uredi› krajšaj› T:152 M:420 Z: [×]

Ali ima vaše zapestje prav?

Nosljive naprave postajajo čedalje naprednejše, toda ali lahko današnja tehnologija res meri zdravje?

o pred kratkim se mi še sanjalo ni, kako mi približno 25-minutno kolesarjenje po San Franciscu na poti v službo – in v resnici katerikoli del dneva – deluje na telo, razen tega, da pridem na delo preznojena in nekoliko zasopla, kadar se mi res mudi. Kolikšen imam srčni utrip? Ali moje spalne navade vplivajo nanj? Koliko kalorij porabim?

Ta vprašanja so se mi motala po glavi, odkar so zadnji dve leti naprodaj pametne ure in naprave za spremljanje dejavnosti, ki merijo podatke, kot so število korakov, spanje, srčni utrip, izpostavljenost soncu in poraba kalorij. Z eno od teh napravic, polno senzorjev, na zapestju bom gotovo zbrala točne podatke o svojem telesu.

Tako sem vsaj mislila. Te naprave lahko omogočijo boljši nadzor nad zdravjem po zaslugi zbiranja podatkov, ki so prej ostali neopaženi ali pa so jih, kot na primer srčni utrip, zbirali samo v zdravniških ambulantah (pa še tam bolj poredko). In te naprave ne spremljajo samo podatkov: družbe, kot so Apple, Jawbone in Microsoft, ponujajo nasvete na podlagi tega, kar zaznavajo senzorji naprav, ki jih nosimo na zapestju. Aplikacija Microsoft Health naj bi bila, recimo, kmalu sposobna primerjati koledar ali povezati informacijo z oceno pametne zapestnice Microsoft Band o vašem srčnem utripu ali stopnji prevodnosti kože – sposobnost kože, da prevaja elektriko, se namreč ob stresu poveča.

Apple Watch in Microsoft Band uporabljata za merjenje srčnega utripa optične senzorje, Jawbone Up3, ki spremlja vaš srčni utrip v mirovanju, pa uporablja bioimpedančne senzorje in več elektrod, da meri odpornost vaše kože na šibak električni tok. Ti in drugi senzorji v zapestnicah so primerni za meritve ravni vsakdanjih telesnih dejavnosti, toda ali je tehnologija dovolj natančna, da nosljive naprave spremeni v digitalna medicinska orodja?

»Smo na točki preskoka, ali prehoda, z zdravega življenjskega sloga na področje medicinskih meritev,« pravi kardiolog Eric Topol, profesor genomike na Scrippsovem raziskovalnem inštitutu in oboževalec digitalne zdravstvene tehnologije. Njemu se zdi cilj jasen: to so naprave, ki točno merijo ključne telesne kazalce in spremljajo celo resne zdravstvene težave, kot sta sladkorna in srčna bolezen. »To so medicinske meritve, kjer je točnost bistvenega pomena,« pravi.

Test

Kako daleč smo še od takšnih nosljivih naprav? Preizkusila sem točnost nekaj na zapestju merjenih telesnih kazalcev, s srčnim utripom vred. Več dni sem nosila Apple Watch in Microsoft Band, ko sem kolesarila v službo in nazaj. Zraven sem nosila še prsni trak Polar H7 Bluetooth, ki je ena najnatančnejših potrošniških naprav za merjenje srčnega utripa. Rezultati so se razlikovali, včasih tudi zelo. Bandove meritve povprečnega srčnega utripa so bile redno bliže rezultatom Polarjevega prsnega traku – včasih je bila razlika samo utrip ali dva na minuto, a včasih tudi 13 utripov. Meritve Apple Watch pa so se tudi za 77 utripov na minuto razlikovale od Polarjeve naprave.

Tudi meritve porabljenih kalorij (nekaj, kar spremljajo vse tri zapestnice, tudi Up3) so bile neskladne, ob eni od voženj na delo so, denimo, segale od 143 do 187.

V celoti je bila izkušnja daleč od predstave o teh napravah kot digitalnih modrecih, ki iz zbranih podatkov potegnejo globoka, točna spoznanja, pomagajo zdravnikom diagnosticirati naše tegobe in nazadnje verjetno celo napovedati zdravstvene težave ali jih zaznati, preden postanejo resne. Te cilje je težko doseči, in to iz več razlogov. Zapestje se sicer zdi zelo primerno mesto za opravljanje telesnih meritev in vajeni smo ga krasiti z nakitom in urami, a je težko izdelati napravo, ki bi bila udobna, lepega videza in bi prestala najrazličnejše vsakdanje obremenitve.

In ker ima vsak od nas drugačno telo, zapestje ni vedno primerno mesto za izvajanje točnih meritev. »Lahko naredite milijon povsem enakih pametnih ur, a imate milijon ljudi, ki niso enaki. Težko je najti nekaj dovolj čvrstega in primernega za vse te ljudi,« pravi Chris Harrison, izredni profesor interakcije med človekom in računalnikom in vodja Skupine za bodoče vmesnike na univerzi Carnegie Mellon.

