uredi› krajšaj› T:142 M:367 Z: [×]

Bi imeli gumb za odlog objave?

Ko je strelec v Christchurchu na Novi Zelandiji 15. marca začel pobijati na desetine vernikov v dveh mošejah, je s telesno kamero dogajanje v živo prenašal na družbenih omrežjih.

Jonathan Rauch, The Atlantic Magazine

Kmalu je Susan Wojcicki, direktorica Youtuba, izvedela, da posnetke nalagajo na platformo, in družba je aktivirala na tisoče ljudi in kup algoritmov, da bi odstranili ta tragični video. A bili so prepozni. Kot so nedavno poročali v Economistu: »Preden je ob eni ponoči šla spat, je še vedno lahko priklicala video.« Nič čudnega, saj ga je vsako sekundo nekdo posnel na svoj računalnik, kar je širitev, ki ji niti po obsegu niti po hitrosti ni para, je tiskovni predstavnik Youtuba povedal za Guardian. Facebook je v prvih 24 urah vložil veliko truda v to, da je video umaknil s kar poldrugega milijona računov svojih uporabnikov. A skoraj dva meseca pozneje je CNN poročal, da ga je na tem družabnem omrežju še vedno mogoče najti.

Malo pred napadom je Justin Kosslyn, ki je bil takrat direktor Googlovega tehnološkega inkubatorja Jigsaw, na Vice.com objavil članek z naslovom Internet potrebuje časovni zamik. Argumentiral je, da je internet resda namenjen takojšnjemu sporazumevanju, a ker na njem ne obstaja niti kratek časovni zamik pri prenosu, je pripomogel k razmahu napačnih informacij, škodljive programske opreme, ribarjenja in drugih varnostnih groženj. »Spet bi morali uvesti časovni zamik,« je napisal. »Z njim si kupimo čas, čas pa zmanjšuje sistemske grožnje.«

Gumb za odlog objave bi včasih potrebovali tudi predsedniki držav.

Kosslyn je načel pravo temo – temo, katere posledice presegajo grožnje, o katerih je pisal v članku. Kljub posnetku iz Christchurcha pa Youtube po poročanju Economista ne namerava vnovič razmisliti o načelu, da morajo ljudje po vsem svetu imeti pravico do takojšnjega prenašanja in ogledovanja vsebine. Vendar bi Youtube moral razmisliti o ustreznosti takšnega izhodišča, enako velja za vse nas. Takojšnjost, če ji lahko tako rečemo, se je izkazala za hrošča spletnega življenja in internetnega ustroja, ne za funkcijo.

Ljudje so v času prve in druge generacije interneta dolgo domnevali, da je hitreje bolje, in počasnost je veljala za ostanek pretekle dobe, za tehnološko oviro, ki jo je treba premagati. Niso pa se zavedali, da človeške institucije in posredniki pogosto namenoma poskrbijo za počasnost, saj je to družbena tehnologija sama po sebi in tista, ki ljudi varuje pred samimi seboj.

Facebook je v prvih 24 urah vložil veliko truda v to, da je video umaknil s kar poldrugega milijona računov svojih uporabnikov. A skoraj dva meseca pozneje je CNN poročal, da ga je na tem družabnem omrežju še vedno mogoče najti.

Vzemimo za primer klasične publikacije, kot so The Atlantic, The New Yorker in The New York Times. Digitalne različice vseh treh so hitre, a na spletu ne objavijo skoraj ničesar, ne da bi to temeljito preveril vsaj en par uredniških oči. To seveda stane in upočasnjuje tok vsebine in nekaj časa so se številni sodelavci klasičnih medijev spraševali, ali niso tudi naše okorne, drage birokracije na poti k izumrtju. Ne nazadnje so družbena omrežja obetala, da bodo zaposlila na milijone hitrih poročevalcev s kraja samega, bralcem omogočila, da sami urejajo svoje vire novic, strokovnjaki pa bi lahko prispevali svoj delež, ne da bi jih cenzurirali novinarji. Kdo bi sploh še potreboval prave urednike?

