Spominjam se, da sem bil še pred nekaj leti deležen kritik, ker sem na naslovnico Monitorja napisal, da smo preizkusili »tablico«, češ saj nihče ne bo vedel, kaj to sploh je. Upam si trditi, da so danes za tablice slišali že vsi. Še več, tudi kupili so jih že, vsaj tisti, ki so imeli tak namen. In tudi tisti, ki ga niso imeli, pa so mimogrede naleteli nanje.
Omrežni disk ali »NASi« so nedvomno med pogosteje preizkušanimi napravami v Monitorju. Razlog je preprost – gre za eno najuporabnejših naprav, kar si jih lahko omislimo v današnji množici računalnikov, tablic in telefonov, ki se nam valjajo doma. Tokrat smo se odločili preizkusiti le novosti, ki so se na trgu znašle v zadnjem letu, pa smo kljub temu nabrali kar 14 naprav …
V junijski številki Monitorja sem pisal o pomembni odločitvi Sodišča evropske skupnosti, ki je celo mogočni Google prisililo k spoštovanju evropskega pojmovanja zasebnosti. Googlova uklonitev ne čudi, navsezadnje je EU največje gospodarstvo na svetu. Kaj pa se zgodi, če se čez krivice pritožijo tisti, ki niso tako veliki?
Tudi današnji televizorji so v resnici računalniki. Seveda, drugače v Monitorju o njih ne bi pisali. No, pravzaprav to velja le za »pametne« televizorje, ki smo jih za pametne poimenovali iz istega razloga kot telefone – vanje lahko nameščamo aplikacije.
Ko se znanec odloča o nakupu tablice, mu je v resnici težko razložiti, kaj bo z njo pridobil. Najnatančnejša razlaga je namreč ta, da gre za velik telefon. To, kar je mogoče delati s telefonom, je mogoče delati tudi s tablico, razen telefonirati in pošiljati SMSe. Pa vendar razlaga v resnici ni dovolj natančna.
Današnji pametni telefoni (pri čemer lahko »pametni« mirno izpustimo, ker so taki že skorajda vsi) so v resnici računalniki. Nekaterim je uspelo izračunati, da so celo močnejši, kot jih je NASA uporabila za podporo pristanku na Luni. Toda uporabni postanejo šele z množico aplikacij, ki jih lahko namestimo vanje.
Pred (kar nekaj) leti so bila velika uspešnica CD-ROMi s preizkusnimi programi, ki so bili priloženi revijam, ne nujno le računalniškim. Nato se je zgodil internet in množica programov je v trenutku postala dostopna vsem. Danes se zdi, da nas zanimajo le še mobilni telefoni in aplikacije zanje, vendar v resnici izbira za »prave« računalnike ni nič manjša kot včasih. Prej nasprotno.
Računalniki, telefoni, tablice, vse to je brez programske opreme le »kup železja«. Programja pa je v današnjem spletu in na različnih tržnicah toliko, da običajen uporabnik nima nikakršne možnosti, da bi lahko učinkovito ločil zrno od plev. Lahko pa to opravimo mi, ki v tem svetu živimo bolj ali manj 24 ur na dan.
V resnici še ni tako dolgo, kar je bilo »računalniško branje« oz. prepoznavanje besedila iz bitnih slik oz. fotografij za računalnik podobno težko opravilo, kot je (še) danes prepoznava govora. Danes znajo besedilo brati celo telefoni.
Sodišče evropske skupnosti je sprejelo pomembno odločitev, da lahko vsak posameznik od spletnih iskalnikov zahteva izbris »nepomembnih ali zastarelih« podatkov. Je to začetek spletne cenzure po kitajskem vzoru ali preoblikovanje spletnega Divjega zahoda v civilizirano družbo?
