Pred 20 leti sem v redni službi raziskoval internetno cenzuro, moja dodatna dejavnost pa je bilo svetovanje aktivističnim organizacijam o internetne varnosti. Novinarjem na Kitajskem sem poskušal omogočiti dostop do neprečiščenega interneta, demonstrantom na Bližnjem vzhodu pa sem pomagal izogniti se brisanju njihovih spletnih vsebin.
RTV Slovenija svoje oddaje podnaslavlja že 20 let, v zadnjih dveh letih pa so uvedli še samodejno podnaslavljanje za praktično vso produkcijo. V začetku leta je samodejno podnaslavljanje oddaj slovenskih televizij omogočil tudi Telekom Slovenije, za zdaj le v načinu »ogled nazaj«. Podnapisi niso več redkost ali luksuz, temveč bodo kmalu na voljo za vse programe in oddaje – tudi tuje, ki se bodo sproti prevajale v slovenščino.
Zagotovo se vam je že kdaj zgodilo, da vam je v glavi še dneve odmevala pesem, ki ste jo slišali na radiu. Kaj pa, če nam v glavi »odmeva« računalniška igra in vpliva na naš zaznavanje sveta?
Sredi aprila je odjeknila novica, da je bilo spletišče 4chan, alfa in omega spletne (ne)korektnosti in anonimnosti, tarča hekerskega napada. Nekateri mediji so ga praktično že pokopali, napisali več epitafov in objokovali izgubo bolj ali manj (ne)koristnih podatkov, a se je po dobrih dveh tednih odsotnosti vrnilo k življenju, najprej s preprostim besedilom »Testing testing 1 2 3«.
Politika in tehnologija sicer na prvi pogled nista ravno istorodna fenomena, saj politika večinoma temelji na bolj ali manj uspešnih družbenih dogovorih in razmerjih, ki jih ustvarjajo posamezniki in skupnosti z vsemi svojimi slabostmi, strahovi in iracionalnimi dodatki, medtem ko naj bi tehnologija sledila nekemu vsaj na prvi pogled bolj racionalnemu razvoju znanosti. V praksi ta ločnica ni tako trdna, saj je bila znanost (in s tem tudi tehnologija) vedno tudi talka centrov moči, ki so jo usmerjali, podpirali oziroma sploh omogočali. No, ne glede na vzgibe in mehanizme so sodobne tehnologije postale sestavni del življenja po vsem svetu, še posebej v času, ko se je mantra razvoja imenovala globalizacija in ko se je ves način ustvarjanja, razvoja, produkcije in distribucije tehnologij zlil v kompleksno globalno omrežje. A z nastopom nove ameriške administracije je ta trend očitno minil.
Že pred leti sem se začel igrati z gostovanjem lastnih storitev na (zdaj že treh) domačih strežnikih. Letos pa sem se zaradi politične situacije v ZDA lotil še migracije drugih storitev.
Adobe je kralj, pravijo. Bi se dalo preživeti brez njega?
Ameriškim tehnološkim velikanom se je dandanes nemogoče izogniti: če uporabljamo pametni telefon, je ta Applov ali Googlov, osebni računalnik pa Microsoftov ali Applov (s častno omembo Linuxa, ki ga uporabljam sam, ampak je v našem delu sveta po uporabi šele na res daljnem tretjem mestu). »Družimo« se na ameriškem Facebooku ali (mlajši) na za zdaj še kitajskem Tiktoku, pogovarjamo prek Facebookovega Whatsappa, igre igramo na Steamu ... Pogosto pa alternativne rešitve, tudi če so te odprtokodne, spoštujejo zasebnost ali pa imajo korporativni domicil v kateri izmed nam bližnjih držav, domujejo v Amazonovem ali Microsoftovem oblaku. Popoln odklop od sistema je v praksi zato nemogoč.