Harrison in drugi izvedenci pravijo, da je, če so roke preveč kosmate, preznojene, debele ali suhe, težko dobiti dobre odčitke s sedanjih optičnih senzorjev srčnega utripa, ki merijo pretok krvi v zapestju. Tudi tetovaže lahko povzročajo težave – kot opozarjajo na Applovi spletni strani za podporo napravi Apple Watch, ker lahko črnilo prepreči svetlobi dostop do senzorja. »To pomeni, da bo tisoče uporabnikov naenkrat nezadovoljnih in bodo rekli, da naprave nasploh ne delujejo, ker ne delujejo zanje,« pravi Christian Holz, raziskovalec interakcij med človekom in računalnikom v Yahoo Labs, ki se posveča miniaturizaciji prenosnih naprav.

Več kot sledilniki vadbe

Upamo, da bomo dobili nosljive naprave, ki bodo dejansko merile kazalce, ki bi lahko bili v pomoč pri spremljanju zdravja. Toda za uresničitev tega upanja bo treba preiti na korenito nove tehnologije. In vsekakor bo treba razviti naprave, ki bodo lahko izvajale večji obseg meritev.

V Quanttusu, zagonskem podjetju iz Cambridgea v ameriški zvezni državi Massachusetts, raziskovalci snujejo zapestno napravo, ki bo merila srčni utrip, dihanje in krvni tlak ob pomoči senzorja za balistokardiografijo – meritve drobnih nihajev telesa ob vsakem srčnem utripu. Na konferenci konec aprila lani je soustanovitelj in izvršni direktor podjetja, Shaid Azim, povedal, da bi radi do konca leta izdelali »določeno število« zapestnic. Soustanovitelj podjetja in vodja raziskav, David He, pa pravi, da tehnologijo še vedno »izpopolnjujejo«.

He meni, da bomo, ko bomo dosegli točne meritve srčnega utripa in krvnega tlaka, lahko z nosljivimi napravami spremljali večino življenjsko pomembnih srčno-žilnih znakov. To bi lahko bil pomemben preboj, ne samo za uporabo pri telesni vadbi in za tiste, ki bi radi z enim očesom pazili na svoje zdravje, temveč tudi za zdravnike, ki želijo z neinvazivnimi metodami spremljati paciente na ravni, ki je zaenkrat možna samo v bolnišnici.

Empatica, še eno zagonsko podjetje iz Cambridgea, ustvarja zapestnico, ki meri skoke v prevodnosti kože, da ugotovi, kdaj ima nosilec epileptični napad, da lahko koga opozori, naj mu pomaga. Toda naprava zaenkrat še ni sposobna predvideti napadov in tudi še ni na voljo.

Zasnova in izdelava teh izdelkov zahtevata veliko časa. Testiranja, simulacije, izdelava modelov in prototipov ter odpravljanje težav so toliko zahtevnejši, če mora biti naprava kos vsakodnevni obrabi, kot je pogosta izpostavljenost znoju in vodi. To je veliko več, kot bi normalno pričakovali od svoje elektronike. Toda če bodo podjetja odpravila te ovire, bi lahko zaznavanje stvari, kot sta krvni tlak in prevodnost kože, odprlo vrata tudi meritvam stresa in razpoloženja, ker bi to omogočilo zbiranje podatkov o vašem telesu v najrazličnejših situacijah.

In zdaj smo šele na zgodnjih stopnjah razumevanja, kaj vse bi lahko počeli s senzorji na koži. V naslednjih letih bi lahko postali neinvazivni senzorji koristni za druge biološke meritve, ki jih je trenutno mogoče izvajati samo z invazivnimi metodami. Morda bo mogoče krvni sladkor spremljati z meritvami na koži namesto z zbadanjem z iglo – to bi vsekakor pomagalo sladkornim bolnikom.

V resnici se prav s to težavo ukvarjajo raziskovalci na Kalifornijski univerzi v San Diegu. Razvili so začasno tetovažo, natisnjeno z elektrodami in prevlečeno z encimsko raztopino, ki meri ravni glukoze v krvi. Joseph Wang, direktor Centra za nosljive senzorje na univerzi, se s to tehnologijo ukvarja zadnjih pet let. Pravi, da bo trajalo vsaj še dve leti, preden bi jo lahko dali na trg – najprej, kot pričakuje, v obliki začasne tetovaže za enkratno uporabo, potem pa s tetovažami, ki bi lahko merile glukozo v uporabnikovi krvi vsakih 20 ali 40 minut en dan ali en teden. Topol verjame, da prihajajo najrazličnejši točni podatki; vse je samo še vprašanje časa. »Dolga pot nas še čaka, a to je nekaj, za kar so stroji zelo dobri« pravi. »Mogoče je razviti algoritme, ki bi vsakomur rabili kot virtualni zdravstveni asistent.«

Ker se današnje pametne zapestnice še vedno opotekajo že samo pri meritvah srčnega utripa med vadbo, se zdijo takšne možnosti uporabe nedosegljive. Toda raziskave, ki jih izvajajo v Quanttusu, Empatici in na Kalifornijski univerzi v San Diegu, kažejo, da bi lahko novi pristopi, zasnovani na tehnologijah, ki zdaleč presegajo običajne optične senzorje, končno spremenili zapestne naprave v orodja za spremljanje splošnega zdravja.

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Center Agency.