Modemi, kot smo jih uporabljali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so pomenili revolucijo – vsaj za nekaj navdušencev so že pomenili začetek dela od doma, ki ga danes poznamo vsi. Iz udobja domačega naslanjača smo nekomu lahko poslali dokument (denimo članek), iz tega istega naslanjača smo se lahko izobraževali (konference BBS, Compuserve, AOL, strežniki FTP, Gopher in kasneje WWW).
Monitorji, naprave, ki jih računalniki uporabljajo za prikaz izhodnih podatkov, kot uči teorija na računalniški fakulteti, danes ne sodijo med naprave, ki bi nas pretirano navduševale. Nekoč je bilo drugače. Že februarja 1992 smo v Monitorju imeli prvi primerjalni test monitorjev, namenjenih namiznemu založništvu – DTP.
Verjetno smo že vsi videli legendarno črno-belo fotografijo, ko na letalo z viličarjem dostavljajo podatkovni disk IBM zmogljivosti – 5 megabajtov. Leta 1956. No, Monitor vendarle ni tako zelo star, da bi na takratne diske shranili le eno ubogo fotografijo, kot jo danes posname mobilni telefon, vendar pa so bili diski vseeno strojna oprema, ki smo jo redno testiral in primerjali.
Ko smo pri Monitorju mobilne telefone vzeli dovolj zares, da smo jih postavili ob bok naši osnovni dejavnosti, pokrivanju računalniške tehnologije, so bili to že časi Mobireglje. Leta 1999 smo začeli izdajati prilogo Tele Monitor in se razpisali o Ericssonu SH888. »Najmodernejši in najnovejši mobilni telefon GSM,« smo zapisali. Navdušeni smo bili, da deluje v omrežjih 900 in 1.800 MHz (zadnjih pri nas takrat še ni bilo), da ima velik grafični zaslon (!) in da je v programski opremi vgrajen tudi, pomislite, kalkulator!
Po velikosti jih lahko primerjamo s telefonskim imenikom Republike Slovenije, smo zapisali leta 1993. Prenosniki so takrat pomenili revolucijo. Še pet let pred tem, smo zapisali, bi si pod izrazom prenosni računalnik predstavljali kalkulator Casio in ne osebnega računalnika.
Primerjalnih testov računalnikov kot celote smo se pri Monitorju prvič lotili v času procesorjev Intel 486 leta 1993. To je bil eden prvih Monitorjevih testov, kjer smo zakoličili zlate standarde za prihodnost. Vladimir Djurdjić, ki je še vedno redni avtor, je članek že takrat zastavil kot množico zanimivih tehnoloških okvirov, v katerih je pojasnil vse od arhitekture vodil (ISA, Micro channel, EISA, VLB, PCI) in grafičnih kartic (TI, S3, ATI, Tseng labs) do operacijskih sistemov (Windows, OS/2, Solaris, NeXT 486 …).
Potem ko smo obdelali zgodovino Monitorja, vseh njegovih prilog in otrok, se je smiselno spomniti, v kakšnih časih smo takrat živeli. Ne, s tem ne mislim politike (čeprav se je Slovenija osamosvojila ravno v letu, ko je izšla prva številka), temveč tehnologijo.
Si predstavljate, da bi danes za učenje uporabe urejevalnika besedil uporabljali knjige? Urejevalnika besedil? To so vendar osnove današnjega digitalnega življenja. Kaj pa programiranje? Bi se programiranja učili z učbenikom v roki? Toda točno to smo počeli nekoč, ko se je Monitorjevemu založniku zdelo primerno izdati nekaj zelo resnih priročnikov, »nasvetnikov« in celo učbenikov.
Monitorjev založnik, podjetje Pasadena, je od leta 1993 izdal celo vrsto knjig, ki so bile večinoma namenjene IT-uporabnikom. Začeli smo knjigama PC za telebane in DOS za telebane, z dvema prevodoma ameriške knjižne zbirke, ki je zaradi svoje uspešnosti postala svetovni fenomen (založba IDG Books).