V svetu, ki diha v ritmu električnih impulzov, so podatkovni centri postali svetišča sodobne družbe. V njih ni molitev, temveč transakcije. Ni poslikanih stekel, temveč svetlobni podpis notranjosti krojijo LED-sijalke. V njih se ne časti bogov, temveč informacije. In kljub tej navidezni veličini, kljub milijardam (podatkov in evrov), ki tečejo skozi njihove optične žile, nekaj »ne štima«. Nekaj temeljnega, tihega, a nezanemarljivega. Kaj je torej danes narobe s podatkovnimi centri?
Pred dobrima dvema desetletjema je Microsoft začel razvijati izdelek, ki je zaznamoval eno najpomembnejših in najbolj kontroverznih obdobij v zgodovini računalniške industrije – operacijski sistem Windows Longhorn, kasneje znan kot Windows Vista. Sprva je bil zamišljen kot manjša nadgradnja zelo priljubljenega sistema Windows XP, nato pa je Longhorn hitro prerasel v veliko bolj ambiciozen projekt.
S pametnimi telefoni so med nas prišle mobilne aplikacije, ki so poskrbele za zabavo v slehernem trenutku vsakdanjika. Igrali smo kače, pokali mehurčke, jezili ptice in še kaj. In vsi v okolici so nas z občudovanjem opazovali. Danes, ko ponudba mobilne zabave še nikoli ni bila tako bogata, se nam (pre)večkrat stoži po preprostosti teh zgodnjih izdelkov. Oglejmo si, kateri izmed njih so »preživeli« v kakršnikoli obliki, izvirniku ali alternativi.
V današnjem digitalnem svetu obstajajo aplikacije, ki počnejo marsikaj. Med drugim nam pomagajo umivati zobe. Nekatere so ustvarjene za otroke, da ščetkanje postane igra, druge pa nudijo odraslim koristne opomnike, nasvete in celo spremljanje napredka pri osebni ustni higieni.
Mikroračunalniki IBM PC so stanje prevetrili še bolj temeljito kot hišni mikroračunalniki pred njimi. Njihove zmogljivosti so lahko zadovoljile precej širši krog poslovnih, zasebnih in celo zahtevnejših profesionalnih uporabnikov. Prve naprave te vrste so k nam uvozili leta 1985, kmalu za tem pa so naprave združljive s peceji ponudili tudi domači proizvajalci.
Pošastne sence prežijo na našo demokracijo in jo ogrožajo. Te so vseh mogočih barv in oblik, od spletnih omrežij z dezinformacijami in globokimi ponaredki do robotov na družbenih omrežjih in psihološkega mikro ciljanja, ki na podlagi naših osebnih podatkov kroji politična sporočila po meri naših interesov, stališč in demografskih značilnosti.
V 70-ih letih so v grobu na grobišču iz bronaste dobe v Šahri Sohteju v Iranu izkopali osupljiv predmet, ki je ležal poleg človeške lobanje: odkrili so najstarejšo popolno namizno igro, staro okrog štiri tisočletja in pol. Sestavljali so jo plošča z 20 okroglimi polji, izrezljanimi v obliki kačjega svitka, štiri kocke in 27 geometrijskih figur.
Preizkusili smo novo orodje za generativno ustvarjanje videoposnetkov z umetno inteligenco, ki ga je izdal OpenAI. Po velikem uspehu ChatGPT in pred tem DALL-E so bila pričakovanja do Sore velika. V veliki meri jih je izpolnila, a kot ostala orodja tudi ta zahteva dobršno mero znanja in prakse.
O Singapurju kroži precej mitov in legend, ki pa imajo nemalo podlage v resničnosti. Mestna državica v jugovzhodni Aziji, eden štirih azijskih tigrov iz 90. let, ima resnično drakonske zakone o smetenju in mamilih, a je daleč od futurističnega paradiža ali distopije. To pot nas je zanimalo predvsem, ali je res tehnološko čudo sveta. Za mesec dni smo šli v Singapur.
