanja za Azijo in Tihomorsko območje, danes pa je asistent na kitajski univerzi v Hongkongu, pravi: »Če delate v kitajski družbi in bi radi dosegli svetovne porabnike, je Google še vedno zelo dobra izbira.«

Junija 2015 je Googlov direktor Sundar Pichai povedal, da bi se njegovo podjetje rado v velikem slogu vrnilo na Kitajsko. »Radi bi poslovali na Kitajskem in ponujali storitve kitajskim uporabnikom,« je povedal na konferenci Code. Tsui je na konferenci omenil tudi »govorice«, da naj bi na kitajskem trgu začela delovati tudi Googlova trgovina Play Store (a jih ni želel komentirati). Googlov operacijski sistem za mobilne naprave Android je na Kitajskem zelo priljubljen, a lahko družba z njim kuje le omejen dobiček, ker ni na voljo tudi trgovina Play Store.

Googlova zapletena zgodba s Pekingom ostaja velika ovira. »Prav gotovo ne uživajo zaupanja,« je povedal Kaiser Kuo, nekdanji direktor mednarodnih komunikacij pri kitajskem iskalniku Baidu, danes pa voditelj poddaje Sinica pri medijskem zagonskem podjetju SupChina, ki je osredotočeno predvsem na Kitajsko. Kuo, čigar mnenje o kitajskih internetnih vprašanjih je zelo spoštovano, meni, da so Facebookove možnosti na Kitajskem obetavne. »Verjetno se bo v prihodnjem letu uveljavil z nekaterimi od svojih znanih storitev,« je napovedal. »Vidnejši predstavniki Facebooka se sestajajo z visokimi kitajskimi uradniki, to gotovo nekaj pomeni.«

Znajdi se

Če bo Facebook res dobil zeleno luč v Pekingu, bo ostalo še kočljivo vprašanje o pogojih, povezanih z njegovim poslovanjem. Bo moral sodelovati s kitajskim partnerjem? Bo država zahtevala, da Facebook podatke shranjuje na Kitajskem, saj bi tako oblasti lažje dostopale do njih?

Nekaj tehničnih težav bo neizogibnih. Facebook bi rad vse ljudi združil v globalnem omrežju, a bo uporabniška izkušnja Kitajcev precej drugačna od izkušnje njihovih prijateljev drugod po svetu. Sarapani, Facebookov nekdanji direktor za politiko, trdi, da to ne bo preveč zahtevno. »Zemljepisno je mogoče omejiti tako rekoč vse,« je razložil. Facebook na primer že zdaj občasno določa, kaj ljudje z različnih delov sveta lahko vidijo na njegovih straneh. Leta 2015 je družba uporabnikom v Franciji, in sicer zgolj v tej državi, preprečila ogled fotografije žrtev terorističnega napada. Istega leta v Indiji niso mogli videti fotografije, na kateri deček urinira po indijski zastavi. Ko je Facebook dobil prošnjo britanske komisije za igre na srečo, je omejil dostop do skupin, ki oglašujejo tombole.

A redno cenzuriranje kitajskih borcev za demokracijo bi bilo verjetno veliko bolj kontroverzno. Že samo Zuckerbergove uverture na Kitajskem so povzročile preplah; ob njegovem nedavnem obisku v Pekingu so se pojavili tviti z oznako #suckerberg. A Zuckerbergu je očitno vseeno. Če bi ga obtožbe, da se prilizuje Kitajski, resnično skrbele, predsednika Xija Jinpinga najbrž ne bi prosil, naj mu predlaga kitajsko ime za (takrat še nerojeno) hčerko (kar je Xi zavrnil), in se javno dobrikal njegovemu šefu za propagando.

Kot rad poudarja Zuckerberg, je Facebook zato, da bi »svet postal bolj odprt in povezan«. Kitajska je pomemben del njegovega načrta. Google je trdil nekaj podobnega, ko je leta 2006 vstopil na kitajski trg: bolje je biti tam kot ne. Večja povezanost je dobra, četudi moraš na tej poti kaj žrtvovati, denimo sodelovati pri kitajski cenzuri.

Bodo Američani nasedli takšnim argumentom? Morda ne. Novinarji bi podjetje raztrgali. Aktivisti in uporabniki družabnih medijev bi se mu posmehovali, ameriški uradni predstavniki bi utegnili izraziti zaskrbljenost. A ljudje bi še vedno uporabljali Facebook.

Copyright 2016 Technology Review, distribucija Tribune Content Agency