Pri Monitorju smo zelo hitro zagrabili »neverjetne« količine megabajtov, ki jih je bila sposobna shraniti nova tehnologija 90. let prejšnjega stoletja. 640 MB se je takrat zdelo nemogoče zapolniti, hkrati pa so bili CD-ROM (in kasneje DVD-ROM z zmogljivostjo 4,7 in celo 8,5 GB!) dovolj poceni za proizvodnjo, da jih je bilo mogoče priložiti k »papirnemu« izdelku.
Leta 1999 smo pri Monitorju zelo resno zaobjeli telekomunikacije – nastala je priloga TeleMonitor.
Nikolaj Pečenko je v uvodniku prve številke Interneta, ki je izhajal kot priloga revije PC & mediji, zapisal: »Današnje spletne strani se bodo našim potomcem zdele kot rokopisni pergamenti, ki jih občudujemo v muzejih ...«
Leto 1992. Nekaj študentov drugega letnika računalništva in informatike na takratni Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo se je dogovorilo: »Izdajali bomo računalniško revijo!« Marca je izšla prva številka, naklada je bila 1.500 izvodov.
Monitor je ob nastanku meril na vse oblike in uporabnike računalniških izdelkov, toda na začetku so bili izdelki za osebno rabo dostopnejši in zanimivejši od tistih za poslovno. V prvih letih smo zato pisali pretežno o izdelkih, ki bi jim danes lahko rekli »potrošniški« (consumer).
Sredi 90. let prejšnjega stoletja je postalo jasno, da osebnih računalnikov ne bomo več uporabljali samo za klasična računalniška opravila, temveč bomo z njimi poslušali glasbo, gledali filme in televizijske oddaje, spremljali javna občila in počeli še marsikaj zanimivega. V uredništvu Monitorja so se zaradi tega odločili, da je snovi dovolj za dve reviji – resnejši del računalništva bo pokrival Monitor, zabavnejšega pa nova revija PC&mediji.
Pisalo se je 90. leto prejšnjega stoletja in z bratom Boštjanom sva se skozi strupeno mrzlo januarsko jutro prebijala proti Črni vdovi. Šele ko naju je 'objel' topel zrak lobija Delove stolpnice, prežet z vonjem cigaret in jutranje kave z rahlo alkoholno noto, sva se toliko segrela, da sva lahko izustila: »Opraviva to!« Pozdravila sva receptorja v 'akvariju' in se napotila proti štirim dvigalom, ki so imela neudobno močan pospešek. Tam so se gnetli novinarji, uredniki, stavci … in čakali, da kabina potegne vsakega v svoj svet.
Danes je nekako samoumevno, da kupimo telefon, prenosnik ali namizni računalnik, ki je v celoti sestavljen. Da, prav, morda obstaja še odstotek tistih, ki ga sestavijo sami, po željah, ki jih največkrat narekujejo zahtevne računalniške igre, toda teh res ni veliko. Poleg tega tudi ti danes izbirajo bolj ali manj le procesor, matično ploščo in grafično kartico. Res zelo in najbolj zahtevni morda še pomnilnik in napajalnik. Če barvno svetlečih ohišij ne štejemo.
Monitor ni bil prva računalniška revija v Sloveniji oziroma takratni Jugoslaviji, bil pa je ena prvih, ki so se strogo ogradile od piratstva, nelegalnega preprodajanja, pa tudi le same »zastonjske« uporabe programov za osebne računalnike. Medtem ko so nekatere pionirske revije v tem prostoru imele kar nekaj strani posvečenih malim oglasom, v katerih so različni »softi« prodajali ukradeno programsko opremo, je Monitor že v prvi številki objavil članek, ki je pozival proti piratstvu.
Pri Monitorju smo bili od nekdaj v večini tisti, ki nas je zanimala strojna oprema. Računalniki, njihovi sestavni deli, dodatki za računalnike. Kakšni so, kaj zmorejo, kako so hitri, koliko stanejo. Merili in primerjali smo tudi tako obskurne naprave in »naprave«, kot so, denimo, diskovni krmilniki (VLB, ISA …) in pomnilniki pa seveda bralniki/pisalniki CD/DVD, miške, tipkovnice, modemi, telefoni (še v času »neumnih« modelov) in seveda – celotni računalniški sistemi.
Večina prvotnih Monitorjevih avtorjev je izšla iz študentskih klopi, konkretno iz študija računalništva. Ne čudi torej, da je bilo v začetku kar nekaj člankov »akademskih« oziroma so avtorje zanimale tematike, ki so jih obdelovali na fakulteti. Dokaj pogosto smo, denimo, pisali o operacijskih sistemih, kot da bi jih bilo v tistih časih nekaj več kot danes. Pa jih v resnici ni bilo, le da so danes odločneje profilirani.
Spomnimo se, nekoč davno ni bilo interneta. No, bil je, vendar le nekje v Pentagonu in v nekakšnih akademskih sferah. Najti izdelek, ki bo najboljši za naše potrebe, ni bilo tako enostavno, kot je to danes. Kako vedeti, kateri računalnik (ali katera izmed drugih naprav) kaj vsebuje, koliko je hiter, v čem se razlikuje od konkurence in koliko stane? Edina možnost je bila to prebrati v specializiranem tisku. V tisku, ki se je specializiral za primerjalne preizkuse, »teste«, kot smo jih kmalu ponotranjili.
Monitor se je rodil ravno tam nekje, ko smo na računalnike nehali gledati kot na »domače mlinčke«. Priljubljenost »mikro računalnikov« je upadala, v vzponu so bili osebni računalniki. Peceji, po domače, oziroma kloni IBM.
Leta 1998 se je v Monitorju začela prebujati želja po ohranitvi tehnologije, na kateri danes temelji svet. Računalništvo se spreminja tako hitro, da prehiteva zgodovino. »Naprava, ki je bila še pred nekaj leti vrhunec, je danes za v staro šaro, jutri pa bo že imela zgodovinsko vrednost,« smo zapisali takrat.
Monitorjeva ekipa je že zelo kmalu spoznala, da so neodvisni in nepristranski testi strojne in programske opreme tisto, kar bralci potrebujejo. Še posebej zato, ker v tistih časih pač ni bilo interneta, bi lahko dodali danes.
Monitor ni bil prva računalniška revija v našem prostoru (Slovenija, Jugoslavija), nikakor ne. Pionirja sta bila beograjski Računari in slovenski Moj Mikro, čeravno je pred Mikrom obstajalo še nekaj kratkotrajnih zvezd, denimo (dokaj akademska) revija Bit.
Nekaj programčkov za ročne računalnike, nad katerimi smo se navduševali pred 17 leti...
Adobov Acrobat se je v letih izoblikoval v de facto standard za natančen in hkrati prenosljiv prikaz dokumentov. Spodobi se, da je tak standard na voljo tudi na ročnih računalnikih.
Nova verzija DOS-a je v prodaji že od junija. Vendar velik odziv distributerjem povzroča precejšnje težave. Tudi vojna v Sloveniji je naredila svoje, zato morajo kupci malo dlje čakati na svoj operacijski sistem. Redna dobava naj bi stekla oktobra. Sicer pa se novi DOS kar precej razlikuje od starega. Ena glavnih novosti je vgrajena podpora za nabore znakov srednje in vzhodno evropskih držav (ČSFR, Madžarska, Yugoslavija, Poljska), t.i. Code Page 852, ki je industrijski standard za srednjeevropske znake. MS-Dos 5.0 Upgrade je namenjen predvsem uporabnikom, ki do sedaj niso uporabljali legalne verzije. Še naprej pa ga bodo distribuirali proizvajalci strojne opreme.
»Ljudje so bili dobesedno lačni računalnikov«
»Srečko moraš kupiti, sicer ne moreš upati na uspeh«
Arhiv
Po letih
Po kategorijah
Po avtorjih