Aktualne serije centralnih procesorjev nosijo skorajda dolgočasno predvidljive nadgradnje, toda vrsta negotovosti v industriji nakazuje, da bi bilo lahko že kmalu živahneje.
V svetu, kjer algoritmi (že) odločajo namesto ljudi in kjer je resnica shranjena v neskončnih zbirkah ničel in enic, stojijo tihi velikani – podatkovni centri. Ti niso le infrastrukturne postaje digitalne civilizacije, temveč metaforične katedrale sodobnosti: prostori, kjer človeštvo časti znanje, povezljivost in hitrost obdelave podatkov. V njih ne boste slišali molitev, temveč šum prezračevalnih sistemov in brnenje elektronskih sklopov sistemov napajanja.
Danes se IT-infrastruktura ne meri več po tem, koliko strežnikov imate, temveč po tem, kako hitro se lahko prilagodite spremembam. Je vaša infrastruktura zmožna absorbirati šoke, podpreti sodobne delovne obremenitve (beri: umetno inteligenco), ohraniti varnost v vsakem kotičku in ob tem še varčevati z energijo?
Da tehnološki velikani dobiček postavljajo pred varnost uporabnika, je znano že dolgo. Že pred leti je na to opozarjala žvižgačka Frances Haugen, ko je izpostavila delovanje podjetja Meta, ki se je zavedalo negativnega vpliva Instagrama na mladostnike, a ni ukrenilo nič. Za uporabnika nevarne pa so tudi aplikacije za zmenke, kar je potrdila raziskava, ki je nastala v sodelovanju Pulitzer Center’s AI Accountability Networka in The Markupa.
Ceno Browser Spletno brskanje vsak z vsakim (angl. peer to peer) omogoča dostop do spleta tudi ob blokadah in izpadih omrežja.
Japan Art Japan Art na zaslon dežurnega telefona prinaša pristna japonska ozadja, ki se raztezajo od klasičnih motivov ukijo-e do sodobne estetike Tokia.
Vse bolj se nam svita, kako klepetalni roboti vplivajo na nas – marsičesa pa kljub vsemu še ne bomo tako kmalu izvedeli.
Študentje, profesorji in raziskovalci, pogosto pa tudi šolarji, dijaki in učitelji imajo v praktično katerikoli razviti državi brezplačen dostop do interneta. Poiskati morajo le brezžično omrežje z imenom Eduroam, ki jim bo od Južne Amerike do Avstralije in povsod vmes omogočilo internetno povezljivost. Zamisel je bila rojena v Evropi pred dvema desetletjema.
Vam imena Okna, Sponka, X škatla, Pisarna, simulator letenja, Encarta in MS-DOS zvenijo znano? Prepričani smo, da jih vsak izmed nas povezuje z ameriškim tehnološkim velikanom, ki je v preteklih dneh praznoval pol stoletja svojega obstoja. In kot slavljencu pritiče, smo tudi pri Monitorju na plan potegnili največje dosežke, polome in pogrome, ki se jih ob častitljivi obletnici z nostalgijo v srcu spominjamo. Dame in gospodje, abrahamovec, Microsoft!
Predstavljamo življenjske zgodbe izkušenih »ajtijecev« in strokovnjakov s področja računalništva.
Najnaprednejši znanstveni mikroračunalnik, sad domačega razvoja, praznuje častitljiv jubilej – Triglav Iskre Delte je star 40 let!
T-2, eden ključnih ponudnikov televizijskih paketov pri nas, uvaja oglase, ki se jih ne bo dalo več preskakovati. Razlog za preplah ali celo upor?
Danes vsi vedo (ali pa »vedo«) kaj je to umetna inteligenca (UI), o njej se pogovarjajo že branjevke na tržnici, kot se reče. Ko tehnološka novost postane tako zelo znana, lahko napovemo njen zaton, smo nekoč zapisali za primer bitcoina. Toda za UI to ne velja, vse kaže, da je šele na začetku svoje poti.
Arhiv
Po letih
Po kategorijah
Po avtorjih