A načela starih medijev so se izkazala za vse prej kot zastarela. Porabniki kot skupina so zanič uredniki. Številni so slabo obveščeni, nenatančni, pristranski, malomarni, impulzivni, z njimi je mogoče manipulirati in mislijo le nase. In čeprav za nekatere porabnike to ne velja, slabi hitro lahko preženejo dobre. Nočem reči, da bi družbena omrežja morali urejati v slogu časopisov tam nekje okrog leta 1983. Tudi če bi bilo staromodno urejanje, na primer, več kot milijarde objav na dan na Facebooku sploh mogoče, to ne bi bilo zaželeno; takšen časovni zamik bi povozil možnost samoizražanja na družbenih omrežjih.

Vendar so izkušnje starih medijev pomembne. Družbena omrežja kljub vsemu opravljajo tudi nekaj uredniškega dela. Sprejela so pravila, ki spodbujajo določene vrste vsebin, druge pa prepovedujejo, in vzdržujejo sisteme za brisanje kršitev ter jih obsojajo. Facebook zaposluje na tisoče ljudi, ki tudi z umetno inteligenco iščejo in odstranjujejo 18 vrst vsebine, na primer gradivo, ki poveličuje nasilje ali slavi trpljenje. Urejanje torej poteka, le da do njega pride šele po objavi, namesto pred njo, za kar je delno krivo to, ker takojšnjost ne dopušča časa za vnaprejšnje presojanje – niti pri samem uporabniku.

Predstavljajte si preprosto spremembo. Uporabnik ustvari objavo ali posnetek na Facebooku, Twitterju, Youtubu ali kje drugje. Pritisne na gumb, da bi ga objavil. In nato … počaka. Njegova objava je vidna šele čez določen čas; ta interval lahko traja deset minut ali uro, lahko pa bi ga izbral tudi uporabnik sam.

V tem času bi se lahko zgodilo, da bi uporabnik dobil opozorilo, ker bi o trditvi v njegovi objavi podvomili glavni preverjevalci dejstev. Facebook pošilja takšna opozorila, v katerih posreduje presojo preverjevalcev, in uporabnika vpraša, ali želi kljub vsemu nadaljevati. Lahko pa bi izbral, da bi njegova objava najprej potovala do peščice izbranih prijateljev, ki bi mu lahko svetovali, naj si raje premisli, saj ga besedilo lahko stane službo. Proti koncu obdobja zamika bi, na primer, moral preveriti predogled svoje objave in odgovoriti na vprašanje: 'Ste prepričani, da ste to objavo pripravljeni deliti s svetom? Ne pozabite, da bo za vse večne čase na internetu.' V tem času bi algoritmi in ljudje preprečili objavo sumljivega gradiva.

Bistvo ni v podrobnostih, saj za uvedbo počasnosti ne obstaja le en sam pravi način. Bistvo je v nečem drugem: strateško uvedeni zamik bi platformam in uporabnikom omogočal čas za preverjanje vsebine na zanje najprimernejši način. Zaradi tega bi se objavljanje vsebin, kot je bil posnetek iz Christchurcha, morda upočasnilo toliko, da bi nadzorniki platforme imeli možnost preprečiti objavo.

Načela starih medijev so se izkazala za vse prej kot zastarela. Porabniki kot skupina so zanič uredniki.

Četudi se med zamikom pred objavo besedila ali videa ne bi zgodilo nič, torej ne bi bilo niti preverjanja niti ocenjevanja, bi že samo čakanje pomenilo veliko prednost – omogočilo bi razmislek.

Ljudje imamo kar dva kognitivna sistema. Psiholog Daniel Kahneman, Nobelov nagrajenec, ju v svoji knjigi Thinking, Fast and Slow (Hitro in počasno razmišljanje) imenuje prvi in drugi sistem. Prvi sistem je intuitiven, samodejen in impulziven. Sprejema hitre presoje o nevarnostih, na primer plenilec, oziroma priložnostih, na primer hrana, in jih nato posreduje naši zavesti brez posredovanja zavestnega razmišljanja. In pogosto se zmoti, saj je pristranski in čustven. Odziva se prehitro ali prepočasi. Drugi sistem pa je počasnejši in vključuje zamudno kognitivno delo. Zbira dejstva, preverja dokaze, tehta argumente in sprejema z dejstvi podkrepljene odločitve. Varuje nas pred napakami in impulzivnostjo prvega sistema.

Potrebujemo oba sistema, sploh če pomislimo tudi na obvladovanje jeze. Arthur C. Brooks, sociolog in avtor novejše knjige Love Your Enemies: How Decent People Can Save America From the Culture of Contempt (Ljubi svoje sovražnike: Kako bi dobri ljudje Ameriko lahko rešili pred kulturo prezira), mi je v elektronskem sporočilu razložil, da je med najučinkovitejšimi načini za umiritev družbene sovražnosti uvajanje kognitivnega prostora med stimulom in odzivom, ko je človek v razvnetem hedonističnem stanju – oziroma kot bi svetovale mame: če si jezen, preštej do deset, preden odgovoriš. Če upočasnimo sami sebe, ima drugi sistem dovolj časa, da se odzove.

V resničnem življenju nas brzdajo institucije, zaradi katerih se moramo opirati na drugi sistem, tudi če nam to ni v krvi. Otroke učimo, da morajo počakati na vrsto, preden lahko govorijo, odrasli morajo pogosto čakati, preden se poročijo, ločijo ali kupijo orožje. Znanstveniki se soočajo s presojo kolegov, naj se počutijo še tako gotovi glede svojih dognanj, odvetnike lahko doletijo neprijetni postopki in tako naprej. Včasih, pred takojšnjostjo, nas je upočasnjevala že sama tehnologija. Tiskanje in širjenje besed sta vključevala več različnih stopenj in pogosto tudi veliko ljudi. Celo odhod do nabiralnika in čakanje na poštarja sta nudila čas za premislek. Abraham Lincoln, Harry Truman in Winston Churchil sodijo med številne javne osebnosti, ki so pisale »vroča pisma«, kot jih je poimenoval Lincoln, razvnete poslanice, v katerih se je pisec izkašljal, vendar jih ni nikoli odposlal. (Vsaj načelno, eden od Trumanovih izbruhov je namreč pobegnil in piscu Washington Posta je tako zagrozil s črnim očesom.)

Na družbenih omrežjih ni založnika ali poštarja, ki bi vsiljeval premor. Leta 2013 je vodja stikov z javnostjo objavila neokusno in nedvoumno rasistično šalo na Twitterju, ki naj bi bila satirična kritika nestrpnosti, ne pa njeno spodbujanje. Nato se je vkrcala na enajsturni polet. Ko se je izkrcala, je bila zloglasna po vsem svetu. Izgubila je službo in postala izobčenka. Kako bi se razpletlo, če bi jo Twitter prisilil k razmisleku in jo nato vprašal, ali res namerava objaviti svojo pripombo? Tega ne bomo nikoli izvedeli, a čas za razmislek bi utegnil pripomoči k boljši presoji.

Pred kratkim se je nekemu znancu zdelo nujno, da se opraviči za neprimerne objave na Twitterju. Vprašal sem ga, ali bi bilo kaj drugače, če bi bil prisiljen počakati pred objavo in bi se lahko ohladil. Odgovoril je, da bi kljub temu delil svoje misli, vendar v zmernejši obliki, in dodal, da bi prostovoljno izbral opcijo za desetminutni premor pred objavo, če bi jo Twitter ponujal.

Težko bi se bilo posloviti od takojšnjosti. Družbena omrežja so »odvisna od odvisnosti« in nekatera bi se utegnila upirati kakršnimkoli omejitvam dobičkonosne impulzivnosti. Tudi nekateri uporabniki bi verjetno nasprotovali premoru za ohladitev ali celo zapustili platformo, ki bi uvedla kaj takšnega. Kljub temu pa številni ljudje že zdaj poskušajo prešteti do deset, preden kaj objavijo, in bi bili veseli pomoči pri tem. Tudi številni vodilni kadri v tehnološki panogi iščejo način, kako omejiti patologijo, ki jo omogoča internet. Razmislek o takojšnjosti bi nam pomagal, da bi v ospredje prišla boljša različica nas, in to morda celo dovolj pogosto, da bi družabna omrežja postala bolj priljudna.

Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune Content Agency